Jedro

Ali je upravni organ ravnal protipravno, ko je na napačen način uporabil pravni predpis, se presoja v vsakem primeru posebej. Pri tem se upošteva predvsem (ne)jasnost pravnega predpisa. Čim več možnih razlag. ki jih je mogoče argumentirano zagovarjati, ponuja, toliko več manevrskega prostora ustvarja za ravnanje državnega organa in s tem tudi prostora, znotraj katerega njegovega ravnanja ni mogoče prepoznati kot protipravnega. V tem smislu zagovarja sodna praksa stališče, da ravnanje znotraj pooblastil za odločanje ne pomeni protipravnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi dolgotrajnih in nezakonitih postopkov državnih organov, predvsem zato, ker naj bi bil zoper njo začet postopek davčne izvršbe več kot dve leti po tistem, ko naj bi pravica do izterjave davčnega dolga že zastarala.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Tožeča stranka z revizijo izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, pri čemer uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 370. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 6. Revizija ni utemeljena.

**Razlogi za zavrnitev revizije**

7. Revident graja stališče, ki ga naj bi pritožbeno sodišče zavzelo v 7. točki obrazložitve sodbe. V njej sta citirani stališči iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, ki jih naj bi povzelo tudi sodišče prve stopnje. Revidentova graja je zato dejansko usmerjena na navedeno sodbo Vrhovnega sodišča in predvsem na stališče, da „avtonomna razlaga zakona, kot jo je v konkretnem primeru podal davčni organ, tako sama po sebi ne kaže na arbitrarnost odločanja niti na neskrbnost njegovega ravnanja, saj je davčni organ, skladno z naravo njegovega dela, v predvidenem, zakonitem postopku postopal v skladu s pravili stroke, ko je argumentirano odgovarjal na očitke tožeče stranke ter se argumentirano zavzemal za določeno (drugačno) pravno razlago (ne povsem jasne) norme...“. V zvezi s tem se revident najprej ukvarja s pojmom avtonomnosti odločanja, kakor da bi to imelo kakšen poseben pomen za samo stališče v omenjeni zadevi, ali (še manj) v konkretni zadevi. Grajano stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča pomeni konkretno oceno ravnanja upravnega organa z vsemi posebnostmi konkretnega primera in ne stališča, ki bi ga bilo mogoče uporabiti kot splošno uporaben vzorec za oceno ravnanja vsakega upravnega (davčnega) organa pri tolmačenju pravnih predpisov. Avtonomnost razlage v zvezi s tem pomeni le, da je upravni organ samostojno razlagal pravni predpis, ne da bi mu pri tem že prej utrla pot sodna praksa s svojo razlago pravnega predpisa. Stališča Vrhovnega sodišča iz citirane sodbe nikakor ni mogoče razumeti tako, da upravni organ zaradi avtonomnosti odločanja ne bi mogel zagrešiti arbitrarnosti odločanja ali da bi bil zaradi tega imun pred neskrbnostjo ravnanja, kakor morda razume stališče revident. 8. Ali je upravni organ ravnal protipravno, ko je na napačen način uporabil pravni predpis, se presoja v vsakem primeru posebej. Pri tem se upošteva predvsem (ne)jasnost pravnega predpisa. Čim več možnih razlag. ki jih je mogoče argumentirano zagovarjati, ponuja, toliko več manevrskega prostora ustvarja za ravnanje državnega organa in s tem tudi prostora, znotraj katerega njegovega ravnanja ni mogoče prepoznati kot protipravnega. V tem smislu zagovarja sodna praksa stališče, da ravnanje znotraj pooblastil za odločanje ne pomeni protipravnosti. V sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 556/2002 z dne 13. 11. 2003 je bilo npr. izoblikovano stališče, da ni podlage za odškodninsko odgovornost, če je sodnik ravnal znotraj danih pooblastil, v sodbi II Ips 660/2007 z dne 14. 10. 2010 pa, da podobno velja tudi za odločanje upravnega organa.

9. Pritožbeni davčni organ je1 utemeljeval svojo odločitev, da davčna obveznost (sedanjega) tožnika ni zastarala, s stališčem, da tedanji ZDavP-2 (Uradni list RS, št. 12/11) ni poznal zadržanja zastaranja, pač pa le pretrganje zastaranja. V času, ko je potekal upravni spor pred Upravnim sodiščem RS glede same davčne obveznosti, te ni bilo mogoče prisilno izterjati, ker je bila prisilna izvršba sicer izvršljive davčne odločbe (od leta 2003) z odločbo prvostopenjskega davčnega organa odložena do odločitve Upravnega sodišča (v letu 2007, delno pa že v letu 2006). V tem času je nastala situacija, ki naj bi utemeljevala zadržanje zastaranja. Ker v tedanjem ZDavP-2 za to ni bilo podlage, jo je pritožbeni davčni organ našel v določbah 360. in 361. člena OZ. Uporabil jih je s pomočjo analogije.

10. Pritožbeno sodišče je ocenilo (11. točka obrazložitve), da analogna uporaba določbe OZ o zadržanju zastaranja davčnih obveznosti tožeče stranke ne pomeni, da je davčni organ ravnal samovoljno ali neskrbno, „pač pa je šlo za uporabo (materialnega) prava, ki se je ob odločanju Upravnega sodišča resda izkazala za napačno, kar samo po sebi še ne predstavlja protipravnosti. Takšno bi bilo ravnanje oseb pri davčni upravi, če bi pravila o zadržanju zastaranja davčne izvršbe napačno razlagali kljub njihovi jasni (ne)ureditvi. Da pa je šla razlaga davčnega organa (sicer preuranjena) v pravilno smer, nenazadnje izhaja iz tega, da je kasneje zakonodajalec sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2G, Uradni list 111/13), kjer je povzel točno takšno rešitev o zadržanju teka zastaranja davčne izvršbe, kot ga je ob analogiji uporabil davčni organ: da se zastaranje pravice do izterjave zadrži za čas, ko davčni organ zaradi zakonskih razlogov ali teka sodnih postopkov ne more opraviti davčne izvršbe. Čas, ki je pretekel pred zadržanjem, se všteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.“

11. Revident zatrjuje, da v obravnavanem primeru ni šlo za razlago „nejasne pravne norme“ (126. člena ZDavP-2), temveč za zavestno (ali pa malomarno) nedopustno uporabo instituta, ki ga urejajo pravna pravila drugega pravnega predpisa. Dodaja, da niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče nista pojasnili, zakaj naj bi bila določba 126. člena ZDavP-2, ki je veljala v času sprejema spornih sklepov o davčni izvršbi, nejasna. Samo besedilo 126. člena ZDavP-2, ki ga je uporabljal davčni organ, samo po sebi ni bilo nejasno, je pa omogočalo tudi (razumno) sklepanje o podnormiranosti ureditve davčne izvršbe in s tem v zvezi razmislek, ali ne gre morda za pravno praznino, ker ni bilo urejeno zadržanje zastaranja izvršbe, kar je takorekoč samoumevno pri terjatvah, nastalih iz obligacijskih razmerij in je v OZ obširno urejeno (358. do 363. člen). Davčni organ je ugodil zahtevi (sedanje) tožeče stranke za odložitev izvršbe, pri čemer se je oprl na določbo tedanjega 30. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97), po kateri organ, ki je pristojen za izvršbo, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršbo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi, in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Isti organ je odločal o odložitvi izvršbe in o nezastaranosti davčne obveznosti. Če bi bil prepričan, da lahko zaradi odloga izvršbe davčna obveznost zastara, gotovo ne bi odložil izvršbe. Revidentove trditve o zavestni uporabi instituta zastaranja v njegovo škodo zato nimajo nobene prepričljivosti.

12. Revident ponuja številne argumente, ki govorijo v prid stališču, da je bila analogna uporaba določb OZ o zastaranju napačna. Omenja npr. legalitetno načelo iz drugega odstavka 120. člena Ustave, določbo 4. člena ZDavP-2, ki opredeljuje, katere predpise uporabi davčni organ pri svojem odločanju, nedopustnost analogne uporabe pravnih institutov iz drugih pravnih področij brez izrecnega zakonskega pooblastila ipd. Vendar pa spor ne teče o tem, ali je davčni organ pravilno uporabil določbe o zastaranju davčnih obveznosti revidenta, pač pa le o tem, ali je ravnal protipravno na način, kot ga sprejema ustaljena sodna praksa. V tem pogledu, torej da bi davčni organ ravnal izven tako razumljenih meja pravnosti, pa revidentu ne uspe omajati razlogov pritožbenega sodišča. 13. Revident uveljavlja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker se pritožbeno sodišče ni izreklo o vseh pritožnikovih bistvenih navedbah, vključno o stališčih sodne prakse in teorije. Temu ni mogoče pritrditi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri revizija, je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj ima jasne razloge. V bistvenem so predstavljeni tudi v tej odločbi.

14. Če dejansko stanje med strankama postopka ni sporno, kakor v tej zadevi, sodna odločba seveda nima razlogov o odločilnih dejstvih. V takem primeru gre le za pravno presojo. Pritožbeno sodišče je ocenjevalo ravnanje davčnega organa v pomenu, kot ga protipravnosti ravnanja državnega organa daje ustaljena sodna praksa. Izpodbijana odločba pa ima razloge o tem, zakaj je pritožbeno sodišče ocenilo, da davčni organ ni ravnal protipravno. Ali so razlogi, ki utemeljujejo pravno presojo prepričljivi, ne sodi v področje postopkovnih kršitev, pač pa v področje presoje materialnega prava.

15. Po obrazloženem je bilo treba revizijo kot neutemeljeno zavrniti, saj niso podani razlogi, ki jih upošteva Vrhovno sodišče pri odločanju o reviziji (378. člen ZPP).

**Glede stroškov postopka**

16. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

1 v odločbi št. DT-466-29-610/2011 z dne 8. 5. 2012