Jedro

Pritožnica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev postopka, in sicer da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Navaja, da v sodbi manjka dokazni sklep. Pritožbeno sodišče odgovarja, da zgradba sodbe res ni tipična v smislu, da v obrazložitvi sodišče prve stopnje točno na enem mestu navede, katere dokaze je izvedlo in katerih ni, vendar pa je kljub temu iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo v dokaz ponujene listine, kar je zadoščalo za ugotovitev pravno pomembnih dejstev o obstoju pogodbene podlage za tožničine servise in zato ni bilo treba zasliševati strank in predlaganih prič. Posamezne dokaze (listine) je potem ocenjevalo v nadaljnjih točkah obrazložitve.

Ustaljena sodna praksa je, da je sodišče pri uporabi pogodbenih določil vezano na trditve pravdnih strank in ni dolžno samo iskati pogodbenih določil, na katere se nobena od strank ne sklicuje.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna plačati pritožbene stroške tožeče stranke v višini 842,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 21.683,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 10. 2013 dalje do plačila v roku 15 dni (točka I. izreka). Odločilo je, da terjatev toženke do tožnice za plačilo 10.890,00 EUR ne obstoji (točka II. izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne 3.413,51 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude še zakonske zamudne obresti (točka III. izreka).

2. Zoper citirano sodbo se je zaradi bistvenih kršitev postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in postopek vrne v ponovno odločanje; podrejeno pa, da sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila 1. 1. 2016 med pravdnima strankama sklenjena distribucijska pogodba (priloga A5, v nadaljevanju Pogodba) s pripadajočimi aneksi. Med strankama je spor glede izvajanja določil aneksa k Pogodbi z dne 4. 12. 2006 (priloga A6, v nadaljevanju Aneks), in sicer, da v garancijskem obdobju, kot je opredeljeno v členu (g) Pogodbe, sklenjene med strankama, ki je 48 mesecev od datuma dostave (4. 11. 2006), tehniki A. obravnavajo napake in jih skušajo odpraviti po svojem najboljšem vedenju. Če tega ne morejo storiti, poročajo B. in podajo prve ugotovitve. V 48 urah bo B. za A. opremo odpravila napake brezplačno. To velja za vse napake v času garancijskega roka vključno s serijskimi napakami, ki bi jih lahko povzročila nepravilna proizvodnja. Če te pomanjkljivosti odstranijo tehniki A., bo B. plačala vse stroške, ki izhajajo iz tehničnih posegov v skladu s cenikom kot sledi, stroški delovne sile 50,00 EUR na uro, prevozni stroški 0,50 EUR na kilometer plus 70 % ure standardnih stroškov za delovno silo.

6. Sodišče prve stopnje je na tej pravni podlagi odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zahtevani znesek, saj je tožeča stranka dokazala, da je za toženo stranko opravljala storitve servisa v skladu s prej citirano pogodbeno določbo. Sodišče prve stopnje je takšno dejansko stanje ugotovilo na podlagi listinskih dokazov, predvsem predloženih delovnih nalogov in obračuna opravljenih servisov.

7. Pritožnica v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev postopka, in sicer da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov. Navaja, da v sodbi manjka dokazni sklep. Pritožbeno sodišče odgovarja, da zgradba sodbe res ni tipična v smislu, da v obrazložitvi sodišče prve stopnje točno na enem mestu navede, katere dokaze je izvedlo in katerih ni, vendar pa je kljub temu iz 3. točke obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo v dokaz ponujene listine, kar je zadoščalo za ugotovitev pravno pomembnih dejstev o obstoju pogodbene podlage za tožničine servise in zato ni bilo treba zasliševati strank in predlaganih prič. Posamezne dokaze (listine) je potem ocenjevalo v nadaljnjih točkah obrazložitve. Pritožbeni očitek o ne-izvedbi dokazov je tudi pavšalen, saj sodišču prve stopnje konkretno očita le, da ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranka P. T. in pri tem ne navede, katero sporno dejstvo bi s tem zaslišanjem ugotovili. Poleg tega je zaslišanje te osebe predlagala tožeča stranka in ne tožena ter ni šlo za zakonitega zastopnika toženke, pač pa za pričo, saj omenjena oseba ni več zakoniti zastopnik toženke, pač pa je to bil v času trajanja pogodbenega razmerja. Pritožbena navedba, da je zaslišanje izrecno zahtevala tožena stranka, ne ustreza njenim trditvam iz druge pripravljalne vloge z dne 2. 3. 2016 (drugi odstavek sedme točke, kjer je tožena stranka navedla, da glede izvajanja dokaza z zaslišanjem priče P. T., ki ga je predlagala tožeča stranka, tožena stranka nasprotuje predlogu tožeče stranke, naj se skladno z načelom ekonomičnosti njegova izjava le prebere in naj se predlagano pričo ne vabi na zaslišanje). Kot je razvidno, je tožena stranka zgolj oporekala pisni izjavi te priče, ni pa bil njen dokazni predlog v zvezi z zaslišanjem te priče. Sodišče prve stopnje pisne izjave te priče pri svoji odločitvi ni upoštevalo.

8. V nadaljevanju pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je uporabilo napačno materialnopravno podlago s tem, ko je povzelo distribucijsko pogodbo in da ni navedlo, katero pravo je uporabilo. Kot je iz nadaljnjih pritožbenih navedb mogoče razbrati, pritožnica želi, da bi sodišče kot pravno podlago tega spora uporabilo določila kupoprodajne pogodbe iz Obligacijskega zakonika (OZ) in Konvencije združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (CISG) in s tem določila o jamčevanju za napake. Podaja trditve o tem, da tožnica ni zatrjevala, da je notificirala in opisala napake, ki so nove v pritožbenem postopku in tako niso v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Kot rečeno, pritožnica ne navaja, zakaj trditev v zvezi z jamčevanjem za napake ni pravočasno postavljala in jih tako pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Pritožnica je le na prvem naroku za glavno obravnavo zelo pavšalno navedla, da „..v celotnem postopku domnevne napake niso bile opisane in specificirane, poleg tega pa so nekatere odprave napak iz naslova garancije izven garancijske dobe.“ Takšen ugovor ne ustreza zahtevam po obrazloženosti zahtevka oziroma ugovora (212. člen ZPP). Prepozni so zato vsi očitki v zvezi z obveznostjo notifikacije napak, kot jih določa OZ in CISG glede jamčevanja za napake ter tudi trditve, da delovni nalogi ne predstavljajo notifikacije napake, da bi tožnica morala navesti, kdaj je napako opazila in kakšno popravilo zahteva in tako dalje.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila Pogodbe in slovensko pravo - OZ, kar je v 8. točki obrazložitve tudi navedlo in očitek pritožnice o neobrazloženosti glede uporabljenega materialnega prava ne drži. Glede distribucijske pogodbe, ki je inominatna, torej je Obligacijski zakonik ali kakšen drugi predpis ne ureja v celoti, pač pa je skupek elementov različnih pogodb, kot jih pozna OZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo posamezna pogodbena določila, seveda tista, za katera so bile postavljene trditve pravdnih strank. Ustaljena sodna praksa namreč je,1 da je sodišče pri uporabi pogodbenih določil vezano na trditve pravdnih strank in ni dolžno samo iskati pogodbenih določil, na katere se nobena od strank ne sklicuje.

10. Glede očitka tožeče stranke, da delovni nalogi niso listina, ki bi bila skupna pravdnim strankam, pritožbeno sodišče odgovarja, da tega sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ni trdilo in je predložene delovne naloge uporabilo kot dejansko podlago za obračun, ki ga je podala tožeča stranka. Temu obračunu konkretno tožena stranka tekom postopka ni ugovarjala, ugovarjala je zgolj posameznim postavkam delovnih nalogov, na kar pa je tožeča stranka konkretizirano odgovorila. Za primer menjave baterij je tožeča stranka povedala, da so bile v delovnem nalogu navedene, vendar pa niso bile obračunane kot strošek - plačilo toženi stranki. Prav tako so pavšalne trditve tožene stranke, ko navaja, da pri nobenem delovnem nalogu ni naveden tip ali serijska številka naprave, na kateri naj bi bilo izvedeno popravilo stvarnih napak. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in v sodbi celovito obrazložilo, da delovni nalogi vsebujejo določila, ki se jih ob normalnem teku servisiranja v operacijski dvorani ali podobno lahko vpiše. So pa različno izpolnjeni in ponekod so vpisane tudi serijske številke in proizvajalec opreme, drugod pa ne. Kot primer delovni nalog v splošna bolnišnica v N., št. 283/09 (priloga A 9), kjer je navedeno: proizvajalec B., tip in model MT 8, serijska številka 4 X, vzrok servisa izravnava plošč (operacijske mize B.), opis dela: izravnava hrbta, dolivanje olja, plošča št. 237)). Prav tako je na nalogu podpis tehnika serviserja in stranke. Drži pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da so nekateri delovni nalogi izpolnjeni bolj popolno in natančno, nekateri pa manj, vendar pa je tožeča stranka za vse ponudila ustrezne dokaze in trditveno podlago, na drugi strani pa jim tožena stranka ni konkretizirano ugovarjala. Sodišče prve stopnje jih je v skladu z napotilom iz 8. člena ZPP o presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj celovito presojalo. Glede očitka, da na nobenem od 27-ih delovnih nalogov ni označen okvirček garancijskega popravila, da manjkajo žigi in podpisi pritožbeno sodišče odgovarja, da ta formalistična oznaka na obrazcu ni in ne more biti bistvena za zaključek, da je tožeča stranka svoj del obveznosti iz Aneksa izpolnila (torej je servisirala stvari, ki jih je toženka dobavljala), tožena na drugi strani pa ne.

11. Glede pritožbenih trditev, da so se popravila izvajala preko garancijske dobe, pritožbeno sodišče odgovarja, da ostajajo na ravni pavšalnosti, saj toženka ne navede konkretno, katera popravila so bila izven tega roka.

12. Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče zadevo presojati po določilih Pogodbe in sicer točko (G) preambule in ne Aneksa, pa predstavlja novo dejstvo, poleg tega je tožnica celo v odgovoru na tožbo (l.št. 28) navedla, da točke (g) v sporazumu ni.

13. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede poslovnega sodelovanja med strankama.

14. Glede očitka, da je nerazumljiva odločitev sodišča prve stopnje glede vprašanja pobotanja, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določbe OZ glede pobota in ne drži pritožbeni očitek, da ni navedlo uporabljenega materialnega prava (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Določba 312. člena OZ določa, da pobot ne nastane takoj, ko se iztečejo pogoji zanj, temveč mora ena stranka to drugi izjaviti. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka toženi izjavila, da je pobotala njuni terjatvi. Tožena stranka pred sodišče prve stopnje ni trdila, da tožnica izjave ni poslala, pač pa, da je ona ni prejela. Res je, da tožnica ni predložila potrdila, da je njeno izjavo o pobotu tožena stranka tudi prejela, kar pa ni relevantno. Teorija2 je namreč zavzela stališče, kot ga navaja tudi sodišče prve stopnje, da glede na zakonsko formulacijo materialnega pobota velja oddajna teorija. Izjavitelj mora v sporu dokazati, da je bila pobotna izjava res dana, kar je tožnica storila in je sodišče prve stopnje ugotovilo ter pritožnica dejstva o dani pobotni izjavi ni uspela ovreči z obratno argumentacijo, da če ona ni prejela izjave, to pomeni, da ta ni bila poslana. Obvestilo o pobotni izjavi je tožnica namreč predložila (A8 in 36), sodišče ga je ocenilo kot verodostojen dokaz, česar pritožnica ni uspela ovreči s konkretnimi razlogi.

15. Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena. Ker sodišče druge stopnje ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

16. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Ker s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP), je pa dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo in priglasila stroške odgovora na pritožbo v višini 670,40 EUR, 20,00 EUR administrativnih stroškov in 22% DDV, kar skupaj znaša 842,28 EUR. Priznane stroške je tožena stranka dolžna tožeči poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).

1 VSRS, sklep III Ips 131/2014. 2 M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 395.