Jedro

Ker je bil tožencu varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila le izrečen in v času prometne nesreče ni bil vpisan v vozniško dovoljenje, je toženec vozil z ustreznim vozniškim dovoljenjem. Zato lastnik avtomobila kot sklenitelj zavarovalne pogodbe ni izgubil zavarovalnih pravic in tudi toženec kot voznik ni dolžan tožnici povrniti izplačane zavarovalnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je 12.12.1996 zaradi neprilagojene hitrosti zletel s ceste in povzročil materialno škodo na osebnem avtomobilu. To škodo je tožnica izplačala sklenitelju zavarovanja na podlagi pogodbe o zavarovanju avtomobilskega kaska. Tožnica je zatrjevala, da je toženec po splošnih pogojih izgubil zavarovalne pravice, ker ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja, saj mu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila za B kategorijo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Obe sodišči sta presodili, da je bilo toženčevo vozniško dovoljenje v času prometne nesreče ustrezno, ker vanj (še) ni bil vpisan izrečeni varnostni ukrep.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču druge oziroma prve stopnje. Ne strinja se z razlogi, da je imel toženec v času nesreče kljub izrečenemu varnostnemu ukrepu ustrezno vozniško dovoljenje. V obravnavanem primeru gre za hude kršitve osnovnih pravnih načel in zlorabo procesnih pravic. Toženec je sam izpovedal, da se je izmikal vpisu prepovedi v vozniško dovoljenje in zaradi tega zavlačevanja plačeval celo denarne kazni, ker je avto težko pogrešal pri svojem delu. Zato se revizija ukvarja z namenom izrečenega varstvenega ukrepa in meni, da tisti, ki izigravajo procesne predpise, grobo kršijo temeljna pravna načela, pa jim ni mogoče do živega. Ker toženec ni v določenem roku dal vpisati varnostnega ukrepa v svoje vozniško dovoljenje, je nujna presumpcija, da je prometno nesrečo povzročil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Obe sodišči sta tudi preozko razlagali 169. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 do Uradni list RS, št. 59/2002 - ZIKS), saj mu je bil ukrep izrečen zato, da bi se ga kazenska sankcija dotaknila tudi v njegovem psihičnem odnosu do vožnje, vendar je toženec varnostni ukrep ignoriral. Nesprejemljivo je stališče pritožbenega sodišča o interpretaciji predpostavk za izgubo zavarovalnih pravic in njegovo sklicevanje na 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do Uradni list RS, št. 87/2002 - ZOR). Po mnenju revizije je izguba zavarovalnih pravic v 10. členu Splošnih pogojev AK-92/XI jasno določena, zato ne more biti dvoma, da toženec v času nastanka škodnega dogodka ni imel ustreznega vozniškega dovoljenja. Zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ne bi smel voziti avtomobila. Tega se je celo sam zavedal. Obe sodišči sta neživljenjsko in ozko uporabili materialno pravo. Toženca je bilo treba določen čas izključiti iz prometa, če pa se toženec ni tako ravnal, mora odgovarjati za škodo, ki jo je povzročil v obravnavani nesreči. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Za tožnico je sporna razlaga obeh sodišč o določbi 1. točke prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI, po kateri zavarovanec izgubi svoje zavarovalne pravice, če vozilo upravlja oseba brez ustreznega vozniškega dovoljenja. Ni sporno, da obravnavana zadeva ne sodi med izjemi, ki sta navedeni v isti točki, sporen pa je izraz "brez ustreznega dovoljenja".

Tožencu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega meseca z odločbo sodnika za prekrške, ki je postala pravnomočna 22.10.1995. Izvršitev izrečenega varnostnega ukrepa je absolutno zastarala 22.10.1997, ker se toženec kljub večkratnim pozivom ni zglasil na upravni enoti, da bi se izrečeni varnostni ukrep vpisal v njegovo vozniško dovoljenje.

Obravnavana nesreča se je zgodila 12.12.1996. Tožencu je bil izrečen varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila v času, ko se je uporabljal Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 80/88, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami - ZTVCP), ki je v 210. členu določal, da se prepoved po izrečenem varnostnem ukrepu vpiše v vozniško dovoljenje, v 215. členu pa, da voznik, ki mu je bila prepoved vožnje motornega vozila vpisana v vozniško dovoljenje, ne sme v cestnem prometu voziti motornega vozila, dokler traja prepoved. Prepoved vožnje iz izrečenega varnostnega ukrepa torej traja od vpisa v vozniško dovoljenje do izteka dobe, za katero je bil varnostni ukrep izrečen.

Takrat veljavni Zakon o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 do Uradni list RS, št. 7/2003) je v 257. členu tudi za izvrševanje tega varnostnega ukrepa določal, da se uporabljajo določbe ZIKS. Ta je v drugem odstavku 169. člena v zvezi s 179. členom določal, da se izrečeni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila izvrši z vpisom, da dovoljenje za določeno vrsto ali kategorijo motornega vozila, za katero je bila izrečena prepoved vožnje, ne velja v času trajanja tega ukrepa. Varnostni ukrep po prvem odstavku istega člena izvrši pristojni upravni organ za notranje zadeve oziroma upravna enota. Tudi po tem zakonu torej izvrševanje varnostnega ukrepa traja od vpisa v vozniško dovoljenje in za izrečen čas trajanja ukrepa.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da nižji sodišči nista preozko tolmačili 169. člena ZIKS, kot zmotno meni revizija. Tudi njuna razlaga izraza "brez ustreznega vozniškega dovoljenja", uporabljenega v 1. točki prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev AK-92/XI, je materialnopravno pravilna. Toženec je v času obravnavane nesreče imel ne samo veljavno, pač pa tudi ustrezno vozniško dovoljenje, ker takrat sicer že izrečeni varnostni ukrep ni bil vpisan v vozniško dovoljenje in se torej (še) ni začel izvrševati. Vožnja mu ni bila prepovedana niti po navedenem 215. členu ZTVCP niti po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI. Zmotno je revizijsko stališče, da gre za vožnjo brez ustreznega dovoljenja tudi v primeru, ko je vozniku le izrečen varnostni ukrep, ki pa se (še) ne izvršuje, saj bi tako stališče pripeljalo do rezultata, da bi kljub npr. enomesečni prepovedi vožnje, kot je bila izrečena tožencu, za vožnjo brez ustreznega vozniškega dovoljenja šteli vse obdobje od izreka varnostnega ukrepa do začetka njegovega izvrševanja ali celo dve leti do absolutnega zastaranja izvršitve. Taka razlaga splošnih pogojev bi predstavljala hujšo sankcijo, kot je bil izrečen varnostni ukrep po kazenskem pravu. Splošni pogoji takega namena ne zasledujejo. Revizijsko zatrjevane nekonkretizirane kršitve splošnih pravnih načel imajo lahko za posledico le tisto, kar določa zakon. Toženčevo neodzivanje na vabila upravne enote, naj prinese vozniško dovoljenje zaradi vpisa izrečenega varnostnega ukrepa, je imelo za posledico več izrečenih denarnih kazni, ki jih je toženec tudi plačal. Njegovo neodzivanje na pozive upravne enote pa ne more imeti posledic tudi na civilnem pogodbenem področju, če to ni jasno določeno v sami pogodbi ali v splošnih pogojih, ki so sestavni del pogodbe. Takih določil pa tožnica v splošne pogoje ni vnesla. Tako kot je v njih določila domnevo, kdaj vse se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, bi lahko določila tudi vse situacije, kdaj se šteje, da je voznik brez ustreznega dovoljenja. V 1. točki prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev AK-92/XI pa je določila le eno domnevo, po kateri se šteje, da je voznik brez ustreznega vozniškega dovoljenja tudi, ko vozilo upravlja v času, za katerega mu je bilo to dovoljenje uradno odvzeto. Situacije, ko je bil varnostni ukrep prepovedi vožnje sicer izrečen, ni pa se (še) izvrševal, tožnica v splošnih pogojih ni uredila. Take situacije glede na prej pojasnjene razloge ni mogoče opredeliti kot vožnjo brez ustreznega vozniškega dovoljenja. Ali povedano malo drugače: ker je bil tožencu varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila le izrečen in v času prometne nesreče ni bil vpisan v vozniško dovoljenje, je toženec vozil z ustreznim vozniškim dovoljenjem. Zato v taki situaciji lastnik avtomobila kot sklenitelj zavarovalne pogodbe ni izgubil zavarovalnih pravic po 1. točki prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev AK-91/XI in tudi toženec kot voznik ni dolžan tožnici povrniti izplačane zavarovalnine po 3. točki drugega odstavka 10. člena istih pogojev.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.