Jedro

Kadar je v zemljiški knjigi na nepremičninah vpisana družbena lastnina v splošni rabi brez navedbe lastnika, predlagatelj ne more vpisati služnostne pravice na podlagi predložene pogodbe med njim in občino kot lokalno skupnostjo. ZJC sicer res določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin, vendar pa je potrebno zaradi načela formalnosti zemljiške knjige najprej urediti vpis lastništva služečih nepremičnin, kjer poteka javna cesta v skladu z določbami ZGO-1. V zemljiškoknjižnem postopku je vpis namreč dovoljen zgolj proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odreja se izbris nepravnomočnosti sklepa o zavrnitvi vpisa.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor predlagatelja in potrdilo sklep zemljiškoknjižnega referenta o zavrnitvi vknjižbe služnostne pravice po pogodbi z dne 18.3.2009, sklenjeni med predlagateljem in O. V., h kateri sta pristopili še M. o. C. in O. Š. pri parcelah št. 1030, 1025/1, 104/1, 149, 244, 245, 370/1 in 269, vse k.o. V. -t..

Zoper tak sklep se pritožuje predlagatelj E. C. d.d., ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano vknjižbo. Predlagatelj vztraja pri stališču iz ugovora, da Zakon o javnih cestah v 1. odstavku 3. člena določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občin. Odlok o kategorizaciji občinskih cest v O. V. v 2. členu določa, da se občinske ceste kategorizirajo na lokalne ceste in javne poti. Neizpodbitno dejstvo torej je, da so vse javne ceste na območju občine, ki niso kategorizirane kot državne ceste, občinske ceste ter že po samem zakonu javno dobro v lasti občine. Zato je v tem primeru lastninska pravica javnih cest izrecno določena z zakonom. Ko je lastninska pravica pridobljena na podlagi zakona, vpis v zemljiško knjigo ni potreben. Predlagatelj se sklicuje na sodno prakso, in sicer odločbi II Ips 816/94 in I Cp 863/2007. Pritožba ni utemeljena.

V zemljiškoknjižnem postopku je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis (1. odstavek 150. člena ZZK-1). V konkretnem primeru služnostni zavezanec O. V. v zemljiški knjigi ni vpisana kot lastnik oziroma je pri spornih nepremičninah še vedno vpisana družbena lastnina v splošni rabi brez navedbe lastnika nepremičnin. Že iz teh razlogov je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor predlagatelja zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta. Sodišče prve stopnje je predlagatelju pravilno pojasnilo, na kakšen način bo sporna nepremičnina dobila status javnega dobra in po kakšnem postopku ter kako bo mogoč vpis. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je O. V. postala lastnica sporne nepremičnine po samem zakonu in da zemljiškoknjižno stanje v takem primeru ni pomembno, pri čemer je nekorektno sklicevanje na predloženi odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 816/94 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 863/2007, saj v obravnavanih zadevah ni šlo za zemljiškoknjižni postopek. Zemljiškoknjižni postopek je formalni postopek in vpis ni mogoč proti tistemu, ki v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik nepremičnin. O. V. bo tako najprej morala urediti zemljiškoknjižno stanje v skladu z določbami Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki v prehodnih in končnih določbah (211. do 214. člen) tudi določa pogoje za formalno ureditev statusa grajenega javnega dobra državnega oziroma grajenega javnega dobra lokalnega pomena. Šele po izdaji ustrezne odločbe, ki bo predstavljala podlago za vpis v zemljiško knjigo, pa bo mogoča vknjižba služnostne pravice.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep, hkrati pa odrediti izbris zaznambe zavrnitve vpisa (2. točka 3. odstavka 161. člena ZZK-1).