Jedro

Ker sta prvostopni organ in tožena stranka v ponovnem upravnem postopku (po napotilih sodišča v sodbi v prejšnjem upravnem sporu - 62. člen ZUS) odpravila vse pomanjkljivosti v zvezi z lokacijsko dokumentacijo in izrekom lokacijskega dovoljenja v prejšnjem upravnem postopku, je sodišče zavrnilo tožbo sosedov oziroma mejašev v novem upravnem sporu zoper odločbo tožene stranke, s katero je zavrnila njihovo pritožbo zoper novo lokacijsko dovoljenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 19.12.1991 ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 26.10.1990, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov in J.Ž. proti odločbi Komiteja za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 15.5.1990, s katero je navedeni prvostopni organ izdal J. in J.L. (investitorja in prizadeti stranki v tem upravnem sporu) lokacijsko dovoljenje za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 29/3 in 29/4 pod tam navedenimi pogoji.

Tožena stranka je na podlagi 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) z odločbo z dne 9.4.1992 v zvezi s citirano sodbo z dne 19.12.1991 odpravila citirano odločbo z dne 15.5.1990 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov in J.B. proti odločbi Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 13.11.1992, s katero je navedeni prvostopni organ izdal prizadeti stranki lokacijsko dovoljenje za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 29/3 in 29/4 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 2. odstavka 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 48/90 in 3/91 - ZUN) ter na določbe odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditveno območje Kranja (Uradni vestnik Gorenjske, št. 15/88). V zvezi z ugovori tožnikov o tem, da je bilo strokovno mnenje Geološkega zavoda Ljubljana, TOZD Geologija, geotehnika in geofizika z datumom december 1989 izdelano zgolj na osnovi terenskega ogleda in na staro lokacijsko dokumentacijo, je tožena stranka zahtevala novo strokovno mnenje, dano k novi lokacijski dokumentaciji. To mnenje je tudi pridobila z datumom april 1993. Navedeni zavod v citiranem mnenju sklepa, da so bile pri izdelavi nove lokacijske dokumentacije za nadomestni stanovanjski objekt prizadete stranke na navedenem zemljišču upoštevane vse zahteve iz strokovnega mnenja iz leta 1989. Zato z geotehničnega vidika ni ovir za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Tudi ugovora o jugovzhodni steni objekta, ki naj bi bila polna, po mnenju tožene stranke ni mogoče upoštevati, saj je tožnica M.P. sama zahtevala, da je ta stena brez odprtin in je v 3. točki izreka prvostopne odločbe citiran prav njen pogoj. K odločbi je bilo dano poprejšnje sanitarno soglasje, zato ugovori v zvezi z osončenjem po mnenju tožene stranke niso upoštevni. Višina objekta je opredeljena v 2. točki izreka prvostopne odločbe (pritličen objekt) in v 6. točki tega izreka (kota kapi) in po mnenju tožene stranke ni nujno, da je opredeljena v merski enoti, kar je tudi v skladu s sodno prakso. Tudi pogoj tožnice o tem, da meja gradbene parcele ne sme segati do njenega zemljišča, ni utemeljena niti v navedenem zakonu, niti v navedenem odloku. Po mnenju tožene stranke iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno, da bi potekel rok kateremukoli izmed soglasij, pač pa je tožena stranka glede na tovrstne ugovore tožnikov zahtevala novo soglasje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Kranj, ker je bilo prejšnje dano k stari lokacijski dokumentaciji. Navedeni zavod v svojem dopisu z dne 19.4.1993 soglaša z lokacijsko dokumentacijo z dne 2.7.1992 in njeno spremembo z dne 5.10.1992. V ostalem se tožena stranka sklicuje na pravilne odgovore prvostopnega organa v prvostopni odločbi v zvezi z ugovori tožnikov, ki so podobni kot v pritožbi proti prvostopni odločbi. Zato je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti prvostopni odločbi.

Tožniki v tožbi prerekajo 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 10., 11. in 15. točko izreka prvostopne odločbe. Ugotavljajo, da je tožena stranka vodila postopek in izdala izpodbijano odločbo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je pogoj za izdajo odločbe v upravnem postopku, kar je utemeljen razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Zgolj zaradi lažjega razumevanja dajejo primere nekonsistentnosti izpodbijane odločbe. S citiranim mnenjem iz aprila 1993 niso bili seznanjeni. Močno dvomijo v verodostojnost in strokovnost tega mnenja, saj se sporna parcela nahaja na platoju na levem bregu kanjona reke Kokre. Obstoječi objekt, ki se ruši, je od roba navpične stene kanjona odmaknjen 10 m in od previsne konglomeratne stene, ki sega 30 m nad reko, pa slabih 15 m. V novem prizidku je tloris povečan za dvakratno površino, torej ne drži ugotovitev novega mnenja navedenega zavoda, da so upoštevane vse zahteve iz strokovnega mnenja zavoda z datumom december 1989. Menijo, da stanovanjska hiša, katere dve glavni steni sta polni in brez odprtin, ne more biti stanovanjska hiša. Vztrajajo pri tem, da mora biti streha brez frčad, roto strešnih oken in hkrati opremljena s snegolovci. Situacijski skici v lokacijski dokumentaciji ne ustreza 4. točka izreka prvostopne odločbe. Objekt je lociran na terenu, ki proti jugovzhodu pada za 3 m. Očitno je torej, da bo celotna klet na jugovzhodni strani do posestne meje nad kotom terena. S tem je študija osončenja, ki jo je izdelalo projektirno podjetje v juniju 1986. leta, povsem neupoštevna. Vztrajajo pri zahtevi, da se izdela nova študija, iz katere bo razvidno moteče zasenčenje stanovanjskega objekta po predvidenih novogradnjah. Izhodiščna točka študije mora biti v sečišču slemen na višini 10.25 m nad raščenim terenom in odmaknjena od posestne meje 9 m. Zahtevajo, da se glede na rezultate predhodne študije osončenja višina slemena prilagodi obstoječi višini slemena. Ta pa je 6 m nad koto pritličja. Zahtevajo tudi, da se lokacijska dokumentacija dopolni s podatkom o višini obstoječega slemena v skladu z materialnimi predpisi o izdelavi lokacijske in tehnične dokumentacije. Ugotavljajo, da tožena stranka ni sledila njihovemu ugovoru, da predvidena zunanja ureditev ne ustreza dejanskemu stanju. Tožnica vztraja pri svojem ugovoru, da je predvidena ureditev prevozne poti do garaže v celoti nezakonita, ker posega s svojim južnim robom preko parcelne meje njenega zemljišča. Vztrajajo pri tem in prerekajo odgovor tožene stranke v zvezi s tem, da meja gradbene parcele in funkcionalno zemljišče ne moreta segati do parcelne številke 28, ampak vsaj 2.5 m od parcelne meje. Enako velja tudi v zvezi z jugovzhodno posestno mejo s parcelnima številkama 29/1 in 29/5. Občinski odlok o prostorskih ureditvenih pogojih govori o minimalnem odmiku 2.5 m in o velikosti funkcionalnega zemljišča ter o načinu določanja tega zemljišča. O gradbeni parceli pa govori geodetski zakon. Vztrajajo pri tem, da se gradbena parcela zmanjša za navedeni pas ob posestni meji in da na tem zemljišču ni dovoljena gradnja ograje ali zasaditev žive meje. Pod nobenim pogojem ne dovoljujejo gradnje greznice na mestu, ki ga navaja lokacijska dokumentacija, pač pa vztrajajo, da se ta greznica zgradi tam, kjer je obstoječa. Tožena stranka na to njihovo zahtevo v njihovi pritožbi proti prvostopni odločbi ni odgovorila. Zato to zahtevo uveljavljajo v tožbi. Tožnika kot lastnika parcele, ki bi jo moral prekopati investitor oziroma prizadeta stranka, nepreklicno ne dovoljujeta prekopa, ampak vztrajata pri tem, da se to reši na drug način, ki je opisan v pritožbi proti prvostopni odločbi, to je po drugi trasi, ki ne bo prizadela njunega zemljišča. Po mnenju tožnikov bi morala tožena stranka odpraviti prvostopno odločbo, ker prvostopni organ ni sledil citirani sodbi z dne 19.12.1991 in citirani odločbi tožene stranke z dne 9.4.1992. Predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi s skladnostjo lokacijske dokumentacije ( z dne 2.7. in 5.10.1992) s pogoji iz citiranega odloka (8., 18., 19., 20., 21., 26. in 36. člen) dala pravilne razloge, ki imajo svojo podlago v navedenih materialnih predpisih (2. odstavek 54. člena in 55. ter 57. člen citiranega zakona in navedene določbe citiranega odloka) in v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Prvostopni organ v svoji odločbi in tožena stranka v izpodbijani odločbi sta odpravila vse pomanjkljivosti, ki so izhajale iz navedene prvostopne odločbe z dne 15.5.1990 in iz navedene odločbe tožene stranke z dne 26.10.1990, ki je bila odpravljena s citirano sodbo tega sodišča z dne 19.12.1991, in ki so navedene tudi v citirani odločbi tožene stranke z dne 9.4.1992. Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno zavrnila pritožbene navedbe tožnikov, ki so jih ponovili v tožbi, za kar je imela podlago v podatkih in listinah v upravnih spisih.

Prvostopni organ je v obrazložitvi prvostopne odločbe, na kar se sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po presoji sodišča utemeljeno zavrnil ugovore tožnikov v zvezi z lokacijo greznice in priključkom na javno kanalizacijo (11. in 15. točka izreka prvostopne odločbe; 46., 47. in 50. člen citiranega odloka; ter poprejšnje soglasje z dne 28.10.1992 sanitarnega inšpektorja občine - uprave inšpekcijskih služb za Gorenjsko). V navedeni lokacijski dokumentaciji je namreč prikazan kanalizacijski priključek na javno kanalizacijo, ki bo zgrajena v prihodnosti. S tem so po presoji sodišča upoštevane določbe 55. člena citiranega zakona in 50. člena citiranega odloka. Prvostopna odločba v 11. točki izreka določa lokacijo greznice, ki jo mora investitor oziroma prizadeta stranka zgraditi do graditve kanalizacije, po graditvi kanalizacije pa bo objekt možno priključiti na kanalizacijo, s priključkom premera 20 cm v jašek št. 521 v kanalu št. 204. Iz tega izhaja, da prvostopni organ s prvostopno odločbo investitorju oziroma prizadeti stranki ni dovolil prekopa sosednjega zemljišča parc. št. 29/1, v lasti tožnikov, zaradi zgraditve kanalizacijskega priključka na javno kanalizacijo. Investitor oziroma prizadeta stranka bo namreč morala tako dovoljenje pridobiti od navedenih tožnikov kot lastnikov tega zemljišča. V primeru, da prizadeta stranka takega dovoljenja ne bo pridobila, si ga bo morala izposlovati pri pristojnem sodišču. Prvostopni organ, kljub nasprotovanju navedenih tožnikov, lastnikov zemljišča parc. št. 29/1, da ne dovolijo prekopa svojega zemljišča, utemeljeno ni zavrnil zahtevka za izdajo lokacijskega dovoljenja, saj je predvideni objekt možno do graditve kanalizacije priključiti na greznico tako, kot to določa 50. člen citiranega odloka, to je, da je potrebno vse objekte, ki so priključeni na vodovod, priključiti na kanalizacijo in na čistilno napravo s tem, da so do izgradnje kanalizacije obvezne vodotesne greznice, ki jih prazni komunalna organizacija.

Glede na navedeno so neupoštevne tožbene navedbe tožnikov.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki se smiselno uporablja kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).