Jedro

Tožnica in drugo toženka nista sklenili nobene pogodbe, kar bi na prvi pogled utemeljevalo uporabo Uredbe Rim II. Vendar je po drugi strani potrebno opozoriti, da obveznost drugo toženke, da plača odškodnino za škodo, ki je nastala tožnici, izvira iz pogodbenega obligacijskega razmerja med prvo in drugo toženko oziroma povedano drugače: če prvo toženka ne bi imela zavarovane svoje odgovornosti pri drugo toženki, le-ta iz naslova zatrjevanega škodnega dogodka ne bi imela nobenih obveznosti (saj tudi ni bila ona tista, ki je tožnici povzročila škodo). Obveznost drugo toženke, da krije civilno odgovornost prvo toženke nasproti tožnici, torej izvira iz zavarovalne pogodbe sklenjene s prvo toženko, zaradi česar je treba pravo, ki se uporabi za tako obveznost, določiti v skladu z določbami Uredbe Rim I. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje z relevantnim grškim pravom seznanilo preko overjenih prevodov sodne prakse, ki jo je v spis predložila tožena stranka, in z upoštevanjem relevantnih zakonskih besedil, ki jih je našlo na internetu. Takšen način ugotavljanja tujega prava je po oceni višjega sodišča dopusten in zadosten.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 5. 10. 2015 (v zvezi s popravnim sklepom z dne 9. 10. 2015).

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni pristojno za odločanje o sporu zoper drugo toženko, da se tožba zoper drugo toženko zavrže (I. točka izreka) in da mora tožnica drugo toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 2.661,92 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). S popravnim sklepom z dne 9. 10. 2015 je besedilo pravnega pouka sklepa z dne 5. 10. 2015 nadomestilo z novim (pravilnim) besedilom.

2. Zoper takšno odločitev se je pritožila tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep (v zvezi s popravnim sklepom z dne 9. 10. 2015) v celoti razveljavi oziroma odpravi in drugo toženki naložil plačilo vseh priglašenih stroškov pritožbenega postopka.

3. Drugo toženka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi je prvo toženka tožnici prodala in dobavila instalacijski material, med drugim Como-pex cevi. Tožnica trdi, da so imele dobavljene cevi skrite napake, zaradi česar je lastnikom objektov, v katerih so bile cevi vgrajene, nastala škoda v višini 335.849,40 EUR. Tožnica povračilo te škode, skupaj s plačilom 42.780,00 EUR iz naslova znižanja kupnine, zahteva nerazdelno od prvo in drugo toženke, pri čemer zahtevek do drugo toženke (zavarovalnice) utemeljuje na sklenjeni zavarovalni pogodbi med prvo in drugo toženko, po kateri drugo toženka zagotavlja kritje civilne odškodninske odgovornosti iz naslova proizvodnje oziroma prodaje izdelkov z napako prvo toženke do tretjih oseb.

6. Tekom postopka se je v razmerju med tožnico in drugo toženko kot sporno vzpostavilo vprašanje, ali je za drugo toženko sploh podana pristojnost slovenskega sodišča. Za odgovor na navedeno vprašanje pa se, glede na to, da imata tožnica in drugo toženka sedež v različnih državah znotraj Evropske unije (tožnica v Sloveniji, drugo toženka v Grčiji), ne uporabljajo določbe ZMZPP, kot to zmotno trdi pritožnica, temveč Uredbe sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba Bruselj I). Slednja pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem določa v oddelku 3 (členi 8 do 14), in sicer je zavarovalnica lahko tožena (tudi) pred sodiščem kraja, kjer ima stalno prebivališče tožnik oziroma, v primeru zavarovanja odgovornosti ali zavarovanja nepremičnin, pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, kadar tožbo vloži oškodovanec neposredno zoper zavarovalnico, če so take neposredne tožbe dopustne (prim. drugi odstavek 11. člena v zvezi z 9.b in 10. členom Uredbe Bruselj I; in so neutemeljene navedbe pritožnice, češ da sodišče prve stopnje po določbi drugega odstavka 11. člena Uredbe Bruselj I ne bi smelo presojati pristojnosti, ker tožnica in drugo toženka nista v pogodbenem razmerju, saj ta okoliščina za presojo po omenjeni določbi sploh ni relevantna). Ali je v predmetni zadevi takšna neposredna tožba dopustna, je sodišče prve stopnje z upoštevanjem določil Uredbe (ES) št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju Uredba Rim I) presojalo po grškem pravu. Slednje pa neposrednih tožb v primeru, kot je obravnavani, ne dopušča, in ker pristojnost slovenskega sodišča ni podana niti po kakšni drugi določbi Uredbe Bruselj I, je sodišče prve stopnje tožbo zoper drugo toženko iz razloga nepristojnosti zavrglo.

7. Tožnica v pritožbi uvodoma neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo, po katerem pravu se presoja (ne)dopustnost neposrednih tožb, že meritorno odločilo o zahtevku, zato bi moralo (še pred takšno odločitvijo) izvesti glavno obravnavo in tožbeni zahtevek zoper drugo toženko kvečjemu zavrniti. Določitev (uporaba) grškega prava je bila namreč v konkretnem primeru potrebna izključno za presojo izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 11. člena Uredbe Bruselj I, torej za odločitev, ali je v razmerju do drugo toženke podana pristojnost slovenskega sodišča. Obstoj pristojnosti sodišča Republike Slovenije pa je procesna predpostavka za obravnavo tožbe. Čim sodišče ugotovi, da le-ta ni podana (kar lahko ugotovi kadarkoli med postopkom in ni vezano le na trditve in dokaze v tožbi), mora tožbo nemudoma (in ne da bi za to moralo opraviti glavno obravnavo) zavreči (in ne zavrniti tožbenega zahtevka, kot se to zavzema pritožnica, prim. tretji odstavek 18. člena in 274. člen ZPP). Točno tako je v konkretni zadevi postopalo sodišče prve stopnje. Ker je svojo odločitev tudi jasno in prepričljivo obrazložilo, pritožnica z očitkom o kršitvi 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kot tudi pavšalno navrženima očitkoma o zmotni uporabi materialnega prava ter zmotni in nepopolno ugotovitvi dejanskega stanja) ne more uspeti.

8. Nadalje neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje relevantno pravo določiti z upoštevanjem določb Uredbe (ES) št. 864/2007 z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (v nadaljevanju Uredba Rim II). Drži sicer, da tožnica in drugo toženka nista sklenili nobene pogodbe in kar bi na prvi pogled utemeljevalo uporabo Uredbe Rim II. Vendar je po drugi strani potrebno opozoriti, da obveznost drugo toženke, da plača odškodnino za škodo, ki je nastala tožnici, izvira iz pogodbenega obligacijskega razmerja med prvo in drugo toženko oziroma povedano drugače: če prvo toženka ne bi imela zavarovane svoje odgovornosti pri drugo toženki, le-ta iz naslova zatrjevanega škodnega dogodka ne bi imela nobenih obveznosti (saj tudi ni bila ona tista, ki je tožnici povzročila škodo). Obveznost drugo toženke, da krije civilno odgovornost prvo toženke nasproti tožnici, torej izvira iz zavarovalne pogodbe sklenjene s prvo toženko, zaradi česar je treba pravo, ki se uporabi za tako obveznost, določiti v skladu z določbami Uredbe Rim I (prim. sodbo SEU v zadevi ERGO, opr. št. C-359/14 in C-475/14 z dne 21. 1. 2016, zlasti točki 54 in 58).

9. Uredba Rim I v 3. členu določa, da pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. V predmetni zadevi sta toženki v zvezi s presojo zavarovalne pogodbe izrecno dogovorili uporabo grškega prava (glej 15. člen Splošnih pogojev zavarovanja civilnopravne odgovornosti, priloga B4), tak dogovor pa tudi ne nasprotuje prisilnim omejitvam iz 3. točke 7. člena Uredbe Rim I. Sodišče prve stopnje je zato (ne)dopustnost neposrednih tožb pravilno presojalo po grškem pravu. Ta pa določa, da je neposredna tožba zoper zavarovalnico dovoljena le, če tožbo vloži tretji, v korist katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba (prim. prvi odstavek 9. člena Zakona 2496/1997, Uradni list Republike Grčije, št. 87 z dne 16. 5. 1997, izvod A, veljaven tudi še v času škodnega dogodka – glej odločbo Vrhovnega sodišča Areopag št. 106/2014 z dne 18. 12. 2013 v spisu, ki se na ta zakon izrecno sklicuje), ali če gre za zahtevek oškodovanca iz naslova predpisanega obveznega zavarovanja pred odgovornostjo (smiselno člen 26 Zakona 2496/1997). Drži sicer navedba pritožnice, da besedilo 9. člena zakona 2496/1997 ne določa, da bi moralo iti za osebno zavarovanje, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, temveč se nanaša na zavarovanja na splošno. Vendar bi tretja oseba po tej določbi pridobila aktivno legitimacijo za vložitev tožbe zoper zavarovalnico na izplačilo zavarovalnine le, kadar lastnosti zavarovalca in zavarovanca ne sovpadajo v isti osebi, temveč se zavarovanje sklene na račun druge osebe (t. i. pogodba v korist tretjega, prim. sodbo 2044/2013 EF Thessal, v spisu). V predmetni zadevi pa kaj takega ni podano (in se sodišče prve stopnje do izpolnjenosti pogojev po 9. členu Zakona 2496/1997 ni bilo dolžno posebej opredeljevati in zaradi tega očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana), saj iz predložene dokumentacije na nobenem mestu ne izhaja, da bi bila zavarovalna pogodba sklenjena v korist tretje osebe, niti česa takega ne zatrjuje nobena od pravdnih strank (tožnica celo sama izrecno priznava, da ni bila nikoli v kakršnemkoli pogodbenem razmerju z drugo toženko - list. št. 73). Prav tako aktivna legitimacija tožnice ne more biti utemeljena na določbi 26. člena zakona 2496/1997, ki velja za obvezna zavarovanja. Da bi zavarovanje civilne odškodninske odgovornosti iz naslova proizvodnje oziroma prodaje izdelkov z napako sodilo v sklop obveznih zavarovanj namreč iz zavarovalne pogodbe, kot tudi iz predložene sodne prakse, ne izhaja, česa takega tudi pravdni stranki ne zatrjujeta. A contrario gre zato za prostovoljno zavarovanje splošne civilne odgovornosti, kjer pa oškodovana tretja oseba nima direktne terjatve do zavarovalnice (v skladu s sodno prakso – glej sodbi Vrhovnega sodišča Grčije št. 109/2007 z dne 11. 12. 2006 in št. 106/2014 z dne 18. 12. 2013 ter sodbo EF Thessal št. 2044/2013, v spisu – le-ta obstaja zgolj v primeru, ko je zavarovanje po zakonu obvezno in njena širitev na prostovoljna zavarovanja ni dovoljena), kar je sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi zadostno in prepričljivo obrazložilo.

10. Glede na navedeno na podlagi drugega odstavka 11. člena Uredbe Bruselj I ni mogoče uporabiti člena 10 oz. 9 te uredbe. Ker ima drugo toženka sedež v Grčiji tudi ni podana splošna pristojnost iz 2. člena Uredbe Bruselj I, izpolnjeni niso niti pogoji za določitev pristojnosti po 22. in 24. členu te uredbe. Prav tako ni podana pristojnost po pravilih o posebni odgovornosti iz 1. točke 5. člena Uredbe Bruselj I, za katero se zavzema pritožnica. Drži sicer, da je zahtevek tožnice do drugo toženke povezan s prodajno pogodbo, iz katere izvira zahtevek tožnice do prvo toženke. Vendar gre še vedno za dva samostojna zahtevka, ki temeljita na različnih pravnih podlagah, vsled česar se tudi pristojnost za odločanje o vsakem zahtevku presoja samostojno. Povedano drugače: pristojnosti slovenskega sodišča zoper prvo toženko ni mogoče po analogiji širiti še na drugo toženko zgolj zato, ker se zahtevka opirata na v bistvenem podobno dejansko stanje. Pravila o pristojnosti morajo namreč biti predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču/sedežu toženca, vsakršno odstopanje od tega splošnega pravila o pristojnosti iz prvega odstavka 2. člena Uredbe Bruselj I je treba razlagati restriktivno.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni navedlo izdaje uradnega lista, v katerem sta bila objavljena Zakon št. 2496/1997 in št. 489/1976, natančno opredelilo veljavnosti uporabljenih zakonov oziroma predložilo overjenega prevoda zakonskega besedila, višje sodišče pojasnjuje, da s tem sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega ali drugega odstavka 339. člena ZPP. Način, na katerega sodišče ugotovi vsebino tujega prava, je namreč v domeni sodišča (prim. VS RS II Ips 772/2006). Sodnik tako npr. ni dolžan zahtevati obvestila o tujem pravu od pristojnega organa, če tega noče, ampak se lahko samostojno seznani z njegovo vsebino. Pomeni, da lahko v skladu z načelom iura novit curia sam poišče tuje uradne liste, pregleda morebitne komentarje in sodno prakso tujih sodišč oziroma si lahko informacijo o tujem pravu vedno priskrbi na drug način - tudi s pomočjo stranke (prim. Wedam Lukić D., Še o ugotavljanju (in uporabi) tujega prava v civilnih sodnih postopkih, Pravna praksa, 1997, št. 12, str. 5-8). V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje z relevantnim gršim pravom seznanilo preko overjenih prevodov sodne prakse, ki jo je v spis predložila tožena stranka, in z upoštevanjem relevantnih zakonskih besedil, ki jih je našlo na internetu. Takšen način ugotavljanja tujega prava pa je po oceni višjega sodišča glede na predhodno pojasnjeno dopusten in zadosten.

12. Pritožnica kot zadnje graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, češ da sodbe v stroškovnem delu ni mogoče preizkusiti. Navedeni pritožbeni očitek pa ni utemeljen. Po utrjenem stališču sodne prakse sklicevanje na stroškovnik zadostuje zahtevi po ustrezni obrazloženosti stroškovne odločitve, saj je v njem mogoče natančno razbrati, katere stroške je sodišče štelo za priznane (glej l. št. 51 spisa), pritožnica pa obenem ni izkazala, da bi preveritev te odločitve z vpogledom v spis zahtevala od nje nesorazmerno breme (npr. glede na oddaljenost od sodišča).

13. Na pritožbene očitke, s katerimi pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, višje sodišče kot na pravno ne odločilne ni odgovarjalo saj, kot pojasnjeno v 8. točki obrazložitve tega sklepa, v predmetni zadevi določb Uredbe Rim II ni mogoče uporabiti.

14. Glede na navedeno in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju višjega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).