Jedro

Pri parcelaciji obravnavanih nepremičnin je organ vezan na sodno poravnavo, iz katere izhaja način parcelacije, ne glede na drugačne zahteve solastnikov. V primeru neprostovoljne izvršitve namreč pravnomočne sodne odločbe izvršuje sodišče splošne pristojnosti v izvršilnem postopku, tako tudi sodne poravnave o razdružitvi solastnine, za katere izvršitev je v 19. poglavju ZIZ - razdelitev stvari (234. - 237. člen ZIZ) predpisan poseben postopek. Pristojni prvostopni organ v teh primerih postopek parcelacije sprovede šele po sklepu sodišča, (izvršilni sklep o dovolitvi razdelitve kot je določena v izvršilnem naslovu - sodni poravnavi) kot tudi določa 2. odstavek 26. člena ZZKat.

Izrek

1. Tožba A.A. se zavrže. 2. Tožbi B.B. se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 20. 4. 2001, se odpravi ter zadeva vrne Ministrstvu za okolje, prostor in energijo v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice B.B. zoper odločbo Območne geodetske uprave A., Izpostava A. z dne 26. 2. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za evidentiranje sprememb katastrskih podatkov parcel št. 1725/1, 1725/2, 1829/6, 1829/7, 1830/2, 3083/6, 1829/2, 1830/1 in 1830/4 vse k.o. ... na podlagi sklenjene sodne poravnave z dne 8. 5. 1996. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da iz pisne dokumentacije izhaja, da je bila pri Okrajnem sodišču v A. dne 8. 5. 1996 sklenjena sodna poravnava za navedene parcele. 138. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) določa, da na podlagi izvedenega postopka sodišče uredi mejo v skladu z določbami 136. člena ZNP in jo označi s trajnimi mejnimi znamenji. V sklepu sodišče natančno opiše določeno mejo in navede ugotovljeno vrednost spornega mejnega prostora. Skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki pa je sestavni del tega sklepa. Sklenjena sodna poravnava pa ni vsebovala vseh v 138. členu ZNP določenih podatkov, zato je prvostopni organ od Okrajnega sodišča v A. z dopisom z dne 25. 11. 1998 zahteval dopolnitev (skico zamejničenja z izmeritvenimi podatki, ki morajo biti pripravljeni v skladu z veljavnimi predpisi za zemljiški kataster). Iz dopisa je razvidno, da je bil poslan v vednost tudi tožnici. Okrajno sodišče v A. pa sodne poravnave ni dopolnilo v skladu s 138. členom ZNP, zato prvostopni organ tako sklenjene poravnave ne more evidentirati v zemljiškem katastru.

Glede na navedbo v pritožbi tožena stranka še navaja, da ni pomembno ali je bila o dogajanjih v zvezi z zahtevano skico zamejničenja tožnica obveščena ali ne, za geodetski upravni organ je pomembno le, ali ima na voljo takšne podatke, ki jih je mogoče evidentirati v zemljiškem katastru.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je zahtevala dopolnitev poravnave od sodišča. Meni, da bi bilo potrebno to zahtevati od tožeče stranke, ne pa od sodišča. Zato tožnici predlagata in prosita, da to kršitev v delu upravnih organov Upravno sodišče oceni in primerno sankcionira. V tem delu gre po mnenju tožnic za kršitev materialno pravnih predpisov in pravil postopka. Že v teku dosedanjega postopka je organ prve stopnje pa tudi organ druge stopnje ravnal v nasprotju s pravili upravnega postopka. Tožnici bi moral kot zahtevajoči stranki pozvati k dopolnitvi vloge. Vprašanje pa je zakaj je lahko poravnava za en upravni organ popolna, za drugega pa ne. Tako je Upravna enota A., Izpostava C., na podlagi iste poravnave in skice sodišča izdala gradbeno dovoljenje, ki ga je potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Istočasno tožnici še poudarjata, da se določeni dokumenti razhajajo in niso zakonsko izvedeni. Odločba geodetske uprave o končani parcelaciji je datirana 16. 12. 1996, skico o sodni in sporazumni delitvi pa je sodišče prejelo 13. 1. 1997. Predlagata odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranki z interesom v tem postopku C.C. in D.D. na tožbo nista odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba B.B. je utemeljena.

Iz upravnega spisa izhaja, da sta tožeči stranki z ostalimi solastniki vložili zahtevo za parcelacijo, ki naj se izvrši po pogojih sodne poravnave z dne 8. 5. 1996. Tožena stranka je uvedla postopek, v fazi izvrševanja vložene zahteve pa nepravilno štela predloženo sodno poravnavo, s katero so stranke razdelile solastno premoženje (določbe 13. poglavja ZNP 118 - 130. člen), za poravnavo, sklenjeno v sodnem postopku določitve meje. V tej posledici je nepravilno zahtevala od sodišča dopolnitev, ki jo je oprla na določilo 138. člena ZNP (skico zamejničenja z izmeritvenimi podatki), ki je po citiranem določilu sestavni del sklepa o določitvi meje v sodnem postopku. Sodišče z zahtevanim ni dopolnilo poravnave, zato je prvostopni organ zahtevo za parcelacijo zavrnil. Tožena stranka pa je pri svoji odločitvi, ko je pritožbo zoper tako odločitev zavrnila, spregledala, da se priložena sodna poravnava nanaša na razdružitev nepremičnin v solastnini in ne na ureditev meje in je torej organ prve stopnje zahteval nekaj, kar ni sestavni del odločitve o razdružitvi nepremičnin v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, glede na določila postopka, ki to materijo obravnavajo.

V ponovnem postopku naj tožena stranka odloči v skladu z navedenim mnenjem sodišča, ki se nanaša na naravo sodne poravnave in katere obvezni sestavni del po ZNP ni zahtevana skica. Sodišče pa še opozarja, da je pri parcelaciji obravnavanih nepremičnin organ vezan na sodno poravnavo, iz katere izhaja način parcelacije, ne glede na drugačne zahteve solastnikov. V primeru neprostovoljne izvršitve namreč pravnomočne sodne odločbe izvršuje sodišče splošne pristojnosti v izvršilnem postopku, tako tudi sodne poravnave o razdružitvi solastnine, za katere izvršitev je v 19. poglavju ZIZ - razdelitev stvari (234. - 237. člen ZIZ) predpisan poseben postopek. Pristojni prvostopni organ v teh primerih postopek parcelacije sprovede šele po sklepu sodišča, (izvršilni sklep o dovolitvi razdelitve kot je določena v izvršilnem naslovu - sodni poravnavi) kot tudi določa 2. odstavek 26. člena ZZKat. Sodišče je tožbo A.A. zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist. Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno le o pritožbi, ki jo je vložila B.B., torej ne o pritožbi, ki bi jo vložila A.A., torej z izpodbijano odločbo ni moglo biti odločeno o pravici A.A., ki po podatkih upravnih spisov pritožbe zoper prvostopno odločbo, katere pravilnost in zakonitost se presoja z izpodbijano odločbo tožene stranke, sploh ni vložila.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.