Jedro

Nestrinjanje z načinom vodenja postopka ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo zoper M. K., iz razlogov po 1. in 2. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), zavrnilo obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 200. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ) ter ga z isto sodbo spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 201. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere je bila določena kazen pet mesecev zapora, ki pa ne bodo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je pooblaščenca mladoletne oškodovanke s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovanke A. R. ter sodno takso (prvi odstavek 95. člena ZKP) ter skladno z določilom tretjega odstavka 97. člena ZKP odločilo, da stroški postavljenega pooblaščenca mladoletne oškodovanke bremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega dela kazenskega postopka in sodne takse.

2. Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti kot navaja uvodoma navaja sam, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno ter predlagal njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena tako obsojeni kot njegov zagovornik, vendar se o njem nista izjavila.

B-I.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja: da je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 27/2004-7 z dne 29. 4. 2004 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju P 323/2002 z dne 21. 11. 2003 mladoletna L. K. v vzgojo in varstvo dodeljena materi A. R., zato okoliščine, ki so predstavljale podlago takšni odločitvi, niso več predmet presoje v konkretnem kazenskem postopku; da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita; da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba, saj je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti.

da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno pojasnilo, v kolikšni meri mora vložnik utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi zadostil trditvenemu bremenu; dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo konkretne razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljeno kršitev zakona (prvi odstavek 424. člena ZKP), saj je prav slednje nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve.

B-II.

6. Obsojenčev zagovornik v prvi vrsti nasprotuje odločitvi pritožbenega sodišča, ki ni podvomilo v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da sta bili obsojenčevi zahtevi za izločitev sodnice B. G. podani z namenom zavlačevanja postopka in kot takšni zavrženi. Trdi, da je sodnica glavno obravnavo vodila pristransko in tako, da je bilo še pred izvedbo vseh dokazov očitno, da bo obsojen. Tudi o obeh obsojenčevih predlogih za njeno izločitev je odločila sama in ju zavrgla, še preden je lahko ta zahtevo dokončno oblikoval. Pritožbeno sodišče je nepravilno sklepalo, da sta bili zahtevi podani zato, ker je sodnica zavrnila nekatere dokazne predloge obrambe, saj pritožnik tega v pritožbi ni navajal, pač pa je (tako kot tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) obširno povzel dogajanje na glavni obravnavi, ki potrjuje sodničino pristransko vodenje glavne obravnave.

7. Takšne navedbe so neutemeljene. Drži, da sodnica mestoma obsojencu ni dovolila postavljanja določenih vprašanj, ker je presodila, da odgovori nanje za odločitev sodišča niso relevantni ter da ga je med postopkom tudi začasno odstranila iz sodne dvorane (prvi odstavek 302. člena ZKP), vendar je svoje odločitve vedno tudi prepričljivo argumentirala. Enako velja za sklepa o zavrženju obsojenčevih zahtev za njeno izločitev, ki sta po njenem mnenju merili na zavlačevanje postopka (peti odstavek 42. člena ZKP). Višje sodišče v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni podvomilo. Svojo odločitev je, glede na to da je obsojenčev zagovornik v pritožbi obsežno navajal okoliščine relevantnosti odgovora na vprašanje, ki ga je na naroku za glavno obravnavo 7. 7. 2011 postavil A. R. in relevantnosti ostalih predlaganih dokazov, oprlo na določili 15. in 17. člena ZKP in poudarilo, da je bilo postopanje sodišča povsem pravilno, saj ni le pravica, ampak tudi dolžnost sodišča, da vodi postopek tako, da se raziščejo vsa odločilna dejstva in zberejo vsi dokazi, ki so pomembni za pravilno odločitev o tem, ali je obdolženi storil očitana kazniva dejanja ali ne ter da se odvrne vse, kar pomeni zavlačevanje postopka in zlorabo pravic posameznih udeležencev v postopku.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča sta stališči nižjih sodišč razumno in korektno obrazloženi ter skladni s stališči Vrhovnega sodišča, ki je tudi samo v svojih sodbah že pojasnilo (prim. npr. I Ips 285/2009 z dne 27. 5. 2010), da nestrinjanje z načinom vodenja postopka ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj, uporaba predvidenih disciplinskih ukrepov) ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP).

9. Vložnik zahteve nima prav, ko uveljavlja procesno kršitev, ki jo kvalificira kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 371. člena ZKP, češ da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je pritožnik grajal dokazno oceno in odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov obrambe. Po njegovem mnenju je obramba v pritožbi povsem določno opozorila na nepristranskost izpovedi prič M. D. in T. P. ter nekorektnost izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije mag. H. M. ter pojasnilo relevantnost predlaganih dokazov, ki bi potrdili obsojenčev zagovor, vendar je pritožbeno sodišče le na pavšalni ravni zaključilo, da je sodišče prve stopnje posamezne dokaze skrbno ocenilo ter da se strinja z odločitvijo o zavrnitvi irelevantnih dokazov. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo (npr. v sodbi I Ips 21007/2010-115 z dne 8. 11. 2012 in drugih), da če sodišče druge stopnje ne odgovori na pritožbene navedbe, pa bi moralo, ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ampak kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Tako je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, to je kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe.

10. Ne le da vložnik zahteve iz razlogov pojasnjenih v nadaljevanju neutemeljeno očita pritožbenemu sodišču, da ni odgovorilo na njegove pritožbene navedbe, ki so bile smiselno enake kot navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi s kršitvijo pravic obrambe, ampak vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe niti ne izkaže. 11. Iz podatkov spisa izhaja, da je obsojenec dne 22. 3. 2010 preko svojega takratnega zagovornika vložil pisni dokazni predlog, v katerem predlagal, da se pribavi spis Okrožnega sodišča v Mariboru P 813/2004, ter predlagal tudi zaslišanje prič M. M., D. N. in J. S., ki bi naj kot delavci na centrih za socialno delo na P. oz. v S. vedeli izpovedati o vsebini in poteku postopka pred organoma. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 14. 9. 2011 izhaja, da je obsojenčev zagovornik predlagal tudi zaslišanje mag. B. Š., z utemeljitvijo, da je bila priča v obravnavanem obdobju zaupnik mladoletne L. K., ki ga je ta tudi večkrat poklicala, zaslišanje M. S., s katero je obsojeni kontaktiral v zvezi z prešolanjem L. in bo vedela izpovedati, ali je obsojeni to delal z namenom škodovati otroku ter I. A., ki je bil ravnatelj Osnovne šole v S., ki ji jo obiskovala oškodovanka. Predlagal je tudi, da sodišče izvede reprodukcijo zgoščenke s posnetkom oddaje Tednik na TV SLO 1, ki obravnava situacijo varstva in vzgoje otroka pri staršu, pri katerem otrok ne želi živeti.

12. Sodišče je zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov pojasnilo že na glavni obravnavi dne 14. 9. 2011, sicer pa v točki 15 sodbe in ocenilo, da obsojeni v zvezi z dokaznimi predlogi za pribavo spisa Okrožnega sodišča ter zaslišanjem M. M., D. N. in J. S. ni navedel katera dejstva, pomembna za razsojo te kazenske zadeve naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala. Enak zaključek je sprejelo v zvezi z dokaznimi predlogi za zaslišanje mag. B. Š., M. S. in I. A., saj obsojeni za pričo mag. B. Š. ni navedel ničesar drugega kot to, da je bil zaupnik mladoletne oškodovanke, ne pa tudi kaj bi priča vedela izpovedati o obravnavanem dejanju. Tudi priči S. in A. o očitku pod točko II. sodbe, glede na njuni predhodni zaslišanji, ne bi vedeli izpovedati ničesar relevantnega, posnetek oddaje Tednik pa se nanaša izključno na okoliščino, ki zadeva dodelitev otroka enemu od staršev, kar pa za dokazovanje obravnavnih očitkov ni pomembno.

13. Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi dovolj določno pokazalo, da pritožbenih navedb ni prezrlo. V 8 točki sodbe je namreč soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih predlogov in poudarilo, da je ta povsem skladen z merili (ustavno) sodne prakse in poudarilo, da kljub temu, da je pravica do izvedbe dokazov v obdolženčevo korist bistven element pravice do poštenega sojenja, sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, saj mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten, kar morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Temu obramba v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zadostila. V 10 točki sodbe je zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno ter ni imelo razloga podvomiti v izpovedi prič A. R., M. D. in T. P. ter v ugotovitve izvedenke klinične psihologije mag. H. M., ki je svoje zaključke o obstoju in značilnostih neugodnega vpliva obsojenčevega ravnanja na razvoj L. K. sprejela po preučitvi celotnega kazenskega spisa in dokumentacije ter pregleda oškodovanke, pri čemer pa mag. B. Š. niti ni bil postavljen za izvedenca v obravnavani zadevi.

14. Smiselno zatrjevana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP zato ni podana, sicer pa se obsežne navedbe zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi vložnik izraža dvom v verodostojnost izpovedi M. D. in T. P. ter strokovnost izdelave izvedenskega mnenja klinične psihologije mag. H. M., izkažejo kot uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.