Jedro

Če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečaja pridobil ločitveno pavico in je bila do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, začetek stečajnega postopka resda ne vpliva na tek izvršilnega postopka (3. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP), kar pa nikakor ne pomeni, da upnik tudi v takšnem primeru ni dolžan prijaviti terjatve oziroma ločitvene pravice v okviru stečajnega postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča določba 132. člena ZFPPIPP ureja razmerje glede sočasnega teka dveh postopkov (singularne in generalne izvršbe), vendar ne posega v določbe, ki se nanašajo na prijavo terjatev, preizkus terjatev oziroma na ugotovitev obstoja prerekanih terjatev v pravdnem postopku (300. člen ZFPPIPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke za plačilo 40.527,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.7.2012 dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki pravne stroške v višini 943,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje.

Zoper to sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže oziroma zavrne. V pritožbi opozarja, da tožeča stranka kot upnik vodi zoper toženo stranko kot dolžnika tri izvršilne postopke, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Sežani. V teh izvršilnih postopkih je tožeča stranka izposlovala pravnomočne sklepe o izvršbi, s katerim je kot upnica tudi zarubila premične stvari tožene stranke, ki so bile v omenjenih izvršilnih postopkih tudi prodane pred začetkom stečajnega postopka. Prav tako je bila pred začetkom stečajnega postopka plačana tudi kupnina za zarubljene in prodane premičnine, ki pa je trenutno na računu izvršitelja, ki je zarubljene premične predhodno prodal. Izvršitelj tožeči stranki ni plačal zneska 40.527,42 EUR s pp. Tožeča stranka je to terjatev kljub temu prijavila v stečajnem postopku tožene stranke, v katerem pa je bila terjatev prerekana in se sedaj za ugotovitev njenega obstoja vodi obravnavani gospodarski spor. Na podlagi tega je mogoče zaključiti, da gre za dva neodvisna in nepovezana postopka, ki nista v razmerju prirejenosti. Drugače povedano to pomeni, da bi morala tožeča stranka svoje terjatve uveljavljati v izvršilnem postopku, ne pa tudi v stečajnem postopku. Če bi zakonodajalec želel oziroma zahteval, da tožeča stranka terjatev uveljavlja v stečajnem postopku, ne bi uzakonil ureditve, ki izrecno določa, da začetek stečajnega postopka ne vpliva na tek izvršilnega postopka. Zaradi tega tožeči stranki sploh ni bilo potrebno prijaviti konkretne terjatve v stečajni postopek. Glede na povedano tožeča stranka tudi ni imela pravnega interesa za prijavo konkretne terjatve v stečajnem postopku in prav tako nima interesa za ugotovitev te terjatve v stečajnem postopku, saj je ugotovitev obstoja terjatev v stečajnem postopku za nemoten potek izvršilnega postopka nepomembna. S priznanjem terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku, bi ta pridobila zahtevek do tožene stranke na izplačilo ustreznega dela kupnine, pri čemer pa kupnina ni pri toženi stranki in tožena stranka nima na voljo nobenega jasno izdelanega pravnega mehanizma, s katerim bi od izvršitelja v tej fazi postopka lahko zahtevala vrnitev kupnine v stečajno maso. Prišlo bi tudi do ekonomsko absurdnega položaja.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tudi take ne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo (prvi odstavek 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Če upnik zamudi rok za prijavo terjatve, njegova terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Enako velja tudi za prijavo ločitvene pravice (prvi odstavek 298. člena ZFPPIPP). Začetek stečajnega postopka ima določene pravne posledice za postopek izvršbe ali zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka. Če je upnik v postopku izvršbe ali zavarovanja pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe še ni bila opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, se postopek izvršbe ali zavarovanja prekine z začetkom stečajnega postopka (2. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Če pa je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če je bila do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, začetek stečajnega postopka ne vpliva na tek tega izvršilnega postopka (3. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP). Če je bil (v primeru prekinitve izvršbe po 2. točki tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP) v stečajnem postopku opravljen preizkus terjatev, izvršilno sodišče na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu terjatev po uradni dolžnosti preveri, ali je upnik pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, pridobljeno v postopku izvršbe ali zavarovanja, in glede na izid te preveritve: 1) če je upnik pravočasno prijavil terjatev in ločitveno pravico, izvršilno sodišče ustavi postopek izvršbe ali zavarovanja, ne da bi razveljavilo dejanje v tem postopku, na podlagi katerih je upnik pridobil ločitveno pravico, in odloči, da ostane v veljavi ločitvena pravica, pridobljena v postopku izvršbe ali zavarovanja; in 2) če pa upnik ni pravočasno prijavil terjatve in ločitvene pravice, izvršilno sodišče ustavi postopek izvršbe ali zavarovanja in razveljavi dejanje v tem postopku, na podlagi katerih je upnik pridobil ločitveno pravico (drugi odstavek 280. člena ZFPPIPP).

Tudi v primeru iz 3. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP ne drži pravno gledišče, ki ga zastopa obravnavana pritožba, da v konkretnem primeru terjatve sploh ni bilo potrebno prijaviti v stečajni postopek in da tožeča stranka ni imela pravnega interesa za prijavo terjatve v stečajnem postopku.

Upniki morajo namreč v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Če je upnik v postopku izvršbe pred začetkom stečaja pridobil ločitveno pavico in je bila do začetka stečajnega postopka v postopku izvršbe opravljena prodaja premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, začetek stečajnega postopka resda ne vpliva na tek izvršilnega postopka (3. točka tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP), kar pa nikakor ne pomeni, da upnik tudi v takšnem primeru ni dolžan prijaviti terjatve oziroma ločitvene pravice v okviru stečajnega postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča določba 132. člena ZFPPIPP ureja razmerje glede sočasnega teka dveh postopkov (singularne in generalne izvršbe), vendar ne posega v določbe, ki se nanašajo na prijavo terjatev, preizkus terjatev oziroma na ugotovitev obstoja prerekanih terjatev v pravdnem postopku (300. člen ZFPPIPP). V konkretnem primeru upnik namreč še ni bil poplačan v konkretni izvršbi, kar pomeni, da upnikova terjatev zaradi izpolnitve ni prenehala (prvi odstavek 270. člena OZ). Prav tako je bil v konkretnem primeru upnik (tožeča stranka) s strani stečajnega sodišča pozvan, da zaradi prerekanja sporne terjatve v stečajnem postopku s strani stečajnega upravitelja začne pravdo na ugotovitev obstoja te terjatve (1), kar pomeni, da je že zaradi tega podan pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Če upnik sporne terjatve v stečajnem postopku ne bi prijavil, bi ta terjatev prenehala, kar bi lahko dolžnik v izvršbi izkoristil za vložitev ugovora po 56. členu v zvezi z 8. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ. Tudi zato je imel upnik pravni interes za prijavo sporne terjatve v stečajnem postopku.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

op. št. 1: Pravilno bi bilo – glede na to, da terjatev temelji na izvršilnem naslovu – da bi bil pozvan upravitelj, da s tožbo uveljavlja ugotovitev neobstoja te terjatve po drugem odstavku 302. člena ZFPPIPP.