Jedro

V zadevi je ponovno sodilo in ker je bila zoper prvo sodbo, izrečeno v tej kazenski zadevi, vložena pritožba samo v obdolženčevo korist, sodba sodišča prve stopnje pa razveljavljena po uradni dolžnosti, sodišče v ponovnem sojenju sodbe ne bi smelo spremeniti v škodo obdolženca glede pravne presoje dejanja, kar pa je z izrekom napadene sodbe storilo.

Obdolženec je bil spoznan za krivega dokončanega kaznivega dejanja, in ne za poskus kaznivega dejanja, kot v prvem sojenju. Tako je odpadla možnost, določena v drugem odstavku 34. člena KZ-1, ki v primeru poskusa kaznivega dejanja sodišču dopušča, da lahko obdolženca kaznuje mileje od kazni, ki je predpisana z zakonom. Navedeno pomeni, da je nova pravna opredelitev kaznivega dejanja za obdolženca strožja od pravne opredelitve, po kateri je bil prvič spoznan za krivega.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega I.J. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče je s sodbo I K 66361/2010 obdolženega I.J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi člena 56 KZ-1 je odločilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe v določeno kazen všteje čas pridržanja od 17. 7. 2010 od 04.00 ure do 19. 7. 2010 do 04.00 ure. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun (pravilno bi bilo, da se plačila teh stroškov oprosti), naložilo pa mu je plačilo sodne takse.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik. Uvodoma navaja, da se pritožuje iz pritožbenih razlogov po 1., 3. in 4. točki 370. člena ZKP, v nadaljevanju pa, da pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Ta pritožbeni razlog tudi razlaga. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V mnenju, podanem po drugem odstavku 377. člena ZKP, pristojna državna tožilka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Na mnenje obdolženec in njegov zagovornik nista podala odgovora.

4. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je s sodbo prekršilo 385. člen ZKP. V zadevi je sodišče ponovno sodilo in ker je bila zoper prvo sodbo, izrečeno v tej kazenski zadevi, vložena pritožba samo v obdolženčevo korist, sodba sodišča prve stopnje pa razveljavljena po uradni dolžnosti, sodišče v ponovnem sojenju sodbe ne bi smelo spremeniti v škodo obdolženca glede pravne presoje dejanja, kar pa je z izrekom napadene sodbe storilo.

5. S sodbo Okrožnega sodišča I K 66361/2010 z dne 4. 4. 2011 je bil obdolženi I.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poskusa preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1. Za navedeno kaznivo dejanje je v zakonu zagrožena kazen zapora od enega do petih let (tretji odstavek 299. člena KZ-1), pri čemer se storilec za poskus kaznuje v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje (drugi odstavek 34. člena KZ-1).

6. Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik in Višje sodišče je s sklepom II Kp 66361/2010 z dne 28. 6. 2011 ob reševanju pritožbe zagovornika po uradni dolžnosti sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nerazumljiv, sodba pa tudi nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, njena obrazložitev glede skladnosti izpovedb dveh prič pa je protispisna, kar vse predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker gre za kršitev, ki jo mora pritožbeno sodišče ugotavljati in upoštevati, četudi je pritožba ne uveljavlja (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je odločilo, kot je zgoraj navedeno. Pri tem je v obrazložitvi sklepa zapisalo, da bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, presodilo pa bo tudi, ali ravnanje obdolženca ne predstavlja le kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1. 7. V ponovljenem sojenju je na glavni obravnavi dne 14. 10. 2011, po izvedenem dokaznem postopku, državna tožilka obtožbo spremenila in sicer tako, da je spremenila opis kaznivega dejanja ter tudi njegovo pravno opredelitev. Dejanje je pravno okvalificirala po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 300. člena KZ-1 in sodišče prve stopnje, ki je obdolženca spoznalo za krivega, je tej pravni kvalifikaciji nekritično sledilo. Prezrlo je namreč, da je s tem ravnalo v nasprotju z institutom prepovedi reformatio in peius (sprememba na slabše), po katerem obdolženec v primeru novega sojenja, če je bila pritožba vložena samo njemu v korist, ne sme priti v slabši položaj samo zato, ker je uporabil pravico do pritožbe zoper sodbo. Navedeno prepoved vsebuje določba 385. člena ZKP, ki določa, da v primeru, če je pritožba podana samo v obdolženčevo korist, se sodba ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Po določbi četrtega odstavka 397. člena ZKP je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe na to prepoved vezano. Za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 300. člena KZ-1, katerega je bil obdolženec spoznan za krivega, je v zakonu zagrožena kazen zapora od šestih mesecev do petih let. Obdolženec je bil spoznan za krivega dokončanega kaznivega dejanja, in ne za poskus kaznivega dejanja, kot v prvem sojenju. Tako je odpadla možnost, določena v drugem odstavku 34. člena KZ-1, ki v primeru poskusa kaznivega dejanja sodišču dopušča, da lahko obdolženca kaznuje mileje od kazni, ki je predpisana z zakonom. Navedeno pomeni, da je nova pravna opredelitev kaznivega dejanja za obdolženca strožja od pravne opredelitve, po kateri je bil prvič spoznan za krivega.

8. Gre za kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče skladno s 1. točko prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti in ki ima za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

9. V ponovnem sojenju bo sodišče prve stopnje o zadevi vnovič odločilo, pri čemer bo upoštevalo določbi 385. člena in četrtega odstavka 397. člena ZKP.