Jedro

Ker je Pravilnik (oziroma njegove spremembe) podzakonski akt in ne zakon, sodišče prve stopnje utemeljeno ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti (primerjaj 23. člen ZustS).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 17.2.2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna toženka tožniku v roku 15 dni plačati znesek 389,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.12.2009 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek glede denarnega zneska zavrnilo (II. točka izreka). Glede zahtevka za ugotovitev neveljavnosti Pravilnika o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk je tožbo zavrglo (III. točka izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da toženki v roku 8 dni od prejema sodbe povrne pravdne stroške v znesku 44,56 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje (s stroškovno posledico). Toženka naj bi mu že pred izdajo odločb z dne 4.5.2010 in 14.6.2010, s katerima je bilo odločeno o njegovem zahtevku za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje oziroma o njegovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločitev, in pred spremembo Pravilnika o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk v letu 2010, v poravnavi z dne 18.11.2009 v izplačilo ponudila vložena sredstva, zmanjšana za spornih 40 %. Občinski svet je šele 18.2.2010 (kar je po izvedenih plačilih večini končnim upravičencem v decembru 2009) sprejel Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk, in sicer zgolj na podlagi Statuta in ne tudi na podlagi 6. člena ZVVJTO. S tem je kršil ZVVJTO in 153. člen Ustave RS. Sprememba Pravilnika iz leta 2010 je nezakonita (sprejeta je bila po nezakonitem postopku), v neskladju z določbami ZVVJTO in retroaktivna. S sprejetjem spremembe Pravilnika iz leta 2010 je hotela toženka zakonsko pokriti nezakonito zadržan znesek v višini 40 % dokazanega in z njene strani priznanega vložka vsakega posameznega upravičenca v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja. Toženka tožniku ni pravilno ovrednotila vloženega droga in mu je šele naknadno priznala tudi vložene ure dela za njegovo postavitev. V obeh predhodno omenjenih odločbah se je toženka sklicevala na spremenjene določbe 4. člena Pravilnika, ki so bile sprejete šele 18.2.2010 (kar je po tem, ko je tožnik zavrnil podpis poravnave z dne 18.11.2009). To je pomenilo retroaktivno veljavnost spremenjenega 4. člena Pravilnika. S spremenjenim 4. členom Pravilnika je presegla tudi pravni okvir, ki ji ga daje ZVVJTO. Ne drži navedba sodišča, da je tožnik uveljavljal svoja vlaganja pri sodišču šele v letu 2013, saj jih je pri toženki uveljavljal že leta 2004. Toženka je nato v imenu vlagateljev pri Državnem pravobranilstvu vložila zahtevek za vračilo vlaganj upravičencem z območja bivše KS Žužemberk ter nato na podlagi tega zahtevka z Državnim pravobranilstvom 10.10.2008 podpisala tri poravnave. Dne 18.11.2009 pa jim je kot fizičnim osebam in upravičencem ponudila v podpis poravnave. Navedeno dokazuje, da je tožnik postopek glede vračanja vlaganj začel v letu 2004. Drugi člen ZVVJTO med upravičenci do vračila vlaganj navaja tudi lokalne skupnosti in njihove pravne naslednike. To možnost vračanja vlaganj bivše KS Žužemberk in KS Hinje iz naslova namenskega samoprispevka je Občina Žužemberk predvidela tudi v 5. členu Pravilnika. S tem je bila toženki dana pravna podlaga, da pri Državnem pravobranilstvu vloži ločen zahtevek za vlaganja bivše KS Žužemberk in KS Hinje iz naslova namenskega samoprispevka v svojem imenu in za svoj račun. Vendar takšnega zahtevka toženka ni vložila, kar je v mnenju ugotovil tudi sodni izvedenec. Toženka zato ni imela nobene pravice, da si od priznanih vlaganj fizičnih oseb odtegne 40 %. Izvedenec je v mnenju (v zvezi z veljavnostjo spremenjenega 4. člena Pravilnika) zapisal, da ob izplačilu vlagateljem iz KS Žužemberk še niso bile v veljavi zadnje spremembe Pravilnika iz leta 2010, zaradi česar bi moral Seznam fizičnih in pravnih oseb vsebovati več podatkov, prav tako takrat v Pravilniku še ni bilo določbe o zmanjšanju osnove za vračilo vlaganj za 40 % (KS Žužemberk) in 50 % (KS Hinje). Naknadna sprememba Pravilnika v letu 2010 je upoštevaje vse navedeno v nasprotju z Ustavo RS, zakonom in je nična, na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti. Posledično je napačna odločitev o pravdnih stroških. Sodišče tudi ni odločilo o ostalih tožnikovih zahtevkih. Tako ni odločilo o zahtevku za ugotovitev, da je tisti del Pravilnika, ki se nanaša na sredstva, ki jih je tožnica zadržala v višini 40 %, ničen oziroma o zahtevku za razveljavitev tega dela Pravilnika. Tožnik je tudi predlagal, da začne sodišče zaradi nezakonitega ravnanja toženke ob sprejemanju in uveljavljanju določb iz 4. člena Pravilnika v novembru 2009 in februarju 2010 na seji Občinskega sveta na podlagi 23. člena Zakona o ustavnem sodišču postopek za ustavno presojo nezakonitosti Pravilnika.

3. Tožnik je dne 20.4.2015 vložil tudi dopolnitev pritožbe, ki pa je, ker je bila vložena po izteku pritožbenega roka, ni bilo moč upoštevati.

4. Toženka je v odgovoru predlagala, da se pritožba zavrže oziroma podredno (kot neutemeljena) zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker gre v obravnavanem primeru za spor majhne vrednosti, je moč sodbo sodišča prve stopnje dovoljeno izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP(1)) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Skladno s petim odstavkom 458. člena ZPP odloči o pritožbi zoper sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti sodnik posameznik.

7. V predmetni pravdni zadevi tožnik od toženke uveljavlja povračilo svojih vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na območju Občine Žužemberk v višini 1.413,96 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik vložil v denarju protivrednost 394,00 EUR, v delu 188,00 EUR ter drog v vrednosti 67,00 EUR (skupaj 649,00 EUR). Vendar pa mu ni prisodilo celotnega zneska ugotovljenih vlaganj, temveč (le) znesek 389,40 EUR, saj je na podlagi določb Pravilnika o postopkih vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju Občine Žužemberk(2) (v nadaljevanju Pravilnik) pa tudi ZVVJTO(3) ter ob upoštevanju višine sredstev, ki jih je toženka prejela na podlagi sklenjenih poravnav z Republiko Slovenijo, in višine vlaganj KS Žužemberk in fizičnih oseb na območju KS Žužemberk, ocenilo, da je tožnik upravičen (le) do povračila 60 % svojih vlaganj (ter da si je toženka zaradi lastnih vlaganj 40 % priznanih vlaganj fizičnim osebam upravičeno zadržala). S temi zaključki se pritožnik primarno ne strinja zato, ker meni, da v konkretnem primeru ni moč upoštevati spremembe Pravilnika iz leta 2010, s katero je bilo določeno, da se upravičencem zmanjšajo njihova vlaganja za vrednost vlaganj KS Žužemberk, in sicer za 40 %, saj je bila sprejeta po tem, ko je dal zahtevo za povračilo vlaganj in ko mu je toženka v zvezi s tem zahtevkom v podpis ponudila poravnavo. Navaja tudi, da je navedena sprememba Pravilnika v neskladju z ZVVJTO in da je bila sprejeta po nezakonitem postopku. Vztraja, da je upravičen do celotnega zneska svojih vlaganj.

8. Njegovemu stališču, da v konkretnem primeru ni moč upoštevati spremembe Pravilnika iz leta 2010, je potrebno pritrditi. Vendar pa je tožnik že na podlagi določb ZVVJTO in Pravilnika, ki je bil sprejet v letu 2002, upravičen le do vračila sorazmernega dela svojih vlaganj. Prav tako je že na podlagi navedenih predpisov do vračila sorazmernega dela svojih vlaganj upravičena toženka, ki je (kar ni bilo sporno) prav tako vlagala v javno telekomunikacijo omrežje. V 2. členu ZVVJTO je namreč določeno, da so upravičenci do vračila vlaganj v javno telekomunikacijo omrežje ne le fizične osebe, ampak tudi lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki Telekoma Slovenije d.d. in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet. V 6. členu ZVVJTO je nadalje predvideno, da lokalna skupnost, ki nastopa kot upravičenec iz 2. člena tega zakona, v določenem roku objavi na krajevno običajen način seznam fizičnih in pravnih oseb, ki nastopajo kot dejanski končni upravičenci, da lokalna skupnost s predpisom podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev ter da prejeto vračilo vrne lokalna skupnost v celoti v deležih, sorazmernih vlaganjem oseb, navedenih v seznamu, pri čemer mora sorazmerni del vračil, ki iz naslova namenskih sredstev samoprispevka pripadajo njej, nameniti izključno za investicije v infrastrukturo na območju, na katerem so bila sredstva samoprispevka zbrana. V 5. členu Pravilnika iz leta 2002, ki ga je toženka sprejela na podlagi 6. člena ZVVJTO, pa je med drugim določeno, da ima toženka zaradi vlaganj v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja pravico do vračila sorazmernega dela vlaganja ter da bo prejeta sredstva obdržala kot lastna sredstva vlaganja, pri čemer se ta sredstva izločijo iz skupine sredstev za vračanje vlaganj ostalim upravičencem. Ker torej že iz citiranih določb ZVVJTO in Pravilnika jasno izhaja, da so tako fizične osebe kot tudi toženka upravičeni do povračila (le) sorazmernega dela vlaganj, pritožbeno zatrjevanje, da si je toženka neutemeljeno zadržala sorazmerni del vrnjenih sredstev, ne drži. 9. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so fizične osebe upravičene do povračila 60 % priznanih vlaganj (oziroma da se fizičnim osebam zaradi vlaganj KS Žužemberk zniža priznani znesek za 40 %) ter da je toženka upravičena do 40 % priznanih vlaganj fizičnim osebam, saj so na ta način vrnjena sredstva razdeljena sorazmerno vložkom fizičnih oseb na eni strani in vložkom toženke na drugi strani. Pritožbeno sodišče v tej zvezi sprejema razloge sodišča prve stopnje iz 7. točke obrazložitve sodbe, s katerimi so utemeljeni navedeni odstotki, in se nanje tudi sklicuje, saj imajo oporo v mnenju izvedenca A. A., poleg tega jih tožnik konkretizirano ne izpodbija. Glede na (s strani sodišča prve stopnje) ugotovljeno višino sredstev, ki jih je toženka prejela na podlagi sklenjenih poravnav z Republiko Slovenijo, in vlaganja fizičnih oseb ter toženke v javno telekomunikacijsko omrežje je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do vračila (le) 60 % ugotovljenih vlaganj, pravilna.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka pri Državnem pravobranilstvu ni vložila ločenega zahtevka za vrnitev vlaganj bivše KS Žužemberk in KS Hinje iz naslova namenskega samoprispevka v svojem imenu in za svoj račun, zaradi česar naj ne bi bila upravičena, da fizičnim osebam odtegne 40 % njihovih vlaganj. Osnova za vračanje so listine, ki dokazujejo pravni posel iz 2. člena ZVVJTO (prvi odstavek 4. člena ZVVJTO). Kdo je sredstva za izvedbo pravnih poslov prispeval, v postopku vračanja ni bilo pomembno. Toženka je zahtevek na podlagi navedenih listin vložila, saj je upoštevaje 8. člen ZVVJTO z Republiko Slovenijo (kar ni bilo sporno) sklenila več poravnav. Ločenega oziroma dodatnega zahtevka za vrnitev (lastnih) sredstev torej niti ne bi mogla vložiti.

11. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti oziroma za razveljavitev dela Pravilnika zaradi njegove nezakonitosti, saj je v III. točki izreka izpodbijane odločbe(4) tožbo glede zahtevka za ugotovitev neveljavnosti Pravilnika zavrglo. Takšna odločitev je pravilna, saj pravdno sodišče za odločanje o takšnem zahtevku ni pristojno. Ker je Pravilnik (oziroma njegove spremembe) podzakonski akt in ne zakon, sodišče prve stopnje utemeljeno ni vložilo zahteve za oceno njegove ustavnosti oziroma zakonitosti (primerjaj 23. člen ZUstS(5)).

12. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker zatrjevane kršitve niso podane in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločanju pritožbenega sodišča ni pripomogla (155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 81/2002 (s kasnejšimi spremembami) Op. št. (3): Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, Ur. l. RS, št. 58/2002, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (4): V tem delu je odločitev po svoji pravni naravi sklep. Njena drugačna opredelitev s strani sodišča prve stopnje (ki je o vseh zahtevkih odločilo s sodbo) pa sama za sebe ni razlog za njeno (morebitno) neveljavnost. Op. št. (5): Zakon o ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/1994, s kasnejšimi spremembami