Jedro

Pravni posel o prodaji avtomobila, ki sta ga sklenila skrbnica kot kupec in oskrbovanec kot prodajalec in ga pred sklenitvijo ni odobril pristojni CSD, je ničen. Takšno ravnanje skrbnice je namreč nemoralno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (I. in II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka, odmerjene na 221,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala izročitev prometnega dovoljenja in ključe osebnega vozila, ki je navedeno v točki I. izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov. Paricijski rok, ki je bil daljši kot 15 dni, je zavrnilo.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka. Napačno sklepa sodišče, da je tožnik lastnik avtomobila. Že ob nakupu je bil avtomobil last toženčeve matere, čeprav je bilo v prometnem dovoljenju ime tožnika. Nato pa je še formalno F. Š. lastništvo prenesla nase. Račun je bil na tožnika le zato, ker je kot invalid v času nabave vozila bil deležen ugodnosti in je bil oproščen plačila carine in davka. Sredstva za avto je zagotovila mati. Sredstva niso bila dana iz denarja tožnika. Sodišče napačno sklepa, da Š. ni bila kreditno sposobna. Kredit je vzela nase B. Š., toženčeva mati pa ji je obroke vračala tako, da ji B. ni plačevala elektrike in drugih stroškov. Tožnik je imel nizko pokojnino in ni mogel plačevati posojila za avto. F. Š. je vse zapisovala v zvezku, ki ga je toženec predložil kot dokaz sodišču. Sodišče napačno sklepa, da zvezek ne potrjuje trditev toženca, da je sredstva dala skrbnica. Dejstvo, da je F. Š. večkrat večje vsote izročila tožnikovi materi M. Š., izhaja iz listin, ki jih je toženec predložil. Sodišče očitno sklepa, da javna listina oziroma prometno dovoljenje dokazuje resničnost tistega, kar se potrjuje. Vendar to ni dokaz lastništva. Mati je imela avto v posesti, po njeni smrti pa ga je podedoval toženec. Toženec je dejansko vozil tožnika s tem avtom, kar pa ne pomeni, da je bil avto kupljen zanj. Posel formalnega odkupa ni ničen, saj je bil avto last F. Š. F. Š. ni storila nič nedopustnega in nemoralnega. Nato pa je zaprosila za razrešitev skrbništva nad tožnikom.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev pritožbe. Avtomobil je bil kupljen za potrebe tožnika in tega pritožba ne prereka. Toženec trdi, da je sredstva dala F. Š., vendar tega ni dokazal. Med postopkom je trdil, da je F. Š. B. Š. mesečno plačevala kredite iz pokojnine, v pritožbi pa trdi, da ji je plačevala tako, da B. ni treba plačevati elektrike in drugih stroškov. Za posel z oskrbovancem, bi rabila posebno dovoljenje CSD, ki ni dal posebnega soglasja. Tožnik nikoli ni prejel 1.510,00 EUR, kolikor naj bi znašala kupnina. V zapuščinskem postopku po F. Š. ni bil vzpostavljen avtomobil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno oprlo svojo odločitev na prvi odstavek 92. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Gre za lastninsko tožbo na vrnitev določene stvari, saj za toženo stranko ni sporno, da je avto garažiran in da glasi prometno dovoljenje na tožnika in ima ključe toženec. Med pravdnima strankama je bilo sporno, ali je tožnik lastnik avtomobila, saj se tožena stranka v pravdi brani z ugovorom, da je dedič po pokojni F. Š., svoji materi, ki je potrditvah tožene stranke bila lastnica avtomobila.

6. Med pravdnima strankama v pritožbi ni več spora o tem, da glasi prometno dovoljenje na tožnika in da je tožnik zapisan v register osebnih vozil pri upravni enoti. Tožeča stranka je trdila in v pravdi uspela dokazati, da je avtomobil bil kupljen za tožnika in plačan z njegovim denarjem iz pokojnine. Ker je tožnik invalid in ne more voziti avtomobila, je avtomobil vozil toženec, sin skrbnice tožeče stranke v času nabavljanja vozila. Zato v tej pravdni ni bilo odločilno, da ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe tožnik ni dobil avtomobila v posest. Tožnik ni mogel voziti in ga je vedno moral voziti nekdo drug.

7. Tožena stranka se brani, da je avtomobil, ki je premičnina, podedovala po materi. V pravdni ni navajal, da bi v zapuščinskem postopku bil avtomobil kot del zapuščine. Med pravdo je trdil, da je F. Š. avtomobil „dejansko“ kupila in le formalno na pogodbi navedla tožnika, ki je bil takrat upravičen do carinskih in davčnih olajšav, nato naj bi potrditvi tožene stranke sklenila s tožnikom preko komisionarja prodajno pogodbo in avto odkupila za ceno 1.510,00 EUR.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo predložene dokaze in nato pravilno sklepalo, da je tedanja skrbnica F. Š. avtomobil kupila v imenu in na račun tožnika in za njegove potrebe. Imela je pooblastilo za nakup avtomobila. Avto je bil nabavljen sicer s kreditom B. Š., vendar se je kredit vračal s tožnikovo pokojnino po pokojnem očetu. Sodišče je do tega sklepa prišlo na podlagi izpovedb sedanje skrbnice, vpogleda v pooblastilo z dne 17. 2. 1999 in na podlagi dokumentov, ki glasijo na tožnika. Ugotovilo je, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je F. Š. kupila avtomobil s svojim denarjem oziroma ga je sama vračala B. Š. Sodišče pravilno ugotavlja, da predloženi zvezek F. Š. ne izkazuje, iz katere pokojnine se je kredit vračal. Sodišče je tudi ugotovilo, da je bila F. Š. kreditno nesposobna. Sicer toženec je povedal, da naj bi F. Š. denar vračala svoji snahi B., vendar tega dejstva ni uspel dokazati.

9. Tožeča stranka trdi, da je bila druga pogodba le ureditev dejanskega stanja, to je, da je lastnica F. Š. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je F. Š. podpisala pogodbo o komisijski prodaji v imenu tožnika in nato sama odkupila avtomobil. V trenutku sklepanja pogodbe s tožnikom, je še bila njegova skrbnica. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi po 193. členu ZZZDR skrbnik za sklenitev pravnega posla z varovancem, za katerega skrbi, potreboval odobritev CSD pred sklenitvijo tega posla. Do danes CSD ni podal odobritve tega pravnega posla. Dejstvo, da je šel nakup s pomočjo komisionarja ni pravno odločilno, saj je F. Š. podpisala obe pogodbi.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ZZZDR ne predvideva sankcije, če skrbnik pred sklenitvijo pravnega posla ni pridobil ustreznega soglasja CSD. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da gre za poseben odnos oziroma varovanje koristi oskrbovanca. Zato je sklenitev pravnega posla brez ustrezne privolitve CSD, ničen (86. člen OZ). Takšno ravnanje F. Š. kot skrbnice je nedopustno in nemoralno. Zato je pogodba o komisijski prodaji in odkupu nična. Tako se izkaže, da je tožnik še vedno lastnik avtomobila in je tožbeni zahtevek utemeljen.

11. Pritožba vztraja, da je tožena stranka dokazala, da je avtomobil plačala F. Š. in je tožnika le uporabila zato, da bi dobila avtomobil po nižji ceni. Tožena stranka ni dokazala, da bi F. Š. imela avtomobil nato v izključni posesti oziroma bi toženec vozil samo njo in za potrebe njene družine. Tožeča stranka je dokazala, da je avtomobil bil uporabljen za prevoze tožnika in da je toženec vozil avtomobil zato, ker skrbnica ni imela vozniškega dovoljenja, tako ni mogla voziti tožnika. V pritožbi tožena stranka trdi, da iz zvezka izhaja, da je skrbnica porabila denar zato, da je izročala večje vsote denarja tožnikovi materi. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da iz zapisov ne sledi, da bi sredstva za avtomobil zagotavljala F. Š. Za to pravdo pa ni relevantno, kar trdi pritožba, da je F. Š. večkrat izročala večjo vsoto denarja tožnikovi materi. Tako toženi stranki ni uspelo dokazati, da je avtomobil kupila F. Š. in da ga je toženec podedoval. Na podlagi pogodbe med skrbnico in tožnikom pa toženec ni mogel pridobiti lastninske pravice, saj je pogodba nična (1).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. in 165. člena ZPP. Stroški za odgovor na pritožbo znašajo stroški nagrade, poštnine in telekomunikacije 20,00 EUR in 20 % DDV 168,00 EUR nagrade, skupaj ti stroški znašajo 221,00 EUR in v primeru zamude po poteku paricijskega roka mora tožena stranka plačati tudi zakonite zamudne obresti, kot je to zahtevala že v pritožbi.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP). Tožeča stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb ZPP, vendar razloga ne obrazloži in ne substancira, zato je pritožbeno sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti.

(1) Primerjaj odločitve Vrhovnega sodišča RS II Ips 175/2004 in II Ips 12/2002.