Jedro

Sodišče mora potem, ko se prepriča o pravilnosti in vrednosti spornega predmeta, o tem takoj odločiti s sklepom, česar pa sodišče ni storilo. Kolikšna je vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi, torej še vedno ni jasno, očitno je le, da jo sodišče ocenjuje na znesek, ki presega tistega, ki velja za pristojnost okrajnega sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v uvodoma navedeni pravdni zadevi in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Kopru. Odločitev je sprejelo na podlagi ocene, da znaša vrednost nepremičnine, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, najmanj 14.775 EUR, kar pomeni, da gre za zadevo, za katero je predpisana pristojnost okrožnega sodišča. Proti sklepu se pritožuje tožnica. V pritožbi poudarja, da sta pravdni stranki vsa svoja razmerja že uredili z ustreznimi listinami, vendar je pri izvedbi poslov v zemljiški knjigi prišlo do drugačne vknjižbe od predlagane. Namesto do vpisa delitve po stanovanjskih enotah je namreč prišlo do vpisa delov objekta po nadstropjih. Namen te tožbe je zato le v tem, da se zaradi večje varnosti pravnega prometa zadeva ustrezno uredi. Tožničine pravice so namreč glede na obstoječe stanje ogrožene.

Pritožba je utemeljena.

Kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je, kot to določa 2. odst. 44. člena Zakona o pravdnem postopku, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Na prvem mestu je torej tožnikova ocenitvena dolžnost, ki predstavlja ocenitev njegovega interesa, da bi v pravdi uspel. Sodišče ima glede navedbe tožeče stranke o vrednosti spornega predmeta korekturno dolžnosti takrat, če stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost in če je od tega odvisna stvarna pristojnost sodišča ali pravica do revizije. V obravnavanem primeru je očitno sodišče podvomilo v vrednost spornega predmeta, ki jo je navedla tožnica, in kot je to navedlo v obrazložitvi sklepa, naj bi znašala vrednost nepremičnine, na katero se nanaša spor, najmanj 14.775 EUR.

Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, preuranjena. Predvsem zato, ker mora sodišče potem, ko se prepriča o pravilnosti in vrednosti spornega predmeta, o tem takoj odločiti s sklepom (zoper katerega sicer res ni posebne pritožbe), česar pa sodišče ni storilo. Kolikšna je vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi, torej še vedno ni jasno (čeprav so od tega odvisni tudi stroški postopka obeh pravdnih strank), očitno je le, da jo sodišče ocenjuje na znesek, ki presega tistega, ki velja za pristojnost okrajnega sodišča. Že zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri ponovnem odločanju v zadevi pa bo sodišče moralo svojo odločitev (če se bo ponovno postavilo na stališče, da ni odločilna vrednost, ki jo je tožnica navedla v tožbi, temveč je sporna vrednost višja) obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti, pri čemer bo moralo izhajati tudi iz pojasnil tožnice, kakšen pomen ima zanjo obravnavana tožba, saj šteje, da ima vsa svoja razmerja s toženo stranko že urejena z listinami in upoštevati tudi, da se tožbeni zahtevek nanaša le na podstrešje in altano (strešno teraso) v piranskem starem mestnem jedru, zaradi česar je potrebno ceno kvadratnega metra objekta utemeljiti glede na njegovo specifičnost, torej upoštevati vse potrebne parametre.