Jedro

Tožnik je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je neupravičeno izostal z dela od 23. 11. 2018 do vključno 10. 12. 2018, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1. Tožnik za izostanek z dela ni imel dovoljenja delodajalca, prav tako pa mu delodajalec ni odobril koriščenja letnega dopusta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2018, podana tožniku dne 17. 12. 2018, nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo z dnem 23. 11. 2018 in mu traja od navedenega dne dalje, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 1. 2015, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati na delovno mesto, ki ustreza njegovi usposobljenosti, ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do pravnomočnosti te sodne odločbe obračunati mesečna bruto nadomestila plač, po odvodu davkov in prispevkov pa plačati neto mesečna nadomestila plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, ki so zapadli v plačilo vsakega 19. dne v mesecu, dalje do plačila in tožnika prijaviti v sistem obveznega zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter zavarovanja za primer brezposelnosti (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških postopka, da toženka sama krije svoje stroške postopka, za katerega izpodbijanje nima pravnega interesa) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz nesporno ugotovljenih dejstev izhaja, da je tožnik delodajalca o svoji daljši odsotnosti z dela seznanil in da je delodajalec njegovo odsotnost vzel na znanje in z njo tudi računal, saj je že isti dan tj. 22. 11. 2018 organiziral delo tako, da je naslednji dan direktor z dvema sodelavcema odšel na gradbišče v A., kar je tudi izpovedal. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da iz vsebine elektronskega sporočila z dne 22. 11. 2018 in izpovedi direktorja tožene stranke ne izhaja, da bi tožena stranka vedela, da tožnika na delo ne bo. Iz sporočila z dne 22. 11. 2018 jasno izhaja, da tožnik zapušča gradbišče v A.. Razlogov za to je bilo več in med njimi je tudi nepodpisan aneks. To je tožnik izpostavil direktorju v telefonskem razgovoru že 21. 11. 2018 in nato naslednji dan B.B., kar sta potrdila C.C. in B.B., pa tudi sodelavca D.D. in E.E.. Pri tem pritožba opozarja, da je bilo delo v A. predvideno le do 30. 11. 2018 in da je imel tožnik ob odhodu z gradbišča pri sebi potovalko. Tako je bila tožena stranka s tožnikovo odsotnostjo več kot pet delovnih dni seznanjena. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve o tem, da toženi stranki ni bilo moglo biti znano, da tožnika naslednje dni ne bo na delovno mesto, argumentiralo le z izseki iz izpovedb naštetih prič in sicer z njemu ustreznimi deli, kar je v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Tako niso bili izpolnjeni pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer pritožnik v pritožbi navaja, da je 30. 11. 2018 v telefonskem razgovoru direktorju znova pojasnil, kar je direktor v izpovedi potrdil, da na delo ne bo prišel. Po pritožbenem stališču tudi ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je preprosto zaključilo, da tožniku ni bil odobren dopust, pri čemer se ni opredelilo do tega, da je imel tožnik dejansko dovolj dopusta in da ga je koristil v spornem obdobju. Aneks torej ni bil podpisan, okoliščina, da je bil tožnik prijavljen na ZOLL, pa nima nobene zveze s tožnikovo bojaznijo morebitnih glob ob pregledu inšpekcije. Tožnik sicer res ni podal pisne zahteve za odpravo kršitev, je pa toženo stranko večkrat pozval k podpisu aneksa, vendar pa tožena stranka tega stanja ni odpravila. Posledično se pritožujte tudi na odločitev o stroških postopka.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, s katerim pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene, saj sodba nima s pritožbo očitanih kršitev. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker je od 23. do 30. 11. 2018 izostal z dela in tožene stranke o odsotnosti ni obvestil ter po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker je od 23. 11. 2018 do 10. 12. 2018 neupravičeno izostal z dela. Poleg tega pa je ugotovilo, da je obstajal tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče niti do izteka odpovednega roka, saj je zaradi tožnikove samovoljne zapustitve delovnega mesta porušeno zaupanje tožene stranke do tožnika. Na podlagi teh ugotovitev je zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2018, za njeno razveljavitev, zahtevek za reintegracijo in reparacijski zahtevek tožnika zavrnilo.

7. Tožnik je dne 23. 11. 2018 samovoljno zapustil gradbišče v A. in tožene stranke ni seznanil, da se na delo ne bo vrnil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to ne izhaja niti iz telefonskega razgovora z direktorjem tožene stranke z dne 21. 11. 2018, prav tako pa tudi ne iz elektronskih sporočil tožnika in E.E., s katerima sta direktorja obvestila, da zapuščata delovno mesto. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi jima B.B. vodja gradbišča, naročila, da gradbišče zapustita in o tem obvestita direktorja tožene stranke. B.B. je tožniku dne 22. 11. 2018 po tem, ko je vztrajal, da bo šel, le dejala, da zadeva ni tako enostavna, da pa ima pravico iti, samo naj o tem obvesti direktorja. Sodišče prve stopnje je sicer napačno štelo, da telefonskega razgovora tožnika z direktorjem dne 30. 11. 2018, v katerem je direktorju sporočil, da ga na delo ne bo več, ni mogoče šteti kot obvestila delavca o odsotnosti z dela, saj tožnik ni klical direktorja, ampak je tožnika poklical direktor. Ni pomembno, kdo je koga klical, pomembna je le vsebina razgovora, tako da je tožnik lahko direktorja v razgovoru obvestil o svoji odsotnosti, čeprav ga tožnik ni klical. Ker pa je tožnik gradbišče zapustil že 23. 11. 2018, bi tudi v primeru, da bi tožnik direktorja o tem, da ne bo več prišel na delo, obvestil 30. 11. 2018, tožnik kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 storil, saj je od 23. 11. do 30. 11. 2018 poteklo več kot pet dni.

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je neupravičeno izostal z dela od 23. 11. 2018 do vključno 10. 12. 2018, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 110. člena ZDR-1. Tožnik za izostanek z dela ni imel dovoljenja delodajalca, prav tako pa mu delodajalec ni odobril koriščenja letnega dopusta, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Zaradi tega tudi ni pomembno, ali je imel tožnik še neizkoriščen letni dopust ali ne, kar poudarja v pritožbi. Tožnikovega samovoljnega izostanka z dela tudi ne utemeljujejo pojasnila tožnika o nepodpisanem aneksu k pogodbi o zaposlitvi, o tem, da za delo v A. ni bil ustrezno prijavljen in da ni dobil ustreznega plačila za delo. Kot je v točki 14 obrazložitve sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, je imel tožnik zaradi teh okoliščin na voljo druge zakonite možnosti, ne pa le možnosti, ki si jo je izbral in z dela neupravičeno izostal, s tem pa je naklepno kršil svoje obveznosti iz 9. člena pogodbe o zaposlitvi, njegovo ravnanje pa je v nasprotju z določbo 33. člena ZDR-1 (o vestnem opravljanju dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi).

9. Ker je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz odpovednih razlogov po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZPP, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama, zaradi izgube zaupanja tožene stranke v tožnika, ni več mogoče, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita tudi, če odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne bi obstajal, kar navaja pritožba. Tudi, če bi tožena stranka na podlagi dejstva, da je bil tožnik ob odhodu na delovnem mestu s potovalko, lahko predvidevala, da tožnika na delo več ne bo, je dejstvo, da tožnik za odsotnost z dela ni imel delodajalčevega dovoljenja, da tako z dela ni izostal iz upravičenih razlogov.

10. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z 8. členom ZPP, saj je na podlagi vseh izvedenih dokazov, torej na podlagi celovite dokazne ocene v obravnavni zadevi pravilno odločilo, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve argumentiralo le z izseki iz izpovedi prič, ki so sodišču ustrezale.

11. Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške ne glede na izid postopka, sodišče pa ni ugotovilo, da bi tožnik z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice.