Jedro

Poškodovana vrata so postala za okolico nevarna. Šlo je namreč za velika, težka vrata, ki so prav zaradi okvare postala nevarna. Ko je tožnik potegnil zatič, so vrata prav zaradi okvare skočila in ga zadela v nogo tako, da ga je vrglo na tla. Zaradi velikosti in teže vrat in na drugi strani okvare, so se stekle okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da so v konkretnem primeru ta vrata predstavljala za tožnika nevarno stvar.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v prvem odstavku izreka r a z v e l j a v i za znesek 150.000,00 SIT tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 1.030.000,00 SIT.

Sicer se v ostalem delu pritožba tožene stranke, pritožba tožnika pa v celoti kot neutemeljeni zavrneta in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.180.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje do plačila v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 452.705,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2002 dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Proti tej sodbi sta vložili pritožbo obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge. Po njenem mnenju ne drži zaključek sodišča, da so tožnika same od sebe udarila vrata ob sprostitvi zapaha. Sodišče je v tem delu v celoti verjelo tožnikovi izpovedi in se ob tem oprlo še na izpoved priče D.Ž., ki ni videl samega dogodka. Ko je bil zaslišan pet let po nastanku dogodka, je vedel povedati, da naj bi bila krivec za udarec zvita vrata. Njegova izpoved je bila popolnoma skladna s tožnikovo, zato bi sodišče moralo to izpoved kritično presojati v luči ostalih izpovedi prič, pa tudi zdravstvene dokumentacije in pisne prijave dogodka iste priče v letu 1996. V tisti prijavi ni omenjal zvitih vrat niti ni tega razloga navajal kot vzroka nezgode. Tri leta kasneje pa je povedal popolnoma drugače. Tudi ob drugem zaslišanju je priča popolnoma prilagodila izpoved tožnikovim potrebam. To vse kaže predvsem glede popolnoma enakih izpovedb o krvavitvi tožnika po udarcu in ostalih dokazih, po katerih sta tožnik in ta priča v ponovnem postopku povsem skladno izpovedovala. Tožena stranka zato meni, da tožnik ni prepričljivo dokazal zatrjevanih okoliščin nastanka škodnega dogodka. Tožnik ni vedel, kako naj bi bila vrata zvita, kje je stal v času udarca, kako je stal ob sprostitvi zapaha, kako so se težka vrata sama od sebe premaknila in podobno. Dokazno breme pa je v tej smeri v celoti na njegovi strani. Tožnik je povedal, da naj bi bila vrata poškodovana tri dni pred njegovo nezgodo, priča Ž. pa da so bila zvita en dan pred nezgodo, ko je cisterna peljala iz prostora, torej naj bi bila zvita iz notranje strani. Gre za očitno neskladje, ki je odločilnega pomena za podelitev vratom lastnost nevarne stvari. Nevzdržen je po mnenj pritožbe tudi zaključek, da poškodovana železna vrata predstavljajo nevarno stvar v smislu člena 173 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče ni niti ugotavljalo kakšna so bila ta vrata, niti kakšna je bila poškodba vrat, niti zakaj in s kolikšno močjo so vrata odskočila. Sodba temelji na tožnikovih navedbah, o verodostojnosti priče Ž. pa tožena stranka dvomi. Tožnik je povedal, da je šel zatič težko iz luknje v tleh, zato je moral uporabiti večjo silo kot običajno in se je z zatičem udaril v nogo. Iz te izpovedi se da razbrati, da je torej zatič udaril tožnika v nogo in tožena stranka vztraja, da je podana izključno odgovornost tožnika samega, saj se je sam udaril z zatičem v nogo, saj nevarnih vrat zaradi poškodbe tožnik po mnenju tožene stranke ni prepričljivo dokazal. Če je tožnik kot vratar ugotovil, da se zatič težje izvleče kot običajno, pa bi mu to tudi narekovalo večjo previdnost pri odpiranju vrat. Zaključek sodišča je podelilo lastnost nevarne stvari vratom, ki so bila velika in težka, na drugi strani pa na podlagi v celoti neraziskane in nedokazane okvare nikakor ni na mestu. Podrejeno pa se tožena stranka pritožuje tudi zoper višino dosojene odškodnine, saj je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Spregledalo je očitno dejstvo, da je bila za odločbo pritožbenega sodišča I Cp 347/2001 z dne 26.03.2002 zavrnjena pritožba tožnika in potrjen zavrnilni del sodbe. Ob nespremenjenem tožbenem zahtevku bi zato sodišče moralo odločati v okviru razveljavljenega ugodilnega dela, to je zneska 1.030.000,00 SIT. Sodišče je zato prekoračilo tožbeni zahtevek pri odločanju o odškodnini iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin za 40.000,00 SIT, strahu za 10.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 100.000,00 SIT. Dosojeni znesek iz naslova premoženjske škode zaradi tuje pomoči pa je bil v celoti brez razlogov, zato višine dosojenega oziroma sodbe v tem delu ni moč preizkusiti.

Tožnik pa je vložil pritožbo zoper zavrnilni del in stroškovno odločbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju tožnika bi sodišče prve stopnje glede na ugotovljene poškodbe moralo tožniku priznati za telesne bolečine v celoti zahtevanih 500.000,00 SIT. Tožnik svojega zahtevka nikoli ni revaloriziral, zato je na dan sojenja bil celo prenizek. Tudi odškodnino za skaženost bi moralo sodišče priznati v celoti in ne samo polovico zneska, kot ga je zahteval. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zmotno je uporabljeno materialno pravo glede stroškov postopka. Tožena stranka je ves čas zavračala plačilo odškodnine. Ni priznavala temelja niti višine. Tožnik je moral v pravdi dokazovati vse. Zato zaradi zavrnjenega dela niso nastali nikakršni dodatni stroški in bi mu moralo sodišče priznati v celoti stroške tega postopka. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi z zavrnitvijo zakonitih zamudnih obresti na plačane takse, saj je glede tega sodna praksa že zdavnaj spremenjena. Tožnik je bil prisiljen plačati sodno takso in založiti svoj denar, kar je polovica njegove pokojnine, nato pa čakati na vrnitev tega zneska v enaki višini po tolikih letih, če bo držalo stališče izpodbijane sodbe glede tega, kar pa je po njegovem mnenju v nasprotju z določbami ZOR. Končno je zmotno uporabljeno materialno pravo tudi glede odločitve, da zakonske zamudne obresti na glavni dolg začnejo teči šele od sodbe dalje, saj je tudi glede tega sodna praksa spremenjena. Zato tožnik predlaga, da se v zavrnilnem delu sodba spremeni tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ali vsaj v pretežnem delu ugodi ter ustrezno uspehu spremeni tudi odločitev o stroških, katerim naj se prišteje tudi stroški te pritožbe z obrestmi.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Glede temelja odgovornosti: V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ima vso podlago v dokaznem gradivu, s katerim je razpolagalo sodišče prve stopnje. Vsi izvedeni dokazi so korektno povzeti in logično ter življenjsko prepričljivo ocenjeni. Na vsa vprašanja, ki jih ponovno načenja pritožba, je že odgovorilo sodišče prve stopnje. Pojasnilo je, zakaj je bila izpoved priče D.Ž. ob drugem zaslišanju bolj natančna kot takrat, ko je bil zaslišan prvič (postavljena so mu bila podrobnejša vprašanja, na katera je ob drugem zaslišanju odgovarjal). Prav tako je obrazložilo, zakaj sprejema izpoved te priče kot verodostojno (gre za tožnikovega nadrejenega delavca, ki je še vedno zaposlen pri zavarovancu tožene stranke in delno tudi sam odgovoren za varstvo pri delu, s tožnikom pa nima nobenih stikov). Glede na status te priče sledi logičen sklep, da je izpovedala to, kar je o dogodku vedela in ne morda prikrojila zgodbo tožnikovim potrebam, kot brez kakršnekoli podlage v podatkih spisa zatrjuje pritožba. Tudi okoliščina, da v prijavi nesreče in zdravstveni dokumentaciji niso omenjena zvita vrata je logično pojasnjena. Že od vsega začetka je bilo v vseh dokumentih, ki jih izpostavlja pritožba, zapisano, da so vrata udarila tožnika in ga poškodovala (in ne morda, da se je tožnik udaril v vrata). Ker sprva ob poškodbi tožnikove noge ni bilo videti, da gre za kaj hujšega, je prepričljivo pojasnjeno, da podrobnosti tako v prijavi nesreče kot v zdravstveni dokumentaciji niso bile zabeležene. Ostale priče, ki so bile v postopku zaslišane, niso o tem dogodku vedele nič, zato ni jasno, kako naj bi sodišče presojalo skladnost izpovedi tožnika in priče s temi dokazi. Zakaj niso bile o tem dogodku seznanjene, pa je sodišče tudi logično pojasnilo : ker pač v začetku ni izgledalo, da gre za kaj hujšega. Tudi z navedbami o tem, da naj bi tožnik izpovedal, da so bila vrata poškodovana tri dni preden se je on poškodoval, priča D.Ž. pa, da so bila vrata poškodovana en dan prej, pritožba ne more omajati zaključkov izpodbijane sodbe, saj gre za takšne podrobnosti, ki na verodostojnost teh izpovedi ne morejo vplivati, sploh, če se upošteva, da je tožnik povsem jasno povedal, da je prvič po poškodbi vrat prišel v službo tistega dne, ko se je poškodoval. Pritožbeno sodišče torej v celoti sprejema dejansko stanje glede temelja, kot ga je ugotovilo v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 173.čl. ZOR. Poškodovana vrata (kot je že obrazloženo, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost zaključka, da so bila vrata dejansko poškodovana) so postala za okolico nevarna. Šlo je namreč za velika, težka vrata, ki so prav zaradi okvare postala nevarna. Ko je tožnik potegnil zatič, so vrata prav zaradi okvare skočila in ga zadela v nogo tako, da ga je vrglo na tla. Zaradi velikosti in teže vrat in na drugi strani okvare, so se stekle okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da so v konkretnem primeru ta vrata predstavljala za tožnika nevarno stvar. Drži pritožbena navedba, da je tožnik kot vratar redno odpiral vrata, vendar za okvaro ni vedel, zato so tudi zanj predstavljala v konkretnih okoliščinah nevarno stvar in je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo odškodninsko odgovornost na določbe o objektivni odgovornosti.

Glede višine zahtevka : Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja na odločbo višjega sodišča v tej zadevi opr.št. I Cp 347/2001 z dne 26.03.2002. Iz izreka te odločbe izhaja, da je bila prva sodba razveljavljena samo v ugodilnem delu, to je za znesek 1.030.000,00 SIT, v zavrnilnem delu pa je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Po delni razveljavitvi prve sodbe tožeča stranka tožbenega zahtevka ni nikoli zvišala, niti ga ni prilagajala novim razmeram, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage zviševati odškodnino, ki je bila priznana s prvo sodbo, saj je v tem delu postala prva sodba pravnomočna. Ko je sodišče dosodilo tožniku za telesne bolečine 40.000,00 SIT več kot mu je bilo dosojeno s prvo sodbo, za strah 10.000,00 SIT več in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 100.000,00 SIT več, je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 12.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je odločalo o že razsojeni stvari. Zato je pritožbeno sodišče ob pritožbi tožene stranke moralo v tem delu sodbo sodišča prve stopnje po 2.odst. 354.čl. ZPP razveljaviti.

Kot je že obrazloženo ob pritožbi tožene stranke, je iz odločbe Višjega sodišča v Kopru z dne 26.03.2002 povsem jasno razvidno, da je bila pritožba tožnika zoper zavrnilni del sodbe, to je zoper odločitev, s katero je bil višji tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode zavrnjena in v tem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje. Tožnik po razveljavitvi te sodbe v ugodilnem delu svojega zahtevka ni uskladil s padcem denarja, to tudi sam priznava v pritožbi, saj tudi sam navaja, da ni nikoli revaloriziral odškodninskega zahtevka, zato so pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moralo sodišče priznati še višjo odškodnino kot mu jo je z izpodbijano sodbo neutemeljene. Zavrnilni del njegovega zahtevka je bil pravnomočno potrjen že s prvo odločbo višjega sodišča v tej zadevi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi odločitev o stroških postopka pravilno utemeljilo. Dejstvo je, da je tožnik delno umaknil tožbo, zato je pri odločanju o uspehu moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi prvotno postavljeni bistveno višji tožbeni zahtevek, saj so bili stroški tudi zaradi tega višji. Upoštevaje vse okoliščine tega spora, je sodišče prve stopnje uspeh tožnika zato prepričljivo ocenilo na 70%.

Pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zamudnih obresti, ker je bila spremenjena sodna praksa, prav tako niso utemeljene. Drži sicer pritožbena navedba, da je bila sodna praksa delno spremenjena glede začetka tega zamudnih obresti, vendar bi spremenjeno sodno prakso lahko sodišče v tožnikovem primeru uporabilo le, če bi tožnik tako postavil obrestni zahtevek. V konkretni zadevi pa je tožnik povsem določno zahteval zamudne obresti samo od sodbe dalje. Sodišče prve stopnje je zato glede na načelo dispozitivnosti tožniku tudi lahko dosodilo samo zamudne obresti od sodbe dalje. Samo če bi tožnik zahteval, da se mu priznajo zamudne obresti od kakšnega prejšnjega datuma, bi sodišče imelo podlago, da bi mu takšne zamudne obresti tudi priznalo. V sodni praksi so se v podobnem primeru kot je konkreten priznale tožeči stranki zamudne obresti tudi za čas med prvim in drugim sojenjem, ker je bila prva sodba razveljavljena na pritožbo tožene stranke, ki višine prisojenega zneska niti izpodbijala in se v novem sojenju zahtevku ponovno v celoti ugodi. Vendar sodišče lahko prizna takšne obresti le, če jih stranka tako zahteva. V tej zadevi pa tožnik tako postavljenega zahtevka ni oblikoval, zato se ne more uspešno sklicevati na spremenjeno sodno prakso. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče tudi pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Glede na doseženi uspeh tožene stranke s pritožbo, v pretežnem delu je bila njena pritožba neutemeljena, prav tako je bila neutemeljena pritožba tožnika, je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbene stroške krijeta pravdni stranki vsaka svoje.