Jedro

Pravica do peticije tožniku ne pripada, saj je tožbo formalno vložil kot svetnik v MOL in jo po vsebini vezal na predmet, ki je v pristojnosti organa lokalne skupnosti, v katerem opravlja svetniško funkcijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi smiselne uporabe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zaradi neodgovora tožene stranke na dve tožnikovi pobudi splošnega pomena, in sicer za pospešitev celovite prenove Centralnega stadiona – lastninska oziroma investitorska razmerja (pobuda I.) in za pospešitev celovite prenove Centralnega stadiona – program in varstvo kulturne dediščine (pobuda II.). Tožnik je v tožbi predlagal ugotovitev, da je županja s tem, ko ni odgovorila na dani pobudi, posegla v tožnikovo ustavno pravico do peticije ter naj se ji zato naloži odpraviti ta poseg tako, da odgovori na obe pobudi in uskladi svoje delovanje v okviru svojih pristojnosti, skladno z danim odgovorom.

V razlogih izpodbijanega sklepa je prvostopno sodišče navedlo, da je v obravnavani zadevi prvo relevantno vprašanje, ali pravica do peticije pripada tožniku, glede na to, da je ta sicer državljan, vendar pa je tožbo formalno vložil kot svetnik v MOL in jo je tudi po vsebini vezal na predmet, ki je v pristojnosti organa lokalne skupnosti, v katerem opravlja svetniško funkcijo. Odgovora na to vprašanje ni mogoče črpati samo iz določila 15. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik. V vsakem konkretnem primeru je najprej potrebno ugotoviti, ali določena pravica sploh pripada tistemu, ki uveljavlja njeno sodno varstvo, saj vse človekove pravice niso univerzalne, zlasti to velja za politične pravice. Pri pravici do peticije gre za klasično in tudi simbolno politično pravico državljanov, ki je bila v Ustavo RS vključena kot značilnost in tradicionalni dosežek demokratične družbene ureditve, v kateri oblast izhaja iz ljudstva (2. odstavek 3. člena Ustave). To je teleološka razlaga, ki govori v smeri, da pravica do vlaganja peticij pripada državljanom v zvezi s splošnimi zadevami, vendar tistim državljanom, ki neposredno niso udeleženi pri upravljanju konkretne javne zadeve. Tožnik pa je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral. Ravno tožnik je tisti, preko katerega državljani izvršujejo lokalno samoupravo. Ker se v konkretnem primeru tožnikova pobuda v celoti prekriva z delokrogom predstavniškega organa, v katerem deluje tožnik, je sodišče tožbo zavrglo, saj tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v njegovo pravico do peticije.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče povsem prezrlo možnost razsodbe po vsebini vsaj v taki meri, da že civilizacijske norme zahtevajo odgovor na tehtno pobudo. Sodišče je sicer pravilno postopalo glede jezikovne razlage določila 45. člena Ustave RS in v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage s hotenjem, da se človekove pravice uresničujejo in varujejo učinkovito. Pravilno je tudi ugotovilo, da je odgovor na vprašanje, ali veljata določili 1. in 4. odstavka 15. člena Ustave, treba iskati konkretno. Žal pa pri tem ni bilo dosledno in uspešno. Napačno je vpletlo pojem političnih pravic, ki naj ne bi bile univerzalne oziroma, da tožnik v konkretni zadevi pravice do peticije sploh nima. Precenilo je pomembnost svetnika ter odločalo na napačnih predpostavkah. Ni namreč res, da je v zadevi neposredno politično participiral. Participiral je le do dne, ko je Mestni svet MOL na 27. izredni seji dne 14.6.2004 sprejel več sklepov v okviru točke dnevnega reda „Odločitev o lokaciji novega stadiona“, ki so zadevali druge organe MOL. Ne drži tudi, da ima v zadevi zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti. V obravnavanem primeru gre namreč za pobudo z vidika učinkovitosti in zakonitosti delovanja županje – posebnega organa pravne osebe Mestne občine. Tudi ni res, da ravno preko tožnika državljani izvršujejo lokalno samoupravo. Tožnik je le svetnik, ki svetuje k predlogom županje, in še to le posredno preko diskurza in glasovanja v zadevah mestnega sveta. Ni tudi res, da je tožba po vsebini vezana na predmet, ki je v pristojnosti organa lokalne skupnosti, v katerem opravlja svetniško funkcijo. Tožbo striktno veže na pristojnosti županje po 51. členu Statuta MOL, ki deloma sploh ne zadeva mestni svet, deloma pa so razpravljanja možna šele po tem, ko županja opravi najprej naloge iz svojega ekskluzivnega delokroga. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da odloči, kot je bilo zahtevano v tožbenem zahtevku, najmanj pa, da naloži županji, da je dolžna odgovoriti na obe pobudi v roku 14 dni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je potrebno tožnikovo pritožbo obravnavati kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru z dejanjem tožene stranke ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije. Po določbi 45. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03 in 69/04) ima vsak državljan pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. V obravnavani zadevi je sporno, ali ta pravica pripada tožniku, ki sicer je državljan, vendar pa je tožbo vložil kot svetnik v MOL ter jo po vsebini vezal na predmet, ki je v pristojnosti organa, v katerem opravlja svetniško funkcijo. Odgovor na to vprašanje je odvisen od razlage vsebine pravice do peticije. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, gre za klasično in tudi simbolno politično pravico državljanov v zvezi z splošnimi zadevami, ki glede na teleološko razlago (razlaga po namenu) določila 45. člena Ustave pripada državljanom, ki neposredno niso udeleženi pri upravljanju konkretne javne zadeve. Gre za pravico aktivnega statusa, ki posamezniku omogoča uveljavljanje njegove politične dejavnosti v javnem življenju. Ker pa se tožnikovi pobudi prekrivata z delokrogom predstavniškega organa, v katerem deluje tožnik, ki je tudi tožbo formalno vložil kot svetnik v MOL, je pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da z dejanjem tožene stranke ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije oziroma, da tožnik v konkretni zadevi te pravice sploh nima.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Za odločitev v konkretni zadevi namreč ni pomembno, na kateri seji je pritožnik nazadnje sodeloval pri sprejemanju odločitev v zvezi z zadevo, ki jo obravnavata pobudi, temveč je bistveno, da je tožnik tožbo, ki jo je tudi formalno vložil kot svetnik v MOL, po vsebini vezal na predmet, ki je v pristojnosti organa, v katerem opravlja funkcijo svetnika. Glede pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na pristojnosti županje in občinskega sveta, pa pritožbeno sodišče pripominja, da iz Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Uradni list RS, št. 72/93 in nadaljnji), ki natančno določa delokrog obeh navedenih organov, izhaja, da se njuna delokroga prekrivata. Občinski svet je opredeljen kot najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine, ki tudi nadzoruje delo župana glede izvrševanja odločitev občinskega sveta.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z 2. odstavkom 82. člena in 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.