Jedro

Določba 1. odst. 152. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) je samo splošne narave, zaradi česar je ni moč neposredno uporabiti. Prav zato zakon v 3. odst. istega člena določa, da vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine ter odstotke teh okvar, določi predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za delo, po poprejšnjem mnenju ustrezne strokovne organizacije. Ker ta akt doslej še ni bil izdan, je potrebno glede na določbo 2. odst. 321. čl. zakona kot pravno podlago uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se ji prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro. Ugotovilo je, da je toženec v svojem postopku, končanem z drugostopenjsko odločbo z dne 22.1.1996 pravilno odločil, da tožnica nima pravice do invalidnine za telesno okvaro, ker le-ta pri njej ni podana. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava.   Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.   Pritožba ni utemeljena.   Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje. Določba 1. odst. 152. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98), veljavnega v času postopka pri tožencu, na katero se sklicuje pritožba, je samo splošne narave, zaradi česar je ni moč neposredno uporabiti. Prav zato zakon v 3. odst. istega člena določa, da vrste telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine ter odstotke teh okvar določi predstojnik republiškega upravnega organa, pristojnega za delo, po poprejšnjem mnenju ustrezne strokovne organizacije. Ker ta akt doslej še ni bil izdan, je potrebno glede na določbo 2. odst. 321. čl. zakona, kot pravno podlago uporabiti Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89). Ta v 2. čl. v seznamu telesnih okvar v poglavju X - urogenitalni organi v razdelku B - genitalni organi pod točko 11 določa kot telesno okvaro izgubo obeh jajčnikov, pod točko 12 pa izgubo obeh jajčnikov in maternice. Pri tožnici je bila izvršena operativna odstranitev maternice. Tega stanja pa seznam kot telesno okvaro ne določa. Seznam določa stanja, ki pomenijo telesno okvaro, taksativno, zato ga ni moč širiti na stanja, ki v njem niso zajeta. Seznam telesno okvaro po že navedeni 12. točki (izguba obeh jajčnikov in maternice) pogojuje z izgubo tudi obeh jajčnikov. Za izgubo obeh jajčnikov pa se tako po 11. kot po 12. tč. seznama šteje le kirurška odstranitev obeh jajčnikov ali izguba funkcije obeh jajčnikov zaradi obsevanja. Zato ne morejo biti pravno relevantne pritožbene navedbe o tem, da je po operativni odstranitvi maternice prišlo do predčasne menopavze s subjektivnimi in objektivnimi znaki kot tudi s psihičnimi težavami ter da tožnica ne more imeti več otrok, saj seznam teh stanj ne določa kot telesne okvare.   Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.