Jedro

Sodišče prve stopnje pri oceni obdolženčevega obnašanja, osebnih lastnosti in sposobnosti za varno vožnjo ni spregledalo, da v preteklosti še ni bil obravnavan za cestnoprometne prekrške ali istovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa tej okoliščini ni pripisalo prav nobene teže, temveč je o nevarnosti njegove nadaljnje udeležbe v cestnem prometu sklepalo že zgolj na podlagi v obtožnem aktu očitanega (enega) dogodka oziroma visoke koncentracije alkohola v njegovem telesu, kar pa kot že rečeno (tudi ob upoštevanju posledic obravnavane domnevne prometne nesreče, ki se odražajo v minimalni materialni škodi), za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadošča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru obdolženca ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Cerknici I K 73875/2023-2 z dne 10. 10. 2023 razveljavi ter se predlog državne tožilke za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ser. št. 0000, izdanega 25. 10. 2016 pri Upravni enoti X., zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Cerknici je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo ugovor obdolženca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja istega sodišča I K 73875/2023-2 z dne 10. 10. 2023. 2. Zoper sklep se je pritožil obdolženec iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in mu začasno "zaseženo" vozniško dovoljenje št. 0000 vrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Obdolženec obstoja utemeljenega suma, da naj bi storil očitano kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), ne more uspešno omajati s pritožbenim zatrjevanjem, da prometne nesreče ni povzročil, prav tako ne z izpostavljanjem določenih nedoslednosti v ugotovitvah policije glede okoliščin njegove vožnje ter s ponujanjem lastne dokazne ocene v zvezi s poškodbami na vozilu znamke Tesla in lastne pravne razlage določb 50. in 51. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju: ZPrCP), niti s pojasnjevanjem, kako bi sam ravnal v primeru, če bi do trka v resnici prišlo. Kot je pritožniku pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, se mu v tej fazi postopka storitev kaznivega dejanja očita na ravni dokaznega standarda utemeljenega suma, ki ga tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje v predkazenskem postopku zbrano dokazno gradivo (točka 5 sklepa). V pritožbi izpostavljene okoliščine pa bo sodišče prve stopnje analiziralo in ocenjevalo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri bo obdolženec lahko podal svoj zagovor in bodo izvedeni vsi za presojo relevantni dokazi. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je začasni odvzem vozniškega dovoljenja neupravičen že iz razloga, ker do prometne nesreče sploh ni prišlo.

5. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o obdolženčevi nevarnosti za javni promet, ki narekuje začasni odvzem vozniškega dovoljenja, oprlo na okoliščine domnevne izvršitve kaznivega dejanja in sicer: (i) da je obdolženec ob prisotnosti višje koncentracije alkohola v krvi vozil po avtocesti in med nepravilnim prehitevanjem po desni strani z bočnim delom svojega vozila oplazil vzvratno ogledalo osebnega vozila A. A. in nato s kraja prometne nesreče odpeljal; (ii) da je obdolženec ob izsleditvi in ustavitvi imel najmanj 0,55 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, v vzetem vzorcu krvi pa najmanj 1,34 grama alkohola na kilogram krvi; (iii) da je obdolženec z udeležbo v cestnem prometu kot voznik ob prisotnosti višje koncentracije alkohola izkazal neustrezen oziroma brezbrižen odnos do drugih udeležencev v cestnem prometu; (iv) da se je obdolženec nedvomno moral zavedati vpliva zaužitega alkohola na sposobnost vožnje motornega vozila, pa ga očitno to ni odvrnilo, da ne bi vozil motornega vozila pod tako visoko vsebnostjo alkohola; (v) da je bila stopnja alkoholiziranosti takšna, da je obdolženec nedvomno popil večjo količino alkoholnih pijač in je kot povprečno skrbna odrasla oseba nedvomno vedel, da lahko v takšnem stanju kot voznik v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje in telo drugih udeležencev v prometu, pa je kljub temu vozil motorno vozilo ter z vožnjo ogrozil življenje in telo najmanj dveh ljudi; (vi) da je za vožnjo pod tako močnim vplivom alkohola v 105. členu ZPrCP določen izrek 18 kazenskih točk in posledično prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 22. člena Zakona o prekrških; v nadaljevanju: ZP-1), kar kaže na to, da je že zakonodajalec ocenil, da takšni vozniki predstavljajo nevarnost za javni promet in udeležence; (vii) da opisano obdolženčevo ravnanje kaže na priučene neustrezne načine reagiranja v prometu in njegovo nesposobnost zaznavanja nevarnosti nastale situacije; (viii) da iz ugovornih navedb obdolženca, da je šlo zgolj za enkratni dogodek in da bi ga lahko voznik vozila znamke Tesla kontaktiral, v kolikor je mislil, da je do česa prišlo, izhaja njegov povsem nekritičen odnos do dejanja. Sodišče prve stopnje sicer tudi ugotavlja, da naj bi obdolženec v ugovoru poudarjal, da je šlo zgolj za majhno stopnjo alkoholiziranosti, kar pa ne drži, temveč je, enako kot v pritožbi, zgolj navajal, da je ugotovljena vrednost 0,55 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka minimalno nad vrednostjo, ki ima v prekrškovnem postopku za posledico izrek 18 kazenskih točk. Glede na v nadaljnji obrazložitvi tega sklepa predstavljena stališča teorije in sodne prakse je po oceni sodišča druge stopnje tudi neupravičena presoja prvostopenjskega sodišča, da naj bi ugovorne navedbe obdolženca, da gre za enkratni dogodek, izkazovale njegov nekritični odnos do dejanja, prav tako za presojo ustreznosti obdolženčevega obnašanja in osebnih lastnosti niso ključne navedbe, da bi ga voznik osebnega vozila lahko poklical po telefonu.

6. Po stališču kazenskopravne teorije je namen omejevalnega ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) preprečitev ponovitvene nevarnosti storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa,1 torej je cilj, ki se želi doseči s tem ukrepom, čimprejšnja izločitev nevarnega voznika iz javnega prometa, da bi se preprečilo nadaljnje ogrožanje življenj in zdravja drugih udeležencev v javnem prometu in s tem ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj.2 Po ustavno sodni praksi sta namen in narava ukrepa po 137. členu ZKP enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja, zato je treba glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odreditev ukrepa, analogno uporabiti določbe 72. člena KZ-1.3

7. Pri izrekanju varnostnega ukrepa sodišče po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1). Sodišče sme izreči varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, če spozna, da bi storilčeva udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil (drugi odstavek 72. člena KZ-1).

8. V kazenskopravni teoriji4 in ustaljeni sodni praksi5 prevladuje stališče, da se pri presojanju voznikove sposobnosti za varno vožnjo motornega vozila upoštevajo njegove osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, se pravi okoliščine, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu, zaradi katerih ga je treba izločiti iz prometa kot nevarnega voznika. Praviloma se takšne okoliščine nanašajo na telesno prizadetost, duševne motnje zaradi zasvojenosti, neustrezno reagiranje v nekaterih prometnih situacijah (npr. agresivnost kot osebnostna poteza) ali grob prezir do zahtev prometne varnosti. Pomembno je, da se ne upoštevajo samo tiste osebne lastnosti storilca, ki se razkrijejo le ob presojanju obravnavanega kaznivega dejanja, prav tako ni dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo posledic, temveč je treba pri odločitvi celovito presojati vse okoliščine konkretnega primera.

9. Sodišče druge stopnje po preučitvi sodne prakse v (z obravnavano) primerljivih zadevah ugotavlja, da v večini primerov storilcu vozniško dovoljenje ni bilo začasno odvzeto zgolj zaradi visoke koncentracije alkohola v krvi v času domnevne izvršitve kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, temveč je sodišče o nevarnosti njegove udeležbe v javnem prometu sklepalo še na podlagi drugih okoliščin, ki so potrjevale, ali da pri ravnanju storilca ni šlo za enkratno kršitev določb ZPrCP (npr. da so mu bile že izrečene sankcije za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola, da je vozil tudi z neregistriranim vozilom) ali da je s svojim ravnanjem pokazal izrazito neodgovornost (npr. da je v vinjenem stanju vozil zdravnik, ki je bil v 24-urni pripravljenosti).6 V določenih primerih pa je sodišče kljub enkratnemu dogodku tolikšno nevarnost obdolženca kot voznika, da narekuje začasni odvzem vozniškega dovoljenja, prepoznalo že v ugotovljeni visoki stopnji alkoholiziranosti in/ali v posledicah prometne nesreče.7

10. Pritožnik izpostavlja, da še nikoli ni bil prekrškovno sankcioniran zaradi vožnje pod vplivom alkohola, niti ni bil v kazenskem postopku zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, zato gre za enkratno napako, ki se je sicer sramuje in jo obžaluje. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da razen vožnje pod vplivom alkohola v obravnavanem dogodku, ni izkazalo obstoja kakršnihkoli drugih subjektivnih okoliščin, da bi njegova nadaljnja udeležba v cestnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegovega obnašanja, osebnih lastnosti ali nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil. Pritožbeno zatrjevanje obdolženca, da je bila ugotovljena stopnja alkoholiziranosti 0,55 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka minimalno nad vrednostjo, ki ima v prekrškovnem postopku za posledico izrek 18 kazenskih točk, pa nima posebne teže. 11. Zaključki izpodbijanega sklepa potrjujejo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje o nevarnosti obdolženca kot voznika v javnem prometu sklepalo izključno na podlagi načina in okoliščin domnevno storjenega očitanega mu kaznivega dejanja z odločilnim poudarkom na vožnji pod vplivom visoke koncentracije alkohola. Sodišče prve stopnje sicer pri oceni obdolženčevega obnašanja, osebnih lastnosti in sposobnosti za varno vožnjo ni spregledalo, da v preteklosti še ni bil obravnavan za cestnoprometne prekrške ali istovrstnega kaznivega dejanja, vendar pa tej okoliščini ni pripisalo prav nobene teže, temveč je o nevarnosti njegove nadaljnje udeležbe v cestnem prometu sklepalo že zgolj na podlagi v obtožnem aktu očitanega (enega) dogodka oziroma visoke koncentracije alkohola v njegovem telesu, kar pa kot že rečeno (tudi ob upoštevanju posledic obravnavane domnevne prometne nesreče, ki se odražajo v minimalni materialni škodi), za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ne zadošča. Ob upoštevanju prevladujočega stališča v teoriji in sodni praksi (točka 8 tega sklepa) ter okoliščin konkretnega primera, pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgolj visoka stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti v času domnevne storitve kaznivega dejanja sama po sebi še ne utemeljuje presoje, da obstajajo pri obdolžencu takšni vedenjski vzorci, ki bi kazali na njegovo ustaljeno brezobzirno, neustrezno, prezirljivo in popolnoma brezbrižno ravnanje v javnem prometu, ter posledično na tolikšno nevarnost ponovnega ogrožanja varnosti cestnega prometa oziroma življenja in telesa ostalih udeležencev, da bi ga bilo potrebno kot voznika iz javnega prometa začasno izločiti.

12. V zvezi z razlogi izpodbijanega sklepa, da ima po določbah 105. člena ZPrCP v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 tolikšna stopnja alkoholiziranosti za posledico obvezno prenehanje vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da se te določbe nanašajo na za že storjene prekrške izrečeno kazen, z varnostnim ukrepom odvzema vozniškega dovoljenja, s katerim je po namenu in naravi soroden ukrep po 137. členu ZKP, pa se preprečujejo morebitna bodoča kazniva dejanja ali prekrški.8 Temelj kazni je storilčeva odgovornost oziroma krivda, temelj varnostnega ukrepa pa je storilčeva nevarnost,9 ki pa glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera po oceni pritožbenega sodišča pri obdolžencu ni izkazana.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženca ugodilo že iz navedenih razlogov in odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, ter se posledično do njegovih ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

1 Dežman, Z. in Erbežnik, A.: Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 634. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-328/04 z dne 29. 5. 2008, tč. 15. 3 Prav tam, tč. 9. 4 dr. Zlatan Dežman v: dr. Miha Šepec in drugi, Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Lexpera GV Založba, Ljubljana 2021, 72. člen, str. 910-911. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 230/2005 z dne 14. 12. 2005, sklepi Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 1406/2023 z dne 21. 3. 2023, VII Kp 76413/2022 z dne 28. 2. 2023, VII Kp 75510/2022 z dne 14. 2. 2023, VII Kp 25768/2022 z dne 8. 11. 2022, VII Kp 59097/2021 z dne 26. 8. 2022, VII Kp 11189/2022 z dne 3. 6. 2022, VII Kp 68058/2021 z dne 4. 5. 2022 in sodba II Kp 20991/2013 z dne 3. 3. 2016 ter sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 33586/2019 z dne 11. 3. 2020 in IV Kp 57180/2017 z dne 1. 3. 2018. 6 Prim. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 20242/2023 z dne 15. 9. 2023, VII Kp 82975/2022 z dne 11. 4. 2023 in VII Kp 57483/2020 z dne 5. 2. 2021 ter sklepi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 33586/2019 z dne 11. 3. 2020, IV Kp 57180/2017 z dne 1. 3. 2018 in IV Kp 47741/2022 z dne 24. 10. 2022. 7 Prim. sklepi Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 16312/2023 z dne 28. 9. 2023, VII Kp 25862/2023 z dne 27. 7. 2023 in VII Kp 73311/2022 z dne 7. 2. 2023 ter sklep Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 9354/2018 z dne 12. 4. 2018. 8 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 68058/2021 z dne 4. 5. 2022. 9 Bele, I.: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 369.