Jedro

Davčni organ pravilno in v celoti citira vse zakonske določbe, ki se nanašajo na odločanje po nadzorstveni pravici, ter pri tem pravilno poudari, da gre tako po določbah ZUP kot po določbah ZDavP-2 za izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le, ko gre za (odmerno) odločbo ter da sklep o izvršbi ni takšna odločba in da zato v obravnavanem primeru za odločanje, ki ga zahteva tožnica, ni podlage.

Izrek

I. Tožba zoper sklep o izvršbi na nepremičnine opr. št. DT 42914-7548/2013-1 06-3201-02 z dne 2. 10. 2013, rubežni in cenilni zapisnik številka DT 42914-7548/2013-2 06-3201-02 z dne 8. 10. 2013, obvestilo o oklicu javne dražbe št. DT 42914-7548/2013-9 06-3201-02 z dne 14. 11. 2013, zapisnik o poteku prve javne dražbe številka DT 42914-7548/2013-11 06-3201-02 z dne 28. 11. 2013, obvestilo o oklicu javne dražbe št. DT 42914-7548/2013-34 06-3201-02 z dne 27. 3. 2014, obvestilo o oklicu javne dražbe številka DT 42914-7548/2013-35 06-3201-02 z dne 27. 3. 2014, zapisnik o poteku prve javne dražbe številka DT 42914-7548/2013-40 06-3201-02 z dne 9. 4. 2014 in zapisnik o poteku druge javne dražbe številka DT 42914-7548/2013-41 06-3201-02 z dne 9. 4. 2014 se zavrže. II. Tožba zoper odločbo Ministrstva za finance številka DT-499-29-792/2014-5 z dne 5. 8. 2014 se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrgla tožničin predlog za razveljavitev sklepa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 42914-7548/2013-1 06-3201-02 z dne 2. 10. 2013, po nadzorstveni pravici (1. točka izreka) in zavrnila njeno zahtevo za vračilo stroškov postopka (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila predlog za razveljavitev v postopku številka DT 42914-7548/2013 06-3201-02 „sprejetih odločb“ Davčne uprave RS, Davčnega urada Koper, po nadzorstveni pravici. V predlogu tožnica navaja, da je prvostopni davčni organ 2. 10. 2013 izdal sklep številka DT 42914-7548/2013-1 06-3201-02 o davčni izvršbi na tožničine premičnine, o čemer je bil 7. 10. 2013 sestavljen rubežni in cenilni zapisnik, iz katerega izhaja, da so bile tožniku zarubljena štiri tovorna vozila in druga osnovna delovna sredstva. Meni, da je navedeni sklep v nasprotju s 178. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), posledično pa tudi ves na tem sklepu temelječ nadaljnji postopek. Navedena določba določa, da davčne izvršbe proti pravnim osebam ni mogoče izvršiti na stroje, orodja in druge delovne priprave, kolikor so te stvari dolžniku nujno potrebne za opravljanje njegove dejavnosti. Prav tako ni bil upoštevan drugi odstavek 178. člena ZDavP-2. Kršena pa so bila tudi pravila o javni dražbi iz 197. člena ZDavP-2. Toženka v obrazložitvi odločbe navaja, da 88. člen ZDavP-2 določa, da je z izrednim pravnim sredstvom spremembe po nadzorstveni pravici mogoče poseči le v odmerno odločbo. Odmerna odločba je po 65. členu ZDavP-2 tista odločba, ki jo izda davčni organ na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca ali v postopku davčnega nadzora, če ni s tem zakonom, ali z zakonom o obdavčenju drugače določeno. Kot odmerna odločba se obravnava tudi odločba, s katero davčni organ odloči o vračilu davka. Sklep o davčni izvršbi z dne 2. 10. 2013 in nadaljnja dejanja izvršbe, ki delijo pravno usodo sklepa o izvršbi, niso odločbe. Poudarja, da je odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, ki ga je treba ozko razlagati, zato njegove uporabe ni mogoče razširiti tudi na sklep o davčni izvršbi. Sklicuje se tudi na stališče Upravnega sodišča RS v sodbi I U 1809/2009. Iz istih razlogov pa ni mogoče odpraviti ali razveljaviti tudi procesnih dejanj izvršbe po sklepu o izvršbi.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi med drugim navaja, da se ne strinja s stališčem toženke, da akti prvostopenjskega davčnega organa, ki jih je izpodbijala s predlogom za razveljavitev po nadzorstveni pravici, delijo usodo sklepa o izvršbi. To pomeni, da zoper te akte stranka nima nikakršnega pravnega sredstva in ne more doseči njihove odprave oziroma povrnitve škode. ZDavP-2 namreč ne predvideva pravnega sredstva, s katerim bi lahko dolžnik uveljavljal kršitve izvršilnega postopka, kot to omogoča ZIZ. Meni, da je z izpodbijano odločitvijo tožnici kršena ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva. Poudarja, da prvostopni davčni organ v sklepu z dne 2. 10. 2013 ni upošteval 178. člena ZDavP-2 in s tem očitno prekršil materialno pravo. Na podlagi takšnega nezakonitega sklepa je bil kasneje opravljen nezakonit rubež njenih premičnin. Pojasnjuje, zakaj v predmetnem postopku davčne izvršbe niso bili podani pogoji iz drugega odstavka 178. člena ZDavP-2. Glede na navedeno sta bila sklep o dovolitvi izvršbe in rubežni in cenilni zapisnik z dne 7. 10. 2013 nezakonita in ju je treba razveljaviti zaradi očitno napačne uporabe materialnega prava. S tema aktoma je davčni urad neupravičeno in protiustavno posegel v njeno lastninsko pravico. Nepravilen in nezakonit pa je bil tudi nadaljnji postopek davčne izvršbe, kar podrobneje pojasni.

Predlaga, naj sodišče po opravljeni javni obravnavi razsodi, da se odločba Ministrstva za finance RS št. DT 499-29-792/2014-5 z dne 5. 8. 2014 ter akti, sprejeti v postopku izvršbe, in sicer sklep o izvršbi na premičnine opr. št. DT 42914-7548/2013-1 06-3201-02 z dne 2. 10. 2013, rubežni in cenilni zapisnik številka DT 42914-7548/2013-2 06-3201-02 z dne 8. 10. 2013, obvestilo o oklicu javne dražbe št. DT 42914-7548/2013-9 06-3201-02 z dne 14. 11. 2013, zapisnik o poteku prve javne dražbe številka DT 42914-7548/2013-11 06-3201-02 z dne 28. 11. 2013, obvestilo o oklicu javne dražbe št. DT 42914-7548/2013-34 06-3201-02 z dne 27. 3. 2014, obvestilo o oklicu javne dražbe številka DT 42914-7548/2013-35 06-3201-02 z dne 27. 3. 2014, zapisnik o poteku prve javne dražbe številka DT 42914-7548/2013-40 06-3201-02 z dne 9. 4. 2014 in zapisnik o poteku druge javne dražbe številka DT 42914-7548/2013-41 06-3201-02 z dne 9. 4. 2014, se odpravijo, toženki pa se naloži plačilo priglašenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Na poziv sodišča naj zoper akte, ki jih izpodbija s tožbo, vloži samostojne tožbe, saj imajo različno pravno naravo in temeljijo na različni pravni in dejanski podlagi je tožnica odgovorila, da vlaga tožbo prvenstveno zoper odločbo Ministrstva za finance z dne 5. 8. 2014, v njej pa je izpodbijala vse ostale akte, ki so bili sprejeti v predmetnem postopku davčne izvršbe, saj je pravilnost izpodbijane odločbe odvisna tudi od pravilnosti vseh ostalih izpodbijanih aktov. Sodišče zato poziva, naj pri odločanju o pravilnosti izpodbijane odločbe upošteva vse tožbene navedbe, ki se nanašajo na ostale izpodbijane akte, saj so le ti bistveni za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da zakonitosti naknadnih pravnih dejanj ni mogoče utemeljevati na podlagi veljavnega predhodnega sklepa o izvršbi, kot je mogoče razumeti iz odločbe. Kljub temu pa meni, da odprava oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici v obravnavani zadevi ne more biti institut, ki bi se lahko uporabil. Upoštevaje, da sklep o davčni izvršbi ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi, tudi naknadnih izvršilnih dejanj ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi. Glede izvršbe na delovno opremo tožnice pa toženka opozarja, da je bilo pred izdajo sklepa o izvršbi na premičnine tožnici izdanih več sklepov o davčni izvršbi, in sicer so se sklepi nanašali na tožničina denarna sredstva in denarne terjatve redno izdajali v letih 2012 in 2013, kar zadosti pogoju iz drugega odstavka 178. člena ZDavP. Poudarja, da rok za pritožbo zoper sklep dne 7. 10. 2013, ko je bil sestavljen rubežni in cenilni zapisnik, še ni pretekel. Z rubežnim in cenilnim zapisnikom je postalo jasno, katere premičnine se bodo tožnici rubile, tožnica pa na rubežni in cenilni zapisnik ni podala pripomb, ugovarjala pa tudi ni sklepu o izvršbi. Prav tako pa tudi ni ugovarjala drugim nadaljnjim dejanjem, zato je presenetljivo, da želi vsa dejanja izvršbe izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom.

K sklepu: Tožnica je vložila tožbo zoper v izreku navedene akte. Ker imajo akti, ki jih je izpodbijala s tožbo, različno pravno naravo, predvsem pa vsak izmed njih temelji na različni pravni in dejanski podlagi, je sodišče s sklepom z dne 10. 10. 2014 tožnico pozvalo, naj v odrejenem roku zoper navedene akte vloži samostojne tožbe, drugače bo sodišče štelo, da vlaga tožbo le zoper prvonavedeni akt, to je odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-792/2014 z dne 5. 8. 2014, tožbo zoper ostale akte pa bo zavrglo.

Ker tožnica samostojnih tožb zoper izpodbijane akte ni vložila, sodišče v skladu z opozorilom v navedenem sklepu šteje, da s tožbo izpodbija odločbo z dne 5. 8. 2014, tožbo zoper ostale izpodbijane akte pa zavrača na podlagi drugega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je v tako obliki ne more obravnavati, ničnosti navedenih aktov pa tudi ni ugotovilo. Pri tem sodišče še pripominja, da bi bila tožba zoper navedene akte tudi sicer prepozna (prvi odstavek 28. člena ZUS-1) oz. glede na ustaljeno sodno prakso ne gre za akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu.

K sodbi: Tožba zoper odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-792/2014-5 z dne 5. 8. 2014 ni utemeljena.

Temeljni pogoj za odločanje po nadzorstveni pravici je, da gre za odločbo. Ker se v konkretnem primeru tožničin predlog (med drugim) nanaša na sklep (o davčni izvršbi na nepremičnine št. DT 42914-7548/2013-1 06-3201-02 z dne 2. 10. 2013) in ne na odločbo (zgolj o tem delu tožničinega predloga je bilo odločeno z izpodbijano odločbo), je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni so tudi razlogi za odločitev, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicuje.

Tako davčni organ pravilno in v celoti citira vse zakonske določbe, ki se nanašajo na odločanje po nadzorstveni pravici, ter pri tem pravilno poudari, da gre tako po določbah ZUP kot po določbah ZDavP-2 za izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le, ko gre za (odmerno) odločbo ter da sklep o izvršbi ni takšna odločba in da zato v obravnavanem primeru za odločanje, ki ga zahteva tožnica, ni podlage.

Pri tem sodišče ponovno poudarja, da izpodbijana odločba v izreku vsebuje odločitev le o predlogu za razveljavitev sklepa Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 42914-7548/2013-1 06-3201-02 z dne 2. 10. 2013, ne pa tudi o tožnikovem predlogu za razveljavitev ostalih aktov po nadzorstveni pravici, ki jih je navedla v predlogu. O tem delu predloga toženka še ni odločila.

Ne glede na navedeno pa sodišče še pripominja, da je tožnica zoper navedeni sklep o davčni izvršbi na premičnine imela možnost vložiti pritožbo in da je bil v času teka pritožbenega roka že opravljen rubežni in cenilni zapisnik z dne 7. 10. 2013, kar pomeni, da je natančno vedela, na katerih njenih premičninah se izvršba opravlja. Iz upravnih spisov izhaja, da pritožbe zoper navedeni sklep ni vložila. Tožbeni ugovor, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v tožničino pravico do pravnega sredstva, zato ni utemeljen.

Glede izpodbijanega rubežnega in cenilnega zapisnika z dne 7. 10. 2013, ki, kot rečeno, ni predmet presoje v tem upravnem sporu, saj je sodišče tožbo zoper navedeni akt zavrglo, pa sodišče zgolj na splošno pripominja, da ni dolžnost izterjevalca, da po uradni dolžnosti ugotavlja, ali gre za predmete, ki so nujni za opravljanje dolžnikove dejavnosti, pač pa mora to zatrjevati dolžnik in izrecno ugovarjati rubežu teh predmetov.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.