Jedro

Urejanje režima uporabe javnega dobra je v upravni pristojnosti, zato je bistveno v tej zadevi, ali je sporna pot javno dobro. Zgolj s kategorizacijo v Odloku namreč še ne nastane javno dobro, potreben je še ustrezen postopek ustanovitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah odločilo, da ni stvarno pristojno za odločitev v sporu, razveljavilo pravdna dejanja ter zavrglo tožbo. Cesta, na katero se nanaša tožba, je v Odloku o kategorizaciji občinskih cest (in kolesarskih poti; v nadaljevanju Odlok) kategorizirana kot javna pot, zato predstavlja javno dobro. Zaprta je bila z odločbo prve tožene stranke zaradi neustreznega stanja ceste. Zoper tako odločbo je dovoljeno pravno sredstvo pritožba v upravnem postopku in po vsebini ne gre za spor iz osebnih, družinskih, premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij.

Zoper sklep se tožeča stranka pritožuje in navaja, da je vložila tako imenovano negatorno tožbo zaradi vznemirjanja lastninske pravice. Tožeča stranka je namreč lastnica nepremičnine, po kateri poteka cesta (ki ni vrisana v kataster), tožeči stranki pa sta ji s svojim ravnanjem onemogočili dostop do njunih nepremičnin. Z zavrženjem tožbe je bila kršena pravica tožnikov do sodnega varstva. Tožeči stranki še poudarjata, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-113/08-10 z dne 2.4.2009 odločilo, da je Odlok v delu, v katerem se nanaša na sporno pot, v neskladju z Ustavo in sicer s 33. členom Ustave, ki varuje pravico do zasebne lastnine in 69. členom Ustave, pa tudi v neskladju z 19. členom Zakona o javnih cestah (ZJC-B).

Pritožba je utemeljena.

Višje sodišče v Kopru je za odločanje o pritožbi pristojno na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 72/2012-71 z dne 6.7.2012, izdanega na podlagi 105a. člena Zakona o sodiščih, s katerim je bilo odločeno, da se pristojnost za sojenje prenese na Višje sodišče v Kopru.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno citiralo določbi 1. in 17. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), vendar ju je uporabilo napačno. Urejanje režima uporabe javnega dobra je v upravni pristojnosti, zato je bistveno v tej zadevi, ali je sporna pot javno dobro. Ni sporno, da sta tožnika solastnika nepremičnine, po kateri poteka pot, da je torej nepremičnina v zasebni lasti in ni javno dobro. Zgolj s kategorizacijo v Odloku namreč še ne nastane javno dobro, potreben je še ustrezen postopek ustanovitve.

Tožnika sta s tožbo na podlagi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zahtevala prepoved vznemirjanja lastninske pravice (ki jo nesporno še imata), zato gre za spor iz premoženjskopravnih razmerij in je podana pristojnost pravdnega sodišča. Izdana upravna odločba prve tožene stranke, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je v tej pravdi pomembna le z vidika morebitne izključitve protipravnosti vznemirjanja, ne vpliva pa na pristojnost. Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).