Jedro

Glede pisnega opozorila, ki je pogoj za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo utemeljeno. Predmet tega predhodnega opozorila so bile naslednje kršitve oziroma očitki tožniku (učitelj športne vzgoje): da se je nesprejemljivo vedel do sodelavke kuharice in jo verbalno ter fizično nadlegoval; da je spornega dne pustil 12 učencev v avtobusu brez spremstva in na kros odšel s svojim vozilom, idr.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot nezakonito razveljavilo prepoved opravljanja dela z dne 8. 12. 2017 (I. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 30. 11. 2017 nezakonita in se razveljavi, reparacijo in reintegracijo, podredno pa sodno razvezo ter odškodnino v višini 18 bruto plač (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, oboje s stroškovno posledico. Trdi, da ga je tožena stranka prepozno odjavila iz obveznih zavarovanj. Ker mu je večkrat vročala odpoved, je pri njem povzročila negotovost, saj ni vedel, kdaj se bo iztekel 15-dnevni odpovedni rok. Zato je izpodbijana odpoved nezakonita. Trdi, da mu je bilo pisno opozorilo glede očitka z dne 30. 3. 2017 vročeno prepozno, saj mu je bilo vročeno šele 61. dan od kršitve. Glede tega očitka je sodba neobrazložena, obstaja pa tudi nasprotje med odločilnimi dejstvi. Tožena stranka bi morala dokazati, kako mu je odredila prisotnost na pedagoški konferenci in ali mu je odredila nadurno delo. Navaja, da je sodišče brez ustrezne trditvene in dokazne podlage protispisno zaključilo, da je letni delovni načrt vseboval tudi datume obveznih pedagoških konferenc. Sodišče se tudi ni opredelilo glede dolžnosti vodenja evidence delovnega časa zanj in njegove izpovedbe, da je odšel le na WC. Priča A.A. je izpovedal, da mu ni razporedil delovnega časa in tega napisal v urniku delovnega časa, saj ni vedel, koliko časa bo pedagoška konferenca trajala. Tožena stranka ni predložila v spis zapisnika konference, da bi se preveril potek konference potem, ko jo je zapustil B.B.. Trdi, da ne gre za kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, če je dne 21. 4. 2017 zapustil telovadnico, ker je moral na WC. V telovadnici je bila namreč še ena sodelavka. Tudi C.C. je zapustila ... razred, pa ni dobila opozorila ali celo odpovedi. Trdi, da ga je ravnatelj neenakopravno obravnaval, ker je bil proti njegovi izvolitvi. Sodišče tudi ni obrazložilo svojega zaključka, da je tožnik omenjenega dne od pouka odšel z avtom. V zvezi z očitkom z dne 18. 5. 2017 trdi, da se sodišče ni opredelilo do izpovedi priče C.C., da bi morale učiteljice, ki opazijo učence pri "špricanju", le-te pozvati, da gredo v šolo. Prav tako bi sodišče moralo upoštevati, da se je pouk odvijal v telovadnici ali na prostem, kjer je preverjanje prisotnosti bistveno težje. Sodišče ni zaslišalo D.D. in učiteljice E.E.. Navaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik opazil ali moral opaziti, da omenjena učenca manjkata, oziroma da učenca dejansko manjkata. Dalje navaja kot napačen zaključek, da bi dne 3. 10. 2017 moral prevzeti učence. Tožena stranka ni predložila urnika dela ali evidence delovnega časa zanj, iz katere bi izhajalo, da mu je bilo predpisano, da je v spornem času na delu oziroma da je neopravičeno odsoten. Otroci se v podaljšanem bivanju sami odločijo, kje bodo, sicer pa niso bili nenadzorovani. Trdi, da je tudi za to kršitev potekel subjektivni rok, saj tožena stranka ni zatrjevala, da bi mu že 30. 11. 2017 pričela vročati odpoved. Kot kontradiktoren izpostavlja zaključek, da tožene stranke ni pravočasno in na ustrezen način obvestil o svoji bolniški odsotnosti. Bil je opravičeno odsoten z dela, za nadomeščanje začasno odsotnega delavca pa je pristojen delodajalec, in ne zaposleni, ki se slabo počuti. Navaja še, da tožena stranka za kršitev z dne 4. 10. 2017 ni dokazala, da naj bi otrokom dovolil, da zapustijo pouk, saj je šlo za učence različnih razredov. Zato bi morali njihovi učitelji poskrbeti za njihovo prisotnost oziroma vpis odsotnosti v e-asistent. Hkrati tožena stranka ni dokazala, da so bili učenci že pred 11.50 uro pod njegovim nadzorom. Navaja, da je dokazno breme glede utemeljenosti pisnega opozorila ter odpovedi na strani tožene stranke, ki pa očitanih kršitev, ki so miniaturne, ni dokazala. Lahko se je opredelil le do kršitev iz pisne seznanitve pred odpovedjo. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika v celoti zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj in ustrezno obrazložilo svoje dokazne zaključke, pri čemer se utemeljeno ni opredelilo do vsakega izvedenega dokaza posebej. Poudarilo je ključne dokaze in z njimi povezana odločilna dejstva, iz katerih posredno tudi izhaja, kateri dokazi ali okoliščine niso bili pomembni za sprejem odločitve. Ustrezno je obrazložilo tudi, zakaj šteje pisno opozorilo glede očitka z dne 30. 3. 2018, ki ga je štelo kot dokazanega, za pravočasno. Tožnik se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pravilnost zavzetih stališč pa pritožbeno sodišče preveri v okviru preizkusa uporabe materialnega prava.

6. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni zaslišalo učiteljic D.D. in E.E.. Tožnik te procesne kršitve ni uveljavljal pravočasno in skladno z 286.b členom ZPP, sicer pa za to tudi nima pravnega interesa, saj je dokazni predlog za zaslišanje teh prič podala tožena stranka in ne tožnik.

7. V izpodbijanem delu sodbe tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Tožnik v pritožbi to kršitev in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi sicer uveljavlja le pavšalno, saj ne navede konkretno, za kakšno nasprotje v odločilnih dejstvih gre, zato pritožbeni preizkus izpodbijanega dela sodbe glede te domnevne procesne kršitve ni bil mogoč.

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP, pa dodaja, kot sledi.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so odločilnega pomena, izhaja: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot učitelj športne vzgoje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 1994; - da je tožena stranka tožniku dne 30. 5. 2017 vročila pisno opozorilo pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga z dne 29. 5. 2017; - da je tožena stranka tožniku dne 17. 10. 2017 vročila pisno obdolžitev zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja skupaj z vabilom na zagovor; - da se je tožnik zagovora dne 24. 10. 2017 udeležil; - da je tožniku tožena stranka dne 9. 11. 2017 vročila še dodatno obdolžitev z dne 8. 11. 2017 skupaj z vabilom na zagovor; - da se je tožnik tudi drugega zagovora dne 15. 11. 2017 udeležil; - da je tožena stranka tožniku dne 30. 11. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1); - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 21. 1. 2018. 10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana odpoved nezakonita že iz razloga, ker je tožena stranka tožnika namesto 20. 12. 2017 iz obveznih zavarovanj odjavila 21. 1. 2018. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je tožena stranka kot pravilno vročitev štela vročitev preko detektiva dne 5. 1. 2018, zato je šele od tega dne tekel 15-dnevni odpovedni rok. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da takšno toženkino ravnanje ni bilo v škodo tožniku, temveč kvečjemu v korist, saj se mu je delovno razmerje s tem podaljšalo za en mesec.

11. Glede pisnega opozorila z dne 29. 5. 2017, ki je pogoj za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo utemeljeno. Predmet tega predhodnega opozorila so bile naslednje kršitve oziroma očitki tožniku: - dne 4. 6. 2015 se je nesprejemljivo vedel do sodelavke kuharice F.F. in jo verbalno ter fizično nadlegoval; - dne 20. 4. 2016 je pustil 12 učencev v avtobusu brez spremstva in na kros v G. odšel s svojim vozilom; - dne 1. 2. 2017 se je nesprejemljivo vedel do učiteljice H.H.; - dne 30. 3. 2017 je samovoljno zapustil pedagoško konferenco, zaradi česa je bilo bistveno moteno delovanje učiteljskega zbora; - dne 21. 4. 2017 je zapustil redno učno uro športa, zaradi česar so bili učenci sami v telovadnici od 11.15 do 11.25 ure; - dne 18. 5. 2017 ni zabeležil odsotnosti učencev ... razreda I.I. in J.J..

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo opozorilo v zvezi s prvimi tremi očitki podano prepozno (in kar je ugotovila že sama tožena stranka v izpodbijani odpovedi).

12. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je bilo opozorilo podano prepozno tudi glede kršitve z dne 30. 3. 2017. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je bistven datum, ko je tožena stranka pisno opozorilo tožniku podala (kar je bilo 29. 5. 2017, kot to izhaja iz pisemske ovojnice, poslane tožniku). Tožnik sicer sam priznava, da je bila navzočnost oziroma udeležba na pedagoški konferenci po zakonu obvezna in je torej predstavljala njegovo delovno obveznost, očitane kršitve (da je konferenco samovoljno zapustil) pa niti ni prerekal. Da je tožnik konferenco samovoljno zapustil, izhaja tudi iz izpovedi prič. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede utemeljenosti tega očitka napravilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Slednja je namreč v svoji 4. pripravljalni vlogi (kot odgovor na tožnikove navedbe v 2. pripravljalni vlogi o tem, da tožena stranka ni dokazala, da mu je odredila obvezno udeležbo na pedagoški konferenci) pojasnila, da je prisotnost na pedagoških konferencah, ki so določene z letnim delovnim načrtom iz 31. člena Zakona o osnovni šoli, tožnikova delovna obveznost. Datumi pedagoških konferenc pa so opredeljeni tudi v šolski publikaciji. Vse navedeno sta potrdila tudi zakoniti zastopnik tožene stranke A.A. in njegov pomočnik K.K., zato je sodišče prve stopnje ta očitek iz pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pravilno štelo kot utemeljen.

13. Tudi v zvezi z očitkom, da naj bi 21. 4. 2017 zapustil učno uro v telovadnici, tožnik v pritožbi priznava, da je učence res zapustil, kar tudi po stališču pritožbenega sodišča predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Pri tem niti ni pomembno, ali je v tem času kam odšel celo s svojim vozilom, bistveno je, da so bili otroci v tem času brez nadzora. Tožnik težo svojega ravnanja neutemeljeno opravičuje z dejstvom, da je bila v telovadnici še ena sodelavka (L.L.), saj ni bila zadolžena za nadzor njegovih učencev. Ob tako ugotovljeni kršitvi so za odločitev v tem sporu nebistvene pritožbene navedbe o neenakopravnem obravnavanju tožnika.

14. Glede očitka, da je dne 18. 5. 2017 opustil dolžni vpis manjkajočih učencev I.I. in J.J. iz ... razreda, tožnik sam dopušča možnost, da sta učenca pri njegovi uri res manjkala (pri čemer pa za odločitev v tem sporu ni bistveno, ali sta učiteljici D.D. in E.E. opažena učenca pozvali, naj gresta nazaj k pouku). Tudi to svoje ravnanje tožnik poskuša opravičiti z naravo dela pri uri športne vzgoje, pri kateri naj bi bilo preverjanje prisotnosti bistveno težje. Preverjanje prisotnosti učencev in evidentiranje njihove odsotnosti zagotovo spada med učiteljeve delovne obveznosti, in je pomembno tudi zaradi varnosti otrok, še toliko bolj, če se pouk odvija na prostem. Zato je sodišče prve stopnje tudi to opozorilo utemeljeno štelo kot dokazano in pravilno zaključilo, da je bilo opozorilo z dne 29. 5. 2017 utemeljeno, vsebovalo pa je tudi opozorilo iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1, s čimer je bila izpolnjena procesna predpostavka za kasnejšo podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

15. V obdolžitvi in redni odpovedi tožniku je tožena stranka tožniku očitala več kršitev: pisanje tožnika, ki ga je posredoval M. dne 3. 5. 2017 in nekaterim javnim ustanovam dne 4. 5. 2017, nespoštljivo obnašanje do sodelavke N.N. dne 19. 9. 2017, jemanje večjih količin malic otrokom z dne 11. 9. 2017 in 14. 9. 2017 ter neizpolnjevanje delovnih obveznosti dne 3. 10. 2017, ko tožnik ni prevzel otrok v podaljšanem bivanju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved zakonito podana le glede kršitve z dne 3. 10. 2017. 16. Da je imel tožnik dne 3. 10. 2017 določeno dežurno združevanje v času od 15.10 do 15.30 ure v učilnici ..., izhaja iz uradnega zaznamka O.O. in izpovedi K.K. ter ostalih listinskih dokazov B11 in B12. Tožnikovo ponovno opravičevanje svojega ravnanja s tem, da učenci niso bili nenadzorovani, ne zmanjša teže njegovega ravnanja. Kot je pojasnil K.K., čigar izpovedbi je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, je vsak učitelj odgovoren tudi za varnost otrok, ki je lahko ogrožena, če so otroci nenadzorovani. Zato je dolžan upoštevati razpored glede varstva otrok v podaljšanem bivanju in svojih obveznosti ne sme zanemarjati ali jih prelagati na sodelavce. Navedeno tožnikovo ravnanje je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot kršitev vestnega opravljanja dela na delovnem mestu, kar predstavlja temeljno obveznost delavca iz prvega odstavka 33. člena ZDR-1. 17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je za to kršitev potekel subjektivni rok za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga. Kot izhaja iz uradnega zaznamka K.K. v B11 in obdolžitve z dne 17. 10. 2017, se je tožena stranka s tožnikovo kršitvijo seznanila dne 4. 10. 2017, zato je 60-dnevni rok iz tretjega odstavka 89. člena ZDR-1 potekel 3. 12. 2017. Ker je bila tega dne nedelja, je potrebno upoštevajoč določbo tretjega odstavka 62. člena OZ kot zadnji dan roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku šteti naslednji delovnik (ki je bil 4. 12. 2017). Ker je iz listinskih dokazov B20 in B21 razvidno, da je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tožnikovemu pooblaščencu v ponedeljek 4. 12. 2017, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.

18. Glede na dejstvo, da že ena ugotovljena kršitev storjena v enem letu od prejema pisnega opozorila pred odpovedjo zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga za podajo odpovedi iz krivdnega razloga, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved utemeljena in zakonita. Zato tudi ni presojalo ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ostale očitane kršitve iz odpovedi (in ki so bile predmet dodatne obdolžitve z dne 8. 11. 2017).

19. Pritožbeno sodišče soglaša z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje pogodbene in druge delovne obveznosti večkrat kršil in ni upošteval navodil delodajalca. Tožniku očitana in dokazana kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja z dne 3. 10. 2017 je v obdolžitvi in sami redni odpovedi ustrezno konkretizirana, tožnik pa se je do nje lahko opredelil tudi na zagovoru. Kot izhaja iz pisnega opozorila in obdolžitve, je bilo podobnih kršitev še več, a ne morejo biti predmet izpodbijane odpovedi zaradi poteka rokov. Tožnik pa je bil že pred odpovedjo pisno opozorjen prav na istovrstne kršitve. Ponavljajoče se kršitve oziroma neupoštevanje navodil pa zagotovo predstavlja utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je potrebno upoštevati tudi naravo in pomen tožnikovega dela s področja vzgoje in izobraževanja. Zato tožnik neutemeljeno poskuša težo svojih ravnanj opravičiti z različnimi izgovori in sklicevanjem na dolžnosti drugih sodelavcev ter pavšalnim zatrjevanjem diskriminacije. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, njegov reintegracijski in reparacijski zahtevek ter podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter plačilo odškodnine.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožena stranka, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v teh sporih pa po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) delodajalec ne glede na izid spora sam krije svoje stroške postopka.