Jedro

Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Novem mestu je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal plačilo zneska v višini 6.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 2.553,63 EUR toženčevih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2.Tožnik odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in ugodi njegovemu zahtevku; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Tožnik poudarja, da so zaključki sodišča v nasprotju z izpovedbami prič in materialnopravno neutemeljeni. Vztraja pri tem, da je nepremičnino priposestvoval skupaj z A. A. Ta je za sporno nepremičnino plačal kupnino, jo z dnem 25. 7. 1994 dobil v last in posest, jo obdeloval in temu ni nihče nasprotoval. Ves čas je bil v dobri veri, da je lastnik. V obravnavani zadevi ne gre za pravnoposlovno, pač pa za originarno pridobitev, zato je neutemeljeno sklicevanje na pravila o pravnem prometu s kmetijskimi zemljišči. Toženec je vedel, da je dejanski lastnik sporne parcele A. A., pa jo je po zaključenem zapuščinskem postopku kljub temu prodal B. B. Toženec je doma le nekaj 10 m stran, kjer leži sporna nepremičnina, zato mu je moralo biti poznano, da je A. A. nepremičnino kupil; če pa že to ne, da jo je imel v posesti in jo je obdeloval. B. B. je izpovedal, da mu je A. A. sporno nepremičnino ponujal v nakup. Gotovo je B. B. to povedal tožencu, pa čeprav je v izpovedbi zanikal. Iz tega izhaja protipravno ravnanje toženca. Sodišče je zadevo presojalo enostransko in se ni opredelilo do vseh trditev ter izpovedb prič in strank.

3.Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu, ta pa se nanjo ni odzval.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter izhajalo iz pravilnih materialnopravnih izhodišč. Prav tako ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

6.Tožnik zatrjuje, da je v februarju 2008 od A. A. kupil nepremičnino s parc. št. 000, k. o. X za kupnino v višini 6.500 EUR. Ob nakupu mu je prodajalec zatrdil, da bo uredil vse potrebno - vključno s postopkom pri upravni enoti ter vknjižbo lastništva neposredno od predhodnega lastnika C. C. Toženec je bil na podlagi sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Novem mestu D 189/2016 s 14. 6. 2017 razglašen za zakonitega dediča po zapustniku C. C., umrlem 2003. Predmet dedovanja je bila sporna parcela, ki jo je toženec po zaključenem zapuščinskem postopku prodal B. B.

7.Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta tako A. A. (prodajalec) kot tudi tožnik (kupec) vedela, da A. A. ni lastnik sporne parcele, saj je tožniku obljubljal prepis od bivšega lastnika C. C. Oba sta se zavedala, da je pri prometu s kmetijskimi zemljišči nujno potreben še upravni postopek, ki sta se mu izognila. Tožnik je v svoji izpovedbi navedel, da je imel A. A. nepremičnino v najemu ali v nekem podobnem razmerju. Poleg tega je tudi po sklenitvi dogovora o prodaji A. A. še vedno obdeloval sporno nepremičnino, in to vse do leta 2018 ali 2019, ko je bila parcela prodana B. B.

8.V procesnem gradivu ni nikakršne opore za tožnikova zatrjevanja o fravduloznem/protipravnem ravnanju toženca. Tožnik ni uspel izkazati toženčevega védenja o pravnem prometu s sporno nepremičnino. Dvomljiv je že sam zapis dogovora o prodaji s 1. 2. 2008, sklenjen med A. A. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem. Iz dogovora izhaja, da lastništvo prodajalca v zemljiški knjigi ni urejeno. Nerazumljiv je tudi zapis v 3. točki dogovora, da je "C. C. seznanjen, da bo prepis naredil s kupcem". C. C. je bil namreč že od leta 2003 pokojni.

9.Pritožba se neutemeljeno sklicuje na institut priposestvovanja. Sodišče prve stopnje je v zvezi z njim podalo prepričljivo in jasno opredelitev v 15. točki obrazložitve, ki ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Tako A. A. kot tožnik sta se zavedala, da A. A. ni lastnik sporne parcele.

10.Tožniku tudi ni uspelo izkazati toženčevega védenja o tem, da je njegov pravni prednik C. C. sporno parcelo prodal A. A. Če bi A. A. s tožnikom res sklenil dogovor o prodaji in bi mu ta izročil 6.500 EUR kupnine, bi bilo nenavadno, da je A. A. sporno nepremičnino kasneje ponujal v prodajo B. B., ki je parcelo nato tudi kupil od toženca.

11.Neutemeljeni in posplošeni so pritožbeni očitki, da je sodišče zadevo presojalo enostransko in se ni opredelilo do vseh trditev ter izpovedb prič/strank. Presoja sodišča je celostna. Tako prodajalec A. A. kot tožnik sta se zavedala, da je bil dogovor o prodaji z dne 1. 2. 2008 sklenjen brez upoštevanja pravil, ki veljajo za pravni promet s kmetijskimi zemljišči, pa tudi dejstva, da A. A. ni lastnik nepremičnine. Tožniku ni uspelo izkazati nikakršnega protipravnega ravnanja toženca, zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen. Tožnik bi ga moral, če je za sporno parcelo res plačal kupnino, uveljavljati zoper drugo osebo.

12.Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13.Odločitev o pritožbenih stroških tožnika je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.