Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo odškodninskemu zahtevku tožeče stranke in toženo stranko obsodilo na plačilo 1.600.000 SIT (sedaj 6676,68 EUR) odškodnine. Od tega je po posameznih odškodninskih postavkah oškodovanki priznalo 450.000 SIT (sedaj 1877,82 EUR) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 150.000 SIT (sedaj 625,94 EUR) za strah in 1.000.000 SIT (sedaj 4172,93 EUR) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zamudne obresti je tožnici priznalo od dneva izdaje sodbe dalje. Tožnici je nadalje prisodilo tudi odškodnino za premoženjsko škodo ter zakonske zamudne obresti od dela pravdnih stroškov.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo ter sodbo prvega sodišča spremenilo glede zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odločitev je uskladilo z načelnim pravnim mnenjem VS RS. V ostalem delu je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbi spremeni tako, da ji bo prisojena še nadaljnja odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 1.100.000 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2001, obenem pa naj ji v celoti prisodi še zakonske zamudne obresti od že prisojenega zneska odškodnine ter ji prizna zaznamovane pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V obširni reviziji se zavzema za višjo odškodnino. Pri tem navaja številna dejstva(1), prilaga pa tudi dva primera iz zbirke Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (Ljubljana 2001) in sicer primera pod zaporednima številkama 313 in 314. V navedenih dveh primerih, ki sta primerljiva, je bila prisojena bistveno višja odškodnina.

Revizija uveljavlja pritožbeni (glede na to, da ga uveljavlja v reviziji, bi bilo pravilno: revizijski; op. rev. sodišča) razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta naj bi bila podana v tem, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do tožničinih navedb v pritožbi, da je tožena stranka ta postopke namerno zavlačevala in zlorabljala procesne pravice. Tožeči stranki zaradi neustrezne obrazložitve tako ni jasno, kako se je potek časa odražal pri odmeri odškodnine.

Revizija napada tudi delno zavrnitev obrestnega zahtevka od prisojenega zneska odškodnine.

Vsebinsko se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka, pri čemer se zaveda, da te odločitve ne more napasti (ter je v revizijskem predlogu tudi ne napada). Navedbe v tem delu revizijsko sodišče zato šteje za neupošteven komentar stroškovne odločitve nižjih sodišč.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija tožnice je sicer obširna, saj so v njej navedena številna dejstva, s katerimi skuša utemeljiti, da ji pripada višja odškodnina, kot ji je bila priznana na nižjih stopnjah sojenja. Vendar pa je takšno, z nizanjem dejstev podprto revizijsko argumentiranje nepotrebno, odveč. Revizijsko sodišče namreč opravi materialnopravni preizkus prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo glede na dejansko podlago sodb nižjih sodišč. Ta je in mora biti razvidna iz obrazložitve nižjih sodišč. Vse ostalo je za revizijski preizkus nepomembno. Tista dejstva, ki so bila povzeta v dejansko podlago sodbe, zato revizija ponavlja po nepotrebnem, saj jih ima revizijsko sodišče ob preizkusu tako ali tako pred očmi. Vse ostale dejanske navedbe, ki pa dejansko podlago sodb nižjih sodišč obhajajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, pa so zaradi vezanosti revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje, neupoštevne Tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP)Ć.

Kot je bilo v številnih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Višina prisojene odškodnine predstavlja nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR)Ć. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči navedeni načeli za odmero odškodnine uporabili pravilno. Prisojeni znesek odškodnine ustreza višini 11,2 povprečne neto plače na zaposlenega v državi, kar presega povprečno prisojeno odškodnino v drugi skupini po Fischerjevi razvrstitvi(2), ki je 8 plač. Tožničin primer po vrsti poškodbe in škodnih posledicah spada v navedeno skupino. Revizija ponuja dva primera iz navedene zbirke (primera, evidentirana pod številkama 313 in 314), kjer je bila prisojena višja odškodnina (23 plač). Gre za primera iz zgornjega roba skupine zadev, ki so primerljive le na grobo. Spodnji rob tako grobo zasnovane skupine primerljivih zadev odraža nižje prisojene zneske odškodnin (primer 364 - 7 plač, primera 356 in 357 - 10 plač). Spet nekoliko višja odškodnina (ustrezajoča 12 neto plačam v času sojenja prvega sodišča) je bila prisojena v zadevah, ki sta evidentirani pod številkama 353 in 354. Razpon je takšen zato, ker si dva škodna primera po vseh okoliščinah nikdar ne moreta biti enaka, dasiravno je tip poškodbe (diagnoza) enako opisan. V obravnavani zadevi sta od vseh navedenih primerov po konkretnih okoliščinah še najbližje nazadnje navedena primera (oškodovanec iz primera 354 je bil poklicni voznik - torej gre za podobno okoliščino kot v obravnavani zadevi, kjer je oškodovanka maserka).

Vsi navedeni razlogi kažejo, da se prisojena odškodnina v obravnavani zadevi glede na težo posledic ustrezno umešča v obstoječo sodno prakso. Očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen.

Prav tako neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi se pritožbeno sodišče ne opredelilo do pritožnikovega očitka, da se v prisojeni odškodnini ne odraža čas čakanja na odškodnino. Gre za pravno vprašanje (se pravi ne za vprašanje o razlogih glede odločilnih dejstev) na katerega je bilo v sodni praksi že večkrat odgovorjeno (še posebej pooblaščencem tožeče stranke). Čas čakanja na odškodnino je okoliščina, ki se na v bistvenem podoben način odraža tako v obravnavani zadevi kot v zadevah, s katerimi je bila opravljena primerjava. Tisto, kar je z vidika procesnega očitka odločilno, pa je, da je revizijsko sodišče (kot je razvidno iz zgornjih razlogov), sodbo pritožbenega sodišča lahko preizkusilo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Prav tako neutemeljena pa je revizija tudi v delu, v katerem napada odločitev o zakonskih zamudnih obrestih za čas pred 1.1.2002. Na enake razloge, kot jih v tej zadevi uveljavlja tožnica, je revizijsko sodišče njenim pooblaščencem odgovorilo že v mnogih drugih odločbah, dostopnih v medmrežni bazi sodne prakse(3). Zato obširnejši odgovor tudi v tej zadevi ni potreben. Revizijsko sodišče samo na kratko povzema, da morajo sodišča enake primere tudi materialnopravno obravnavati enako. Odraz tega pravila je ustaljena sodna praksa. Te ni mogoče spremeniti v posameznem primeru. Spremembo sodne prakse so narekovale spremenjene ekonomske in druge razmere, vendar je bilo treba pri tej spremembi upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Sprememba se torej mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi spremembe zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 do Uradni list RS, št. 28/2006; OZ) in Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001, ZPOMZO-A). Podrobnejši vsebinski razlogi za tako stališče so razvidni iz Pravnih mnenj I/2002. Pojasnjeni časovni okvir in razlogi zanj ne utemeljujejo drugačne odločitve o začetku teka zamudnih obresti in višini obrestne mere za čas pred 1.1.2002 tudi v tej pravdni zadevi. Glede na revizijske navedbe je to načelno pravno mnenje tožničinim pooblaščencem znano, vendar kljub temu vztrajajo pri svojem stališču. Zato revizijsko sodišče na kratko pojasnjuje, da bi bila ugoditev temu delu revizije v nasprotju z navedenim načelnim pravnim mnenjem in bi pomenila tudi neenako obravnavanje drugih oškodovancev v primerjavi s tožnico. Odločitev pritožbenega sodišče, ki je tek in višino zakonskih zamudnih obresti priznalo v skladu s prej navedenim načelnim pravnim mnenjem, je zato pravilna.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Revizijsko sodišče teh dejanskih navedb ne bo povzemalo. Dejanska podlaga odločitve je namreč razvidna iz sodb nižjih sodišč. Dejstev, ki to dejansko podlago kakorkoli presegajo, jo relativizirajo ali ji celo izrecno nasprotujejo, pa revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Op. št. (2): Jadek-Pensa in ostali: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana 2001, str. 764. Op. št. (3): Brezplačna baza sodne prakse je dostopna na naslovu www.sodnapraksa.si.