Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov in plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da so mu ti stroški oziroma nadure dejansko nastali. Sodišče prve stopnje je napačno odločilo, da je dokazno breme na strani tožnika. Tožnik je glede obeh zahtevkov zatrjeval, da ni prejel ne povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, do katerih je bil upravičen, saj se je na delo vozil s svojim avtomobilom in tudi ne plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco. Na podlagi 130. člena ZDR je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Dokazno breme, da tožnik ni upravičen do plačila vtoževanih zneskov iz naslova potnih stroškov, je na toženi stranki. Na toženi stranki je tudi dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova neizplačanih potnih stroškov in neizplačanih nadur zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so razvidni iz točk I/1 in I/2 izreka ter plačati od zneskov iz prejšnjih točk tožbenega zahtevka davke in prispevke organom in institucijam določenim z zakonom (točka I/3 izreka sodbe) ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva sodne odmere sodišča prve stopnje, dalje do plačila vse v 15. dneh pod izvršbo (točka I/4 izreka sodbe). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 838,75 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP (pravilno: 1. odstavku 338. člena ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje ponovno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo nadur in prevoznih stroškov. Tožnik je od sodišča pričakoval zgolj pošteno, predvsem pa pravično obravnavo, tega pa ni bil deležen. Tožnik je edini hranilec družine, nasprotna stranka pa je močnejša, zato ima občutek, da gre za igro finančnega izčrpavanja, da bi tožnik zaradi prevelikih sodnih stroškov odnehal. Primeroma navaja, da je bilo v obravnavani zadevi dogovorjeno, da bo angažiran izvedenec, katerega specialnost je izračun plače, sodišče pa je kljub takemu dogovoru po tem, ko je tožnik založil predujem postavilo izvedenca, ki je specialist za davke in nima izkušenj z izračunom plač. Kakšno je bilo prvo izvedensko mnenje je tožnik že pojasnil v svoji pripravljalni vlogi in teh navedb ne ponavlja. Navaja tudi, da iz sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje niti za trenutek ni podvomilo v izpoved direktorja tožene stranke in prič, ki jih je tožena stranka predlagala, izpoved tožnika, ki je bil prvič na sodišču, pa je ocenilo kot izredno neprepričljivo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo potnih stroškov z argumentacijo, da tožnik ni dokazal, da so mu potni stroški sploh nastali. Med strankama je bilo nesporno, da je tožnik prevzemal vozilo v Avstriji in na delo ni prihajal s sedeža tožene stranke. Nepomembno je ali je tožnik na prevzem vozila prihajal iz Hrvaške ali iz A., dejstvo je, da je vozilo prevzel in da mu potni stroški ne bi nastali zgolj v primeru, da je imela tožena stranka organiziran prevoz na delo oziroma z dela. Iz izpovedi priče B.B. izhaja, da naj bi se tožena stranka trudila, da so prišli vozniki v čim večji meri čez vikend domov s kamionom oziroma kot sopotniki, kar pa še ne pomeni, da je tožena stranka dejansko organizirala prevoz na in z dela. Tožnik in ostali vozniki so bili prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti, lastnemu prevozu in tudi avtoštopu, zato ni res, da naj bi jim tožena stranka s svojim trudom zagotavljala prevoz na delo in z dela. Tožnik je zahteval, da tožena stranka v spis vloži potne naloge, iz katerih se lepo vidi, kje je tožnik prevzemal vozilo in kje ga je puščal. Tožena stranka teh listin v spis ni vložila, z izgovorom, da naj bi bila dokumentacija uničena v poplavah. Tega sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo, ampak je sprejelo zaključek, da tožnik ni dokazal nastanka stroškov prevoza na in z dela. Ker je med strankama nesporno, da je vozilo prevzemal v Avstriji in da tam ni bival, je nekako do vozila moral priti. Delodajalec je tisti, ki je dolžan zagotoviti delavcu prevoz na delo in z dela, če pa tega ne zagotovi, je delavec upravičen do povračila potnih stroškov.

V zvezi z zahtevkom za plačilo nadur pa pritožba poudarja, da vsi vozniki v mednarodnem prometu zaradi narave dela delajo več kot 40 ur na teden. Poleg same vožnje največ časa porabijo z nakladom in razkladom tovora. Zakon o obveznih počitkih in zapisovalni opremi mobilnih delavcev šteje poleg same vožnje kot delovni čas tudi čas, ki ga voznik porabi za naklad in razklad, administrativne formalnosti, manjša popravila ipd. Tožnik je prepričan, da se v delovni čas šteje tudi obvezni 45 minutni počitek, ki ga mora voznik izvesti po 4 urah dela, poudarja pa tudi, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo neustavnost tega zakona v delu, ki se nanaša na čas razpoložljivosti voznika in je zakonodajalcu naložilo, da zakon popravi tako, da se v delovni čas šteje tudi čas razpoložljivosti, saj mora biti voznik delodajalcu na razpolago in ne more prosto razpolagati s svojim časom. Količino opravljenega dela lahko voznik dokazuje s potnimi nalogi in izpiski s tahografov, ki so listine v lasti delodajalca. Ob tem poudarja, da je s tahografi mogoče manipulirati z magneti, tako da tahograf v tem času ne dela, vendar s ciljem, da se izpolnijo zahteve delodajalca. Voznik lahko čas, ko tahograf ne dela, porabi za vožnjo. Po stališču pritožbe je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka iz opravičenih razlogov ni mogla predložiti potnih nalogov, saj so ji poplave uničile arhiv. Tega sodišče prve stopnje ni preverjalo. Nadalje navaja, da iz evidence delovnega časa, ki ga je predložila tožena stranka, izhaja, da je imel tožnik v ostalem delovnem času (brez vožnje) od 10 do 20 ur dela, v ostalih zadevah, ki se obravnavajo pred istim sodiščem pa je bilo teh ur več, kar kaže na to, da taka evidenca ne more biti verodostojna, če bi jo sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo. Sodišče prve stopnje tudi ni ovrednotilo listine „sažetak sestanka“, ki se nahaja v spisu, saj iz nje izhaja, da se je pri toženi stranki odrejalo marsikaj, kar je bilo prepovedano. Izpoved direktorja, ki je hkrati lastnik tožene stranke, je vzelo kot suho zlato. Sodišče tudi ni upoštevalo izpiska iz tožnikove elektronske kartice za vsak mesec, na podlagi katere je izvedenka, na izrecno zahtevo tožnika, izračunala pripadajočo vrednost nadur. Tožnik ne more razumeti, zakaj sodišče prve stopnje ne verjame izpisom z elektronskega tahografa, ki jasno kaže opravljene nadure in ne ve, kakšen dokaz še mora predložiti, da bi mu sodišče verjelo. Čudi ga tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je mnenja, da trditvena podlaga in predlagani dokazi glede nadur ne zadostujejo za postavitev izvedenca, vendar je glede na usmeritve višjega sodišča ta dokaz vseeno izvedlo. Pritožba poudarja, da se nadur drugače kot s tahografi in potnimi nalogi ne da dokazovati, tožnikova trditvena podlaga je bila podana v okviru možnega in za odločanje popolnoma zadostuje. Zaključek sodišča prve stopnje tožečo stranko močno spominja na njegov zaključek v prvem sojenju, ko je v zvezi z ustavno odločbo, na katero se je skliceval tožnik zapisalo, da sodišča ta odločba ne prepriča. Po stališču pritožbe, bi sodišče prve stopnje moralo vedeti, da se odločbe sodišča spoštujejo, pa čeprav koga ne prepričajo. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka je vložila pritožbo zoper odločitev o stroških postopka (točka II izreka). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o priglašenih stroških za narok v ponovljenem postopku, ki jih je tožena stranka priglasila, sodišča prve stopnje pa o njih ni odločalo. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti še stroške za narok v ponovljenem postopku in pripadajoči DDV. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Po njenem mnenju je v celoti neutemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je materialno pravno pravilna, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da pa je zaradi napačne uporabe pravil o dokaznem bremenu o zadevi preuranjeno odločilo, zaradi česar ni bilo mogoče preveriti, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

8. O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 377/2014 z dne 10. 7. 2014 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 56/2013 z dne 12. 2. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da naj odpravi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 263. a členom istega zakona in neposredno zasliši priče, ki so podale pisne izjave, po potrebi izvede še druge dokaze ter na podlagi temeljite dokazne ocene o zadevi odloči. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo tudi, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal, saj je podal ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen. V ponovljenem postopku je odločilo z izpodbijano sodbo.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo potnih stroškov zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da so mu ti stroški dejansko nastali. Iz istega razloga pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo nadur.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ponovno napačno glede dokaznega bremena odločilo, da je na strani tožnika. Tožnik je glede obeh tožbenih zahtevkov zatrjeval, da ni prejel ne povračil stroškov za prevoz na delo in z dela, do katerih je bil upravičen, saj se je na delo vozil s svojim avtomobilom in tudi ne plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil svojo evidenco.

11. Na podlagi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki je veljal v spornem obdobju, je dolžan delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Tožnik je zatrjeval, da se je na delo vozil v Avstrijo in da je v eno smer prevozil 308 km, tožena stranka pa mu je, kot je izpovedal, plačala tudi letno vinjeto za avstrijske avtoceste in stroške za vožnjo skozi predor. Tožena stranka bi bila le v primeru, če bi tožniku organizirala prevoz na delo in z dela, prosta zakonske obveznosti za povračilo stroškov tožnikovega prevoza na in z dela. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da je tožena stranka tožniku organizirala prevoz na delo in z dela. Dokazno breme, da tožnik ni upravičen do plačila vtoževanih zneskov iz naslova potnih stroškov, je torej na toženi stranki, kar bi moralo vzeti v obzir sodišče prve stopnje pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka. Glede na navedeno pa je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen.

12. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče že v sklepu, s katerim je razveljavilo prvo odločitev sodišča prve stopnje, zapisalo, da je tožnik podal ustrezen dokazni predlog, da naj tožena stranka predloži potne naloge oziroma podatke o mesečnih kvotah prevoženih kilometrov in ustrezno trditveno podlago, je sodišče prve stopnje znova odločilo, da tožnik ni dokazal, da je v času zaposlitve pri toženi stranki opravil nadure, ki mu jih tožena stranka ni plačala. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo določbe členov III. poglavja ZDR o plačilu za delo, zato bi moralo na podlagi teh določb ugotoviti, da je dokazno breme, da je tožniku plačala iz naslova delovnega razmerja vse, kar mu pripada, na toženi stranki, dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika, kot je storilo v obravnavani zadevi. Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) namreč v 7. členu določa, da morajo evidence iz točk a) evidenca zaposlenih delavcev, b) evidenca o stroških dela, c) evidenca o izrabi delovnega časa in č) evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu 6. člena istega zakona voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ustrezne podatke ima. Sodišče prve stopnje pa naj upošteva tudi evidenco o opravljenem številu ur, ki jo je predložil tožnik.

13. Pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje še pojasnjuje, da mu ne bi bilo potrebno, glede na to, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, zgolj zato, ker je pritožbeno sodišče v sklepu opr. št. Pdp 377/2014 z dne 10. 7. 2014 ugotovilo, da izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke v obravnavanem primeru ni informativni dokaz, postaviti izvedenca. Izvedenec se namreč postavi v primeru, da zahtevek po temelju ni vprašljiv, je pa sporna njegova višina.

14. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da samo ne more dopolniti postopka, saj sodišče prve stopnje o višini zahtevkov sploh še ni odločalo, ker ni pravilno uporabilo pravil o dokaznem bremenu. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej na podlagi izvedenih dokazov sprejeti pravilno dokazno oceno, glede na sprejeto dokazno oceno ponovno po potrebi izvesti še dodatne dokaze in o zadevi ponovno odločiti.

15. V novem sojenju pa naj sodišče prve stopnje upošteva tudi, da so potrebni stroški strank skladno s 155. členom ZPP tudi nagrada za narok v ponovljenem postopku skupaj z DDV, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.