Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1.Iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta prvi tožnik in druga tožnica s toženko sklenila kreditno pogodbo za 164.000 CHF, tretji tožnik in četrta tožnica pa sta bila solidarna poroka. Pogodbo je enostransko in vnaprej pripravila toženka, tožnika nista imela možnosti vplivati na pogoje vračila kredita ali določitev obrestne mere. Toženka tožnikov ni opozorila na dejavnike, ki vplivajo na gibanje tečaja CHF in jima ni predstavila ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnega tečaja. Pojasnilna dolžnost s strani toženke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožnika nista bila seznanjena s tveganji in posledicami, ki bi jih sklenitev takšne kreditne pogodbe lahko imela, zlasti glede neomejenega valutnega tveganja, ki bi ga morala toženka kot strokovnjak posebej izpostaviti in pojasniti.

2.Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sodbe ugotovilo, da sta Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu št. 615-153-169 s 15. 1. 2008 ter notarski zapis Pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu št. 615-153-169 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve in ustanovitvi hipoteke na podlagi 142. člena Stvarnopravnega zakonika, notarja Stanislava Bohinca iz Maribora, SV 180/2008 s 30. 1. 2008, nična. V II. točki izreka je ugotovilo, da je vknjižba skupne hipoteke pod ID pravice ..., pri nepremičnini ID ... in nepremičnini ID ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi zgoraj navedenega notarskega zapisa za zavarovanje denarne terjatve v znesku glavnice 164.000 CHF s pogodbenimi obrestmi, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa, neveljavna in se izbriše. V III. točki izreka je še odločilo, da je toženka dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

4.Toženka predlaga, naj Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj:

"1. Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko se v izpodbijani sodbi nista opredelili do pritožbenih razlogov tožene stranke glede izključitve uporabe Direktive 93/13 v smislu člena 1(2) Direktive 93/13?

2. Ali bi pritožbeno sodišče v konkretnem primeru moralo, skladno z drugim odstavkom 1. člena Direktive 93/13, izključiti uporabo te Direktive in odločitev sprejeti na podlagi nacionalne zakonodaje, OZ ter zlasti ZPotK (kot je veljal v času sklepanja Kreditne pogodbe), ki je, kot specialni zakon, urejal sklepanje kreditnih pogodb v švicarskih frankih?

3. Ali je bila presoja pritožbenega sodišča, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti ter da je sporni pogodbeni pogoj posledično nepošten, materialnopravno pravilna, oziroma:

-ali je razlaga pojasnilne dolžnosti, ki temelji na dokumentih in sodni praksi, sprejeti po letu 2008 (ko je bila sklenjena Kreditna pogodba), skladna s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov, kot izhaja iz 155. člena URS?; ter

-ali je sodba SEU št. C-609/19 z dne 10. 6. 2021 neposredno uporabljiva in torej vzpostavlja domnevo (evropskega) povprečnega potrošnika in standard širše informacijske dolžnosti, ki splošno velja ne samo za finančni produkt Helvet Immo, temveč tudi za kreditne pogodbe v CHF, kot je obravnavana v predmetni zadevi?"

4. Ali je pritožbeno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pritožbenih razlogov tožene stranke v zvezi s pomanjkljivo dokazno oceno izpovedi bančnega svetovalca, oziroma se ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je bančni uslužbenec (poleg opozorila, da nihče ne ve, kako se bo gibal tečaj v prihodnosti, da se lahko zgodi tudi katastrofa ter da je najbolje, da se zadolžuješ v valuti, v kateri prejemaš plačo) izpovedal tudi, da je stranke opozarjal na možnost povečanja obveznosti tudi za več kot 25 %, možnost spremembe tečaja CHF:EUR na 1:1 ter možnost, da si dolžan "več, kot si prejel"?

5. Ali sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče zagrešili absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko se v izpodbijani sodbi oziroma sodbi prve stopnje nista opredelili do navedb tožene stranke, da je potrošnik (tožeča stranka) tisti, ki mora zatrjevati in izkazati, da mu banka (tožena stranka) v sklenitveni fazi ni razkrila okoliščin, ki jih je ob sklenitvi pogodbe poznala ali bi jih morala poznati, in bi lahko kasneje med izvajanjem pogodbe - če bi se takšne okoliščine pojavile - povzročile znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki je bilo v pogodbeni pogoj sicer grajeno, a se ni izrazilo že ob sklenitvi pogodbe, ravno zaradi morebitne nedobrovernosti banke?

6. Ali mora potrošnik v okviru uveljavljanja ničnosti na podlagi določil 24. člena ZVPot trditi in dokazati, s kakšnimi informacijami je banka v trenutku sklepanja pogodbe razpolagala (oziroma bi morala razpolagati) in ali bi te informacije, če bi z njimi razpolagal, vplivale na njegovo voljo za sklenitev kreditne pogodbe?

7. Ali je treba relevantna dejstva v zvezi z obstojem t. i. informacijskega razkoraka med strankama - tj. obstojem ekonomskih okoliščin, ki so bile relevantne z vidika potrošnikovega razumevanja valutnega tveganja - dokazovati z izvedencem ekonomske/finančne stroke, ali je ustrezno oziroma zadostno že sklicevanje na sodno prakso, kjer je VSRS obravnavalo identično problematiko?

8. Ali se dolžnost predpogodbenega informiranja razteza na vse hipotetične dogodke, ki ob upoštevanju strokovnega znanja banke morda (tudi) niso verjetni, ali zgolj na tiste, ki so pretežno verjetni?

9. Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede dobre oziroma slabe vere tožene stranke materialnopravno pravilna?

10. Ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten tudi v primeru, kadar se domnevno prikrito oziroma nepojasnjeno tveganje sploh ne uresniči v škodo potrošnika in torej sploh ne pride do znatnega povečanja kreditnih obveznosti?

11. Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede obstoja znatnega neravnotežja materialnopravno pravilna?

12. Ali je materialnopravno pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

13. Ali je presoja pritožbenega sodišča, da sta zaradi ničnosti kreditne pogodbe nični tudi pogodba o zavarovanju nepremičnin in sporazum o zavarovanju denarne terjatve, zaradi česar ni več podlage za vpis hipoteke v zemljiški knjigi, materialnopravno pravilna in skladna s 33. členom URS in 1. členom Prvega dopolnilnega protokola k EKČP?"

5.Predlog ni utemeljen.

6.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

7.Vrhovno sodišče je ocenilo, da v obravnavani zadevi zahteve iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjene, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

8.Odločilo je v uvodoma navedeni sestavi senata. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.