Jedro

Preiskovalni sodnik odredi ukrepe iz 150.čl. ZKP, če obstajajo razlogi za sum sodelovanja pri izvršitvi kaznivega dejanja, medtem ko je pogoj za odvzem prostosti, ki ga po 1.odst. 157.čl. ZKP izvršijo pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve, obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, obenem pa mora biti podan tudi priporni razlog. V fazi izvajanja ukrepov iz 150.čl. ZKP, namenjeni pridobivanju dokazov za utemeljitev suma, pogoji za odvzem prostosti zato praviloma še niso podani, tako da uporaba 159.čl. ZKP ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. G.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pri Okrožnem sodišču v Kopru je zoper obd. G.Č. v teku kazenska preiskava zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika z dne 10.8.1998. Preiskovalni sodnik navedenega sodišča je zoper G.Č. s sklepom z dne 6.8.1998 v zvezi z utemeljenim sumom storitve navedenega kaznivega dejanja odredil pripor iz razloga 3. točke 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Na predlog preiskovalnega sodnika z dne 3.9.1998 je senat Okrožnega sodišča v Kopru s sklepom z dne 3.9.1998 obd. Č. iz že navedenega pripornega razloga pripor podaljšal za en mesec, to je do 5.10.1998, pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper ta sklep pa je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 8.9.1998 zavrnilo.

Zagovornik obd. Č. je dne 10.9.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 3.9.1998 v zvezi sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 8.9.1998 zaradi kršitve določb kazenskega postopka, pri čemer izrecno uveljavlja kršitev določbe 3. točke 2. odstavka 201. člena in 159. člena ZKP. Vložnik zahteve tudi zatrjuje, da zahtevana razširitev preiskave na dva druga obdolženca (T.P. in D.V.) ni v nikakršni zvezi z dejanji, ki se očitajo obd. Č. in se tako preiskava za obd. Č. po nepotrebnem zavlačuje, s tem pa je kršeno določilo 2. odstavka 200. člena ZKP, po katerem sme pripor trajati najkrajši potrebni čas.

Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni upravičena in je tudi neutemeljena, saj sodišče ni kršilo procesnega ali materialnega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu ponavlja ugovore, ki jih je uveljavljala pritožba obdolženčevega zagovornika zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 3.9.1998. Tako se v zahtevi poudarja, da je obdolženec "mlada oseba brez večjih življenjskih izkušenj, bolj sugestibilna in dovzetna za sodobne trende glede mamil in zaslužka v zvezi z mamili". Vložnik zahteve zaključuje, da je bila kriminalna aktivnost, ki se očita obdolžencu, zgolj eventuelna lahkomiselna želja po hitrem zaslužku in ne trdovratna orientiranost obdolženca za kriminalne dejavnosti. Nadalje poudarja, da obdolženec ni narkoman, da do sedaj še ni bil obsojen, niti ni bil v drugem kazenskem postopku, izhaja iz popolnoma urejene družine, oba starša sta zaposlena v organih za notranje zadeve. Poudarja se še, da je obdolženec redni in dober študent. Vse navedeno predstavlja del dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo, te ugotovitve pa je preizkusilo v pritožbenem postopku tudi sodišče druge stopnje. S tem v zvezi je treba poudariti, da Vrhovno sodišče razen v posebej določenih primerih ni pritožbeno sodišče. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče se je zato pri svoji presoji omejilo le na preizkus kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče pri presoji, ali je podana ponovitvena nevarnost, upoštevalo težo in obseg obravnavanega kaznivega dejanja, hkrati pa tudi obdolženčeve osebne razmere (status študenta). Na takšni podlagi je ugotovilo nevarnost ponovitve dejanja in sorazmernost izrečenega ukrepa s stopnjo ogrožanja varnosti ljudi. Tudi sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin izvedlo pravni sklep, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje ponavljal in je o tem navedlo tudi ustrezne razloge.

Pritožbeno sodišče je posebej ocenilo tudi pomen okoliščine, da obd. Č. redno študira in da živi v urejeni družini.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pri odločanju o podaljšanju pripora ugotovili oziroma preizkusili obstoj vseh za to določenih pogojev v 3. točki 2. odstavka 201. člena ZKP in 1. odstavku 20. člena Ustave Republike Slovenije. Glede na ugotovljeno dejansko stanje s sklepom o podaljšanju pripora ni bila kršena določba 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP.

Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da v dosedanjem kazenskem postopku ni bilo podlage za oceno, da je kršeno določilo 159. člena ZKP. Ukrepe iz 150. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik odredi zoper določeno osebo, za katero obstajajo razlogi za sum, da je z eno ali več osebami sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj, navedenih v 151. členu ZKP. Po določbi 1. odstavka 152. člena ZKP izvajanje teh ukrepov traja največ en mesec, iz tehtnih razlogov pa se lahko njihovo trajanje podaljša vsakič še za en mesec, vendar skupno največ šest mesecev. Ukrepe iz 150. člena ZKP preiskovalni sodnik odredi na obrazložen predlog državnega tožilca (2. odstavek 150. člena ZKP). Navedene ukrepe je torej moč odrediti že ob obstoju razlogov za sum sodelovanja pri izvršitvi kaznivih dejanj, pooblaščene uradne osebe organa za notranje zadeve pa smejo vzeti nekomu prostost le, če je podan kateri od razlogov za pripor iz 2. odstavka 201. člena ZKP (1. odstavek 157. člena ZKP). Pogoj za odvzem prostosti je torej obstoj utemeljenega suma o storitvi kaznivega dejanja, razlogi za sum ne zadostujejo, hkrati pa mora biti podan tudi priporni razlog.

Izvajanje ukrepov iz 150. člena ZKP je namenjeno pridobivanju dokazov za utemeljitev že navedenega suma. V tej fazi razkrivanja praviloma še niso izpolnjeni pogoji za odvzem prostosti osumljeni osebi in določilo 159. člena ZKP zato še ne pride v poštev. Dovoljenje za odložitev odvzema prostosti osumljene osebe da pristojni državni tožilec na obrazložen predlog organa za notranje zadeve (159. člen ZKP), to pa pomeni, da v postopku odkrivanja stopnjo suma najprej ocenjujejo organi za notranje zadeve. Ali bi lahko (morali) organi za notranje zadeve odvzeli prostost G.Č. že prej, kot so jo, je torej predvsem vprašanje obstoja utemeljenega suma, to pa je zvezano z oceno dokazov oziroma dejanskimi vprašanji, ki ne morejo biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zahtevana razširitev preiskave za T.P. in D.V. ni edini razlog, da preiskava zoper obdolženega Č. ni končana. Iz predloga preiskovalnega sodnika za podaljšanje pripora z dne 3.9.1998 je namreč razvidno, da sodišče še ni prejelo analize snovi, ki je bila zasežena dne 15.7.1998 N.E.-ji, prav tako sodišču še ni uspelo zaslišati priče E.P.. Oba navedena dokaza sta v zvezi z kaznivim dejanjem, zaradi katerega je v kazenskem postopku obdolženi Č.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, v ostalem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.