Jedro

V skladu z določbo 4. odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona, kot je bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnica prošnjo za izdajo zaprošene odločbe vložila dne 15. 2. 2014, to je po poteku triletnega zakonskega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožničino prošnjo za izdajo zaprošene odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetne odločbe je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka izgubila pravico do pridobitve oziroma izdaje zaprošene posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) zavrgel prošnjo tožnice za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 1.b člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 76/2010 – uradno prečiščeno besedilo).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa med drugim izhaja, da je prvostopenjski organ dne 19. 2. 2014 prejel tožničino prošnjo za izdajo zaprošene posebne odločbe, ki jo je tožnica priporočeno po pošti vložila dne 15. 2. 2014 za izdajo zaprošenega dovoljenja na podlagi 1.b člena ZUSDDD. Ker ZUSDDD v 4. odstavku 8. člena določa, da oseba iz 1.b člena navedenega zakona lahko prošnjo za izdajo omenjene odločbe vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona, ki je stopil v veljavo dne 24. 7. 2010, je bil rok za oddajo vloge tako določen do vključno 24. 7. 2013. Ker tožnica prošnje za izdajo zaprošenega dovoljenja ni vložila v predpisanem zakonskem roku do vključno 24. 7. 2013, ampak šele pozneje dne 15. 2. 2014, je prvostopenjski organ njeno prošnjo kot prepozno vloženo zavrgel na podlagi 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

3. Zoper uvodoma navedeni sklep Upravne enote Vrhnika je tožnica vložila pritožbo. Pritožbeni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP, ker je ocenil, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnica prošnjo za izdajo zaprošenega dovoljenja na podlagi 1.b člena ZUSDDD vložila prepozno po izteku predpisanega zakonskega roka treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Posledično je tožničino prošnjo prvostopenjski organ kot prepozno utemeljeno zavrgel, ker je bila vložena več kot pol leta po preteku zakonskega roka za vložitev prošnje za izdajo posebne odločbe po določilih 1.b člena ZUSDDD. Iz tega razloga je pritožbeni organ kot neutemeljene zavrnil tudi pritožbene ugovore v zvezi z izpostavljeno sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice, ker je prvostopenjski organ ob izdaji izpodbijanega sklepa postopal zakonito na podlagi veljavnega predpisa in ob upoštevanju v ZUSDDD-B določenega roka za vložitev prošnje.

4. Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Glede dejanskega stanja navaja, da je upravna enota dne 24. 2. 2014 sprejela tožničino prošnjo, ki so ji bile priložene tudi listine. Nadalje v tožbi navaja, češ da je upravna enota v svoji obrazložitvi kot razlog, zaradi katerega je zavrnila tožničino zahtevo, navedla „- da dne 13. 2. 2014. leta tukajšnji organ z vpogledom v uradne evidence je ugotovil, da A.A. s strani tukajšnjega organa ni bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje po določbah Zakona o tujcih, saj tukajšnji organ vodi postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb 1. odstavka 1. člena ZUSDDD, na podlagi prošnje, ki je bila podana dne 10. 7. 2013, in o zadevi še ni odločano“, pri čemer tožnica meni, da je takšna trditev utemeljena na nepopolnem in nepravilno določenem dejanskem stanju ob napačni uporabi materialnega prava, sklicujoč se na sodbo mednarodnega sodišča v Strasbourgu, ki da je zavezujoča za Republiko Slovenijo. Nadalje v tožbi tožnica posebej poudarja, da se nikoli ni odjavila, niti je ni mogel odjaviti kdorkoli drug ter da meni, da upravna enota ni pravilno ravnala, kar naj bi potrdil organ druge stopnje, kajti ravnala naj bi v nasprotju z zakonskimi predpisi ter določili 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Ker tožnica meni, da je upravna enota napačno ravnala in zavrnilno odločbo izdala na podlagi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, sodišču zato smiselno predlaga, da odpravi oba uvodoma navedena upravna akta prve in druge stopnje, ter izda tožnici zaprošeno posebno odločbo (na podlagi 1.b člena ZUSDDD).

5. Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) sodišču predložila predmetne upravne spise in vložila tudi odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah v obrazložitvi odločbe z dne 11. 4. 2014. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Kot izhaja iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, je tožnica prošnjo za izdajo zaprošenega dovoljenja na podlagi 1.b člena ZUSDDD oddala priporočeno po pošti dne 15. 2. 2014, česar tožnica v tožbi ne izpodbija, navedeni datum, to je 15. 2. 2014 pa je na svojem lastnoročno izpolnjenem in podpisanem izvodu obrazca prošnje za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva na podlagi 1.b člena ZUSDDD, v rubriki pod zap. št. 12 - „Datum vložitve prošnje“ navedla sama tožnica ter se ob njem tudi lastnoročno sama podpisala v rubriki pod zap. št. 13 - „Priimek in ime ter podpis vlagatelja prošnje“. Iz podatkov v listinah predmetnega spisa prav tako izhaja, da je prvostopenjski organ navedeno prošnjo tožnice prejel 19. 2. 2014, česar tožnica v tožbi prav tako ne izpodbija, temveč navaja sicer drugače, vendar ne bistveno drugače, in sicer, da je upravna enota njeno prošnjo prejela dne 24. 2. 2014, kar je sicer še pet dni pozneje od datuma, ki ga v izpodbijanem sklepu navaja upravni organ prve stopnje kot datum prejema tožničine vloge (19. 2. 2014), pri čemer obe stranki navajata isto letnico in tudi isti mesec prejema tožničine vloge, ki je sicer evidentiran in jasno razviden tudi iz zaznamka na dohodnem žigu, kjer je zabeležen datum 19. 2. 2014. Tožnica pa v tožbi ne izpodbija podatka, da je svojo vlogo oddala priporočeno po pošti navedenega dne, to je 15. 2. 2014. 8. V skladu z določbo 4. odstavka 8. člena ZUSDDD, na katero se po presoji sodišča pravilno sklicujeta oba upravna organa prve in druge stopnje, je bilo treba prošnjo za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona, kot je bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010 (v nadaljevanju: ZUSDDD-B), torej do 24. 7. 2013. 9. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010, kar sta pravilno navedla v svoji obrazložitvi tako prvostopenjski, kot tudi drugostopenjski organ. Ob upoštevanju podatka, da je tožnica prošnjo za izdajo zaprošene odločbe vložila dne 15. 2. 2014, to je po poteku triletnega zakonskega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, da je tožničino prošnjo za izdajo zaprošene odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Prav tako je pravilno odločila tožena stranka, ki je s svojo odločbo zavrnila tožničino pritožbo kot neutemeljeno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetne odločbe je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka izgubila pravico do pridobitve oziroma izdaje zaprošene posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva (1. b člen ZUSDDD). V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na druge, od tožnice različne fizične osebe (A.A.), se sodišče do tega ne more opredeliti, ker je predmet upravnega spora v konkretnem primeru zgolj uvodoma navedeni dokončni sklep Upravne enote Vrhnika, ki je po presoji sodišča pravilno zavrgla tožničino vlogo v obravnavani sporni zadevi kot prepozno vloženo po izteku zakonsko določenega materialnega prekluzivnega roka. Tožnica se v tožbi sklicuje tudi na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa je konkretno ne navaja, zato se sodišče do tega ne more opredeliti. V vsebinsko presojo ostalih tožbenih navedb pa se sodišče dodatno ne mere še posebej spuščati, ker je bila tožničina prošnja iz procesnih razlogov zavržena kot prepozno vložena.

10. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba po povedanem pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo tožnice na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) zavrnilo kot neutemeljeno.