Jedro

Kot razlog za uporabo 5.čl. ZDen je nedvomno šteti tudi zgolj grožnje z oblastnim ravnanjem, da bo v primeru upiranja lastniku odvzeto premoženje z razlastitvijo brez nadomestila.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlogu za denacionalizacijo parcel, vpisanih v vl.št. 159 k.o. S., parc.št. 123 - stavbišče s hišno številko 14, parc.št. 894 - travnik, parc.št. 895/1- travnik, parc.št. 895/2 - njiva in travnik, parc.št. 877/2 - travnik ter na novo odmerjenih parcel na podlagi situacijskega načrta z dne 23.05.1951, parc.št. 877/1 - travnik, parc.št. 878/3 - travnik, parc.št. 878/4 - travnik in parc.št. 879/2 - travnik, vse skupaj v površini 35.222 m2, ne ugodi. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje predlagatelj zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je najprej zahteval denacionalizacijo predmetnih nepremičnin v upravnem postopku, zahtevo je vložil že junija 1998. Zahteva je bila odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču v A. Po 44.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) mora organ ves čas postopka skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi odločba lahko vplivala. Ker so bili upravičenci v zahtevi, ki je bila vložena v upravnem postopku, navedeni enako kot v kasnejšem nepravdnem postopku in ker po mnenju sodišča na aktivni strani ne nastopajo vsi upravičenci, je torej očitno, da je prišlo do kršitve zgornje določbe že v postopku pred upravnim organom, ki morebitnih ostalih denacionalizacijskih upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov ni pozval, naj se udeležijo postopka. Predlagatelj je bil tako upravičeno prepričan, da je vprašanje legitimacije rešeno. Sodišče je predlagatelja 22.04.2005 sicer res pozvalo, naj svoj predlog dopolni z morebitnimi drugimi podatki, potrebnimi za ugotavljanje upravičenosti zahteve, vendar ni z ničemer omenilo problematičnosti aktivne legitimacije. Predlagatelj pa je že v zahtevi v 3.točki jasno navedel pravne naslednike nekdanjih solastnikov, pri čemer je jasno izkazan namen tako predlagatelja kot ostalih pravnih naslednikov, da se v postopku reši zahtevke vseh upravičencev, čeprav je na vrhu zahteve kot stranka naveden le predlagatelj. Glede na to, da je sodišče s pozivom zahtevalo predvsem dokumentacijo v zvezi s samimi nepremičninami ter denacionalizacijskimi zavezanci, glede na to, da v upravnem postopku ostali upravičenci niso bili opozorjeni oziroma pozvani, naj se postopka udeležijo ter glede na to, da je predlagatelj očitno vložil predlog v imenu vseh pravnih naslednikov, je očitno, da je sodišče zmotno ocenilo dejansko stanje, vključno s pomenom upravnega postopka, v katerem se je najprej obravnavala zahteva za denacionalizacijo ter zato napačno uporabilo materialne določbe Zakona o denacionalizaciji, ki se nanašajo na vprašanje denacionalizacijskih upravičencev. Sodišče bi moralo predlagatelja jasno in nedvoumno opozoriti na to, da s formalnega vidika v postopku niso udeleženi vsi upravičenci in dati predlagatelju možnost, da pomanjkljivost odpravi. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo vprašanje prisile pri sklepanju predmetne prodajne pogodbe. 5.čl. Zakona o denacionalizaciji kot podlago za denacionalizacijo omenja tudi pravni posel, ki je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Sodišče ni ustrezno ovrednotilo pritiskov in siceršnje situacije, v kateri je živela družina H. Družini je bilo že pred sklenitvijo predmetne pogodbe nasilno odvzeto premoženje, in sicer s strani vojske. Soočiti so se morali s situacijo, ko se je njihovo materialno stanje v zelo kratkem času izjemno poslabšalo in ko so brez kakršnegakoli nadomestila izgubili večino svojih preteklih vlaganj in premoženja. Iz tega vidika ni niti najmanj relevantno, ali sta I.H. in A.K. formalno bila predstavnika oblasti ali državnega organa, saj sta delovala s pozicije avtoritete in oblasti. Glede na pretekle izkušnje družina H. zagotovo ni bila pripravljena tvegati, da bi izgubila še svoje preostalo premoženje, samo na podlagi take formalnosti. Sodišče je ocenilo takratno situacijo iz prevelike časovne distance in ni upoštevalo takratnega splošnega vzdušja, ko je bilo "vse premoženje državno", ko so bile meje med državno oblastjo, zadrugami in drugimi organizacijskimi oblikami zabrisane in ko so isti posamezniki lahko nastopali v različnih formalnih vlogah. Nobenega dvoma ni, da je družina H. prodala predmetno premoženje pod dejansko ceno, samo zaradi pritiskov oseb, ki so delovale s pozicije državne oblasti, še posebej ob upoštevanju njihovega siceršnjega slabega premoženjskega stanja. Zato je sodišče v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Po 2.odst. 61.čl. Zakona o denacionalizaciji (Ur.l. RS, št. 27/91 s spremembami - ZDen), na katerega se je v zahtevi za denacionalizacijo, vloženi 07.06.1993 pri tedanji Občini A., izrecno skliceval tudi sam predlagatelj, je imel pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičenec oziroma njegov pravni naslednik. Predlagatelj je vložil zahtevo kot pravni naslednik upravičenca L.H., enega od solastnikov (upravičencev za denacionalizacijo, K., B., I. in L.H.) parcel, ki so bile predmet pogodbe z dne 05.07.1951, kot pravnega naslova za prehod premoženja v družbeno last. V pritožbi vztraja, da je bil "namen predlagatelja, kot tudi ostalih nekdanjih solastnikov (upravičencev), da se v postopku reši zahtevke vseh (upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov), zato je v 3.točki zahteve tudi navedel pravne naslednike nekdanjih solastnikov". Pritožbeno sodišče meni, tako kot že prvostopenjsko sodišče, da je bila zahteva za denacionalizacijo povsem jasna, vložnik zahteve je bil jasno naveden, predlagatelj, tako v glavi kot v obrazložitvi zahteve, da vlaga zahtevo kot pravni naslednik upravičenca L.H. Res je bilo potrebno po 2.odst. 62.čl. ZDen v zahtevi za denacionalizacijo navesti razmerje vlagatelja zahteve do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik upravičenca. Taka navedba pa je bila v zakonu predvidena zaradi varstva njihovih pravic in pravnih koristi, torej pravnih naslednikov upravičenca. Kdo so pravni nasledniki po pokojnem upravičencu L.H. v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, ti so poleg predlagatelja še D., M. in A.H. (medtem ko pravnega nasledstva po ostalih upravičencih, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, predlagatelj ni izkazal). Tudi določbo 2.odst. 64.čl. ZDen je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo. Ta določba velja za pravne naslednike upravičenca in zadostuje, da zahtevo vloži le eden izmed njih. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zahteve za denacionalizacijo, ki jo vloži prejšnji (so)lastnik (upravičenec) ali njegov pravni naslednik, ni mogoče šteti v korist ostalih (so)lastnikov (drugih upravičencev oziroma njihovih pravnih naslednikov). Zmotno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pozvati predlagatelja na odpravo formalno pomanjkljive vloge z navedbo vseh denacionalizacijskih upravičencev. Vprašanje aktivne oziroma pasivne legitimacije je vprašanje materialnega prava, ne gre za "tako pomanjkljivost", ki bi narekovala sodišču, da od vložnika zahteva, da mora vlogo popraviti oziroma dopolniti.

Pritrditi je tudi sodišču prve stopnje, da predlagatelj ni ponudil nobenega dokaza za svoje trditve, da je bila prodajna cena za obravnavane nepremičnine nesorazmerno nizka, kar pritožba ponovno izpostavlja, ne pa tudi, ko zaključuje, da izvedeni dokazi niso potrdili konkretnih okoliščin, ki bi kazale na pravno podlago za denacionalizacijo v smislu 5.čl. ZDen. Podlaga za denacionalizacijo je po 5.čl. ZDen pravni posel, na podlagi katerega je premoženje prešlo v državno last, če je bil sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Pri presoji te podlage je treba upoštevati tedanje splošne družbene razmere in okoliščine, v katerih je bil sklenjen konkreten pravni posel ter njihovo medsebojno vplivanje, kot navaja pritožba, je potrebno konkretno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti presojati v okviru analize takratnih družbenih razmer, in kot je opozorilo tudi že Vrhovno sodišče RS v več revizijskih odločbah, je potrebno za utemeljenost zahtevka za vrnitev premoženja v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali je prav v zvezi s sklenitvijo pravnega posla obstajalo takšno ravnanje državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ki je merilo na sklenitev pravnega posla o prenosu upravičenčevega premoženja v državno lastnino. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta se z nekdanjimi solastniki pred sklenitvijo sporne pogodbe pogajala I.H., tajnik in A.K. kot predsednik Vinarsko-sadjarske zadruge v V. Prvi je prepričeval k sklenitvi pogodbe, drugi pa grozil, da "bodo parcele sicer odvzete brez plačila". Ugotovilo je torej konkretno ravnanje, grožnje, kar je merilo na sklenitev sporne pogodbe in prenos premoženja, vendar je (zmotno) štelo, da predstavnikov zadruge ni mogoče šteti kot predstavnike oblasti oziroma državnih organov v smislu citirane zakonske določbe. Dejstvo, da je šlo na strani druge pogodbene stranke (kupca nepremičnin) za nedržavni subjekt, pa po mnenju pritožbenega sodišča še ne izključuje možnosti opredelitve ravnanja njenih predstavnikov kot "oblastnih" organov v pomenu določbe 5.čl. ZDen. Ne gre zanemariti dejstva, da sta bila I.H. in A.K. predstavnika zadruge in kot taka sta nedvomno delovala s pozicije avtoritete in oblasti, kot navaja pritožba, zato je pomembno razumevanje, kako so ljudje v takratnih družbenih razmerah obravnavali take "oblastnike", njihovo nagovarjanje oziroma v konkretnem primeru "grožnje z brezplačnim odvzemom parcel", kot je predlagatelj navedel že v zahtevi, "da bo sicer oblast odvzela vse", torej grožnje z oblastnim ravnanjem, ob tem da je bila družina H. že pred tem, že leta 1948 izpostavljena (oblastnemu) odvzemu zemljišč s strani vojske. Kot razlog za uporabo 5.čl. ZDen je nedvomno šteti tudi zgolj grožnje z oblastnim ravnanjem, da bo v primeru upiranja lastniku odvzeto premoženje z razlastitvijo brez nadomestila. Zato dejstva okupacije zemljišč s strani vojske v letu 1948 ni mogoče strogo ločevati od zatrjevane prisile oziroma groženj ter siljenja k sklenitvi sporne pogodbe v letu 1951. Res ravnanje vojske direktno ni vplivalo na odločitev v konkretni zadevi, kot izhaja iz razlogov prvostopenjskega sodišča, vendar pa je mogoče in potrebno vse to povezati z dogajanjem v času, ko se je sklepala sporna kupoprodajna pogodba. Sodišče prve stopnje teh relevantnih okoliščin pri oceni izvedenih dokazov v povezavi s tedanjimi splošnimi družbenimi razmerami ni upoštevalo, na kar pritožba utemeljeno opozarja in kar bo zato moralo storiti ob ponovnem odločanju.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje z napotki, kot izhajajo že iz razlogov tega sklepa (3.tč. 365.čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).