Jedro

Sodišče druge stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka, če je tožnik zahteval tudi razveljavitev sklepa delavskega sveta, sodišče prve stopnje o tem ni odločilo, sodišče druge stopnje pa je razveljavilo tudi navedeni sklep. Tako je sodišče druge stopnje lahko odločilo na podlagi prvega odstavka 23. člena ZDSS.

Če organi delodajalca hujše kršitve delovne obveznosti niso kvalificirali kot kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja, takšna kvalifikacija na sodišču pomeni kvalifikacijo v delavčevo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o zahtevku, ki je predmet revizije, z vmesno sodbo ugotovilo, da je tožnik v septembru 1987 vnašal netočne-lažne podatke v potne naloge, zaradi česar je storil hujše kršitve delovnih obveznosti po 46. točki 16. člena ("nedosledno izpolnjevanje potnega naloga, evidenčnega kartona ali vnašanje netočnih-lažnih podatkov v potni nalog, evidenčni karton") Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik), zato je v tem delu potrdilo odločbo Disciplinske komisije tožene stranke z dne 8.1.1988. Za to kršitev je tožniku izreklo disciplinski ukrep denarne kazni v višini 10 % zneska akontacije osebnega dohodka za mesec januar 1988. Razveljavilo pa je navedeno odločbo v delu, ki se nanaša na kršitev delovne obveznosti iz 50. točke 16. člena Pravilnika ("neresnično prikazovanje delovnega časa in materialnih stroškov"), ker je ugotovilo, da te kršitve tožnik ni storil. Odločilo je tudi, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo, da ga je tožena stranka dolžna poklicati nazaj na delo voznika tovornjaka oziroma na drugo delovno mesto, če za to delo pogojev več ne izpolnjuje, mu plačati prispevke in vpisati delovno dobo v delovno knjižico.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je dodalo tudi izrek o razveljavitvi sklepa Delavskega sveta z dne 9.2.1988 in tako, da je v zvezi z razporeditvijo odločilo, da je tožena stranka dolžna razporediti tožnika na delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi, delovnim zmožnostim in znanju. Ugotovilo je, da odločitev z vmesno sodbo ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pri tem, da sodišče prve stopnje v izreku ni razveljavilo tudi sklepa Delavskega sveta, gre za napako, ker je tožnik ves čas postopka zahteval razveljavitev obeh sklepov.

V pravočasni reviziji zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je, da sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajala je, da pomeni odločitev z vmesno sodbo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodba po vsebini delna sodba. Če je sodišče druge stopnje štelo, da ne gre za bistveno kršitev določb postopka, bi moralo v zvezi s tem spremeniti sodbo sodišča prve stopnje.

Čeprav je sodišče prve stopnje razveljavilo le odločbo Disciplinske komisije, je kljub veljavnosti dokončnega sklepa tožnika vrnilo na prejšnje delovno mesto. Sodišče druge stopnje je samo spremenilo prvostopno sodbo tako, da je razveljavilo tudi sklep Delavskega sveta.

Tožnik ni zahteval razveljavitve drugostopnega sklepa, zato je drugostopno sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. V takem primeru ni dovoljeno razveljaviti odločbe, katere razveljavitve tožnik ni zahteval. Tožnik je storil hujšo kršitev delovnih obveznosti po 46. točki v zvezi s 35. točko 16. člena Pravilnika. Vnašanje lažnih podatkov v potni nalog ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po členu 186/I KZ, hkrati pa gre tudi za kaznivo dejanje goljufije po 171. členu KZ.

Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je na revizijo odgovoril. V odgovoru je tožnik navajal, da nobena od revizijskih trditev ni utemeljena. Tožnik je ves čas zahteval tudi razveljavitev drugostopnega sklepa delavskega sveta. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava revident postavlja trditve, ki so v nasprotju s stališčem Vrhovnega in Višjega sodišča. Tožnik je predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni pogoji in razlogi, zaradi katerih jo je dovoljeno vložiti. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Procesni ugovori, ki jih navaja revident, niso bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka so navedene v prvem odstavku (relativne) in drugem odstavku (absolutne) 354. člena ZPP. Revident ne uveljavlja nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, relativne bistvene kršitve določb postopka pa je dopustno upoštevati samo, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Te kršitve lahko revident v reviziji uspešno uveljavlja le, če jih je uveljavljal že v pritožbi.

Odločitev z vmesno sodbo je po določbi 330. člena ZPP odločitev o temelju. Takšno sodbo bi sodišče prve stopnje lahko izdalo v zvezi z denarnimi zahtevki, ki jih uveljavlja tožnik, vendar je ta del izreka sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje razveljavilo. Vendar zaradi vsebine izreka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki je predmet spora, ni mogoče ugotoviti, da je morebiten napačen naslov sodbe takšnega značaja, da je to vplivalo ali bo lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Tožnik je (med drugim) tudi v pripravljalnem spisu z dne 5.6.1996 (listovne št. 174 do 178 spisa) zahteval tudi razveljavitev sklepa delavskega sveta. Zato je drugačna trditev v reviziji v nasprotju z navedbami in zahtevkom tožeče stranke. V prvem odstavku 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, v nadaljevanju: ZDSS) je določeno, da v primeru, če delavec uveljavlja sodno varstvo zoper dokončne odločbe delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, ni dolžan postaviti zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Tudi, če torej tožnik ne bi postavil zahtevka za razveljavitev sklepa delavskega sveta, bi ga sodišče lahko raveljavilo na podlagi navedene določbe ZDSS.

Tudi materialno pravo v izpodbijani sodbi ni bilo zmotno uporabljeno.

V odločbi Disciplinske komisije z dne 8.1.1988, št. 7716/87, sta bili kršitvi, ki bi ju naj storil tožnik, kvalificirani po 46. in 50. točki 16. člena Pravilnika, ne pa po 35. točki, ki določa, da je hujša tudi tista kršitev delovnih obveznosti, ki pomeni istočasno kaznivo dejanje, prekršek ali gospodarski prestopek. V sklepu opr. št. VIII Ips 3/94-5 z dne 7.3.1995 je to sodišče ugotovilo, da bi - zaradi vsebine sklepov tožene stranke - pomenila kvalifikacija kršitev delovnih obveznosti, kot jih navaja revidentka, spremembo v škodo tožniku, kar pa ni dovoljeno. Revizijskih navedb, da je tožnik storil tudi kršitve delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivih dejanj, revizijsko sodišče zato ni smelo upoštevati.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.