Jedro

Vsebinska presoja predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zaključek o neupravičenosti zatrjevanih razlogov za zamudo narekuje zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ne njegovo zavrženje kot nedovoljenega.

Za odpravo morebitnih nezakonitosti v sodnih postopkih so strankam na voljo pravna sredstva, ki jih morajo uveljavljati v zato predvidenih rokih. Morebitne nezakonitosti so namreč kvečjemu vzrok (povod) za aktivna in pravočasna procesna dejanja strank, ne pa ″upravičen vzrok″ za zamudo stranke s procesnim dejanjem.

Upravičenost oziroma neupravičenost zamude v zvezi s predlogi za vrnitev v prejšnje stanje se presoja po merilih krivde. Pri tem je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje stranke oziroma njenega pooblaščenca (saj je krivda odvetnika stranke izenačena s krivdo stranke) ob dogodkih resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

I. Pritožbi prvotoženke se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se njegov izrek poslej glasi: ″Predlog prvotoženke za vrnitev v prejšnje stanje se zavrne.″

II. Nadaljnja pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v nadaljnjem potrdi.

III. Prvotoženka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot nedovoljen predlog prve toženke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Prvotoženka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje in razveljavi odločbe, ki jih je sodišče prve stopnje izdalo zaradi zamude ter vrne pravdo v stanje pred zamudo, to je pred zaslišanjem tožnika na naroku 23. 1. 2020. V pritožbi je navajala, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da prvotoženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala, da je zamudila narok ali rok za kakšno dejanje in bi zaradi tega izgubila pravico opraviti to dejanje. V predlogu (drugi odstavek na strani 4) je zapisala, da določba 116. člena ZPP velja tudi za primere, ko stranka zamudi del naroka, ko je bil ta nenadejano podaljšan izven poslovnega časa sodišča, s čimer prvotoženka ni mogla računati, z navajanjem postopkovnih kršitev in kršitev načela kontradiktornosti pa je utemeljevala zatrjevano izgubo pravice prisostvovanja in sodelovanja v procesu zaslišanja tožnika. Utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje je treba presojati tudi glede na oceno, ali je bila stranka zaradi izvedbe dela naroka brez njene prisotnosti prikrajšana za učinkovito varstvo njenih pravic. Predlog prve toženke je bil sklepčen, če pa je sodišče menilo, da ni podala ustreznih navedb, bi jo moralo sodišče najprej pozvati k dopolnitvi predloga. Zato pa je odločitev sodišča o zavrženju njenega predloga napačna. Pravno zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog, ker bi naj bil podan iz očitno neupravičenega razloga, nedovoljen in ga je zato zavrglo. S takšno odločitvijo je sodišče kršilo pravila 120. člena ZPP, prvotoženki pa tudi možnost izjavljanja v postopku. Zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v točki 6 obrazložitve sicer o predlogu predlagateljice odločilo tudi meritorno. Zato pa izrek sklepa (o zavrženju) nasprotuje razlogom, da predlagateljica upravičljivost zamude ni izkazala ter je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno pravno napačen je tudi sklep sodišča prve stopnje, da je predlog podan iz očitno neupravičenega razloga. Privatne obveznosti same po sebi res niso upravičljiv razlog za izostanek z naroka, vendar pa sodišče ni upoštevalo, da je bil vzrok za izostanek pooblaščenke prvotoženke z dela naroka na strani sodišča, ki je narok vodilo v nasprotju s pravili postopka in Sodnega reda izven poslovnega časa sodišča. Razlog za izostanek pooblaščenke, to je skrb za mladoletnega otroka ob izključni vzgoji in varstvu in ustrezno planirani povratek s službenega potovanja glede na organizirano šolsko varstvo ter ustaljeno postopanje sodišča v dosedanjem postopku, kjer je bilo vseh 13 dotedanjih narokov zaključeno pred 16.00 uro, od tega 7 takšnih, ki so se začeli ob isti ali poznejši uri, pa je vsekakor opravičljiv. Pooblaščenki prvotoženke namreč krivde za neudeležbo pri procesnem dejanju zaslišanja tožnika, ki je bilo izvedeno v takšnih okoliščinah, na katere ni mogla računati, ni mogoče pripisati. Sodišče prve stopnje se pred nadaljevanjem naroka 23. 1. 2020 po 16.08 uri pri sodnem osebju in ostalih udeležencih naroka ni pozanimalo, ali so izpolnjeni pogoji iz 53. člena Sodnega reda, zato se nanj ne bi smelo sklicevati. Vabilo na narok 23. 1. 2020 ni vsebovalo pouka po členu 261/III ZPP, zgolj omemba možnosti eventualnega zaslišanja tožnika, glede katerega pa dokazni sklep na predhodnem naroku ni bil sprejet, še ne pomeni, da bo sodišče tožnika tudi zaslišalo. Brez predhodnega vabljenja z opozorilom po členu 261/III ZPP pa zaslišanje stranke tudi ni procesno dopustno. Razlogovanje sodišča, zakaj zaslišanje tožnika ni narekovalo preložitve naroka, ni prepričljivo. Postopek v predmetni zadevi je res dolg, vendar je sodišče narok 16. 1. 2014 preložilo izključno zato, ker nanj ni pristopil stranski intervenient. Zato pa je bila prva toženka z ravnanjem sodišča, ko naroka 23. 1. 2020 zaradi neprisotnosti prvotoženke ni preložila zaradi zaslišanja tožnika v prisotnosti vseh pravdnih strank, v razmerju do drugih udeležencev postopka obravnavana neenako in ji je s tem kršena pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) oziroma do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Vodenja naroka izven poslovnega časa sodišča, sklepa sodišča o dodatnem zaslišanja tožnika v tem času in zaslišanje tožnika, prvotoženka ni zakrivila, niti ga ni mogla predvideti ali preprečiti oziroma odvrniti, kljub temu, da je s pojasnjevanjem razlogov za nujnost njenega odhoda to poskušala. Zato pa je sklep o podanosti predloga iz očitno neupravičenega razloga materialno pravno napačen, posledično pa procesno napačna tudi odločitev sodišča, da narok po drugem odstavku 120. člena ZPP ni potreben. Ker sodišče tega ni opravilo, je podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prvotoženki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Že zato je potrebno izpodbijani sklep razveljaviti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je vsebinsko presodilo vse navedbe, s katerimi je prva toženka utemeljevala svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje in na podlagi takšne presoje zaključilo, da je prvotoženka vrnitev v prejšnje stanje predlagala iz očitno neupravičenega razloga. Vsebinska presoja predloga za vrnitev v prejšnje stanje in zaključek o neupravičenosti zatrjevanih razlogov za zamudo pa narekuje zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje in ne njegovo zavrženje kot nedovoljenega, kot je to pravno zmotno obrazložilo in posledično v izreku sklepa odločilo sodišče prve stopnje. Vendar pa ob pravilnosti zaključkov o podanosti očitno neupravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, takšna kršitev, ki je odpravljiva, pritožbenemu sodišču narekuje (6. alineja 358. člena ZPP, prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) zgolj spremembo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje prvotoženke zavrnilo. S tem je odpravljeno tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, zaradi česar se izkažejo kot neutemeljene pritožbene trditve pritožnice o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa kadar je izrek posledica pravno zmotne odločitve, za takšno kršitev tudi ne gre.

5. Za odpravo morebitnih nezakonitosti v sodnih postopkih so strankam na voljo pravna sredstva, ki jih morajo uveljavljati v zato predvidenih rokih. Morebitne nezakonitosti so namreč kvečjemu vzrok (povod) za aktivna in pravočasna procesna dejanja strank, ne pa ″upravičen vzrok″ za zamudo stranke s procesnim dejanjem. Procesnih kršitev, ki jih je mogoče uvrstiti med pritožbene ali ugovorne razloge, tako ni mogoče hkrati uvrstiti tudi med upravičene razloge za vrnitev v prejšnje stanje v pomeni določbe prvega odstavka 116. člena ZPP. Če ne bi bilo tako, bi zakonsko predvidene časovne omejitve za uveljavljanje pravnih sredstev spričo kršitev pravil sodnih postopkov izgubile sleherni smisel1. 6. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepomembne predlagateljičine v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevane očitke sodišču prve stopnje v zvezi z opravo naroka 23. 1. 2020 o kršitvah njene pravice do izjave oziroma kršitve načela kontradiktornosti. Pravilno, čeprav sicer iz drugih razlogov, pa je sodišče prve stopnje zaključilo tudi o neupoštevnosti kot opravičljivih razlogov nadaljnje trditve predlagateljice, s katerimi je ta utemeljevala svoj predlog z izpostavljanjem očitkom sodišču, ker bi naj njenemu predlogu za preložitev nadaljnjega naroka 23. 1. 2020 nepravilno neugodilo, ker bi naj tega, glede na pravila Sodnega reda, nepravilno nadaljevalo po izteku poslovnega časa sodišča ter, ker bi se naj v nasprotju s procesnimi pravili odločilo o ponovnem zaslišanju tožnika in tega izvedlo. Vsi pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje, utemeljevani kot vzroki pooblaščenkinega izostanka oziroma odhoda z naroka, ki bi jih naj povzročila razpravljajoča sodnica oziroma sodišče prve stopnje (v razmerju do prvotoženke kot tretji), se tako izkažejo kot neutemeljeni.

7. Ob zgoraj navedenem se tako izkažejo, v zvezi s predlogom prve toženke za vrnitev v prejšnje stanje, za presojo upravičenosti pooblaščenkine odsotnosti zaradi predčasnega odhoda z naroka 23. 1. 2020 (po 16.27 uri, po zaključku katerega je sodišče prve stopnje glavno obravnavo zaključilo in napovedalo izdajo sodbe), upoštevne zgolj predlagateljičine navedbe o nujnosti pooblaščenkinega odhoda v Ljubljano, kjer je morala do 17.00 ure, do katere je zagotovljeno šolsko varstvo, mld. otroka prevzeti v šoli in navedbe, da pooblaščenka glede na to, da se je v predmetni zadevi kar 7 narokov, ki so bili razpisani ob enaki uri (12.30) ali celo kasneje, vedno zaključilo pred 16.00 uro, glede na dokazni sklep sodišča na prejšnjem naroku pa je bil predmetni narok razpis za dopolnilno zaslišanje dveh izvedencev in njuno soočenje ter za eventuelno zaslišanje tožnika po višini, za kar pa dokazni sklep ni bil sprejet, ni mogla računati s tem, da sodišče naroka ne bi končalo do 16.00 ure. Upravičenost oziroma neupravičenost zamude v zvezi s predlogi za vrnitev v prejšnje stanje se presoja po merilih krivde. Pri tem je vrnitev v prejšnje stanje mogoča, če zamuda ni bila zakrivljena. Le nezakrivljeno ravnanje stranke oziroma njenega pooblaščenca (saj je krivda odvetnika stranke izenačena s krivdo stranke) ob dogodkih resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje preprečuje vsaka oblika krivde – naklep, velika ali majhna malomarnost. Zamuda ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (odvetnik oziroma stranka), ni ravnala tako, kot bi bilo od nje pričakovati. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti2. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takšnimi trditvami predlagateljice pravilno poudarilo izjemnost privatnih obveznosti pooblaščenke kot opravičljivega razloga za pooblaščenkino neudeležbo oziroma predčasni izhod z naroka, na katerem je sodišče prve stopnje sicer dodatno zaslišalo še tožnika, nato pa glavno obravnavo zaključilo. Na podlagi prejšnjih zaključkov narokov v tej zadevi temelječe predvidevanje pooblaščenke, da se bo tudi narok 23. 1. 2020, ki se je začel ob 12.30 uri in za katerega je bilo ob njegovi določitvi s strani sodišča napovedano, da se bo na njem izvajalo zaslišanje dveh izvedencev, morebitno njuno soočenje in morebitno dopolnilno zaslišanje tožnika, končal do 16.00 ure ter bo zato lahko do 17.00 ure še prišla v Ljubljano ter prevzela otroka v šoli, ne dopušča zaključka, da so bila takšna predvidevanja pooblaščenke opravljena na dovolj skrben način ter da pooblaščenka ni mogla niti predvideti, da bi lahko narok, zaradi izvedbe dokazov trajal tudi po 16.00 uri oziroma po 16.27 uri, ko ga je med zaslišanjem tožnika zapustila. Že glede na po sodišču predhodno napovedano obsežnost nameravanega izvajanja dokazov, so bila takšna predvidevanja pooblaščenke očitno zgrešena. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da skupaj z ostalimi neutemeljenimi zatrjevanimi nepravilnostmi postopanja sodišča v zvezi z opravo predmetnega naroka, predstavljajo očitno neutemeljen razlog za zatrjevano zamudo. Pritožbeni očitki o zmotnosti takšnih zaključkov sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot neutemeljeni.

8. Ob pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o očitno neutemeljenem razlogu predlagateljice za predlagano vrnitev v prejšnje stanje in glede na določilo drugega odstavka 120. člena ZPP, ki ob takšnem razlogu sodišču ne nalaga oprave naroka, se izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o podanosti kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče v zvezi z obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni opravilo naroka.

9. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi prvotoženke delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka, nadaljnjo pritožbo pa zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v nadaljnjem potrdilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

10. Pritožnica je uspela le z neznatnim, nebistvenim delom pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov pritožnice odločilo, da jih ta v celoti nosi sama (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Tako VS RS v odločbi II Ips 488/2004, primerjaj tudi II Ips 53/2003. 2 A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, stran 477, 478.