Jedro

Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja, kar v bistvenem ustreza obveznosti mandatarja, ki se z mandatno pogodbo zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. Kršitev obveznosti ene stranke, ki izvira iz tega razmerja, povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določenem za zastaranje pogodbene obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ), rok pa teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti.

Taka razlaga položaja članov uprave (tako v delniški družbi, navedeno razlago pa je mogoče uporabiti tudi v primeru bank) in zaključek, da gre pri odškodninski odgovornosti po 263. členu ZGD-1 za poslovno odškodninsko odgovornost, zaradi česar se za zastaranje odškodninske terjatve zoper člane uprave gospodarskih družb (in tudi bank) uporablja petletni zastaralni rok, ne pomeni retroaktivne uporabe zakona, saj gre za sprejem pravnega stališča z uporabo metod argumentacije pravnih norm, ki so veljale v času pred sprejemom novele ZGD-1I in ne za morebitno uporabo nove zakonske določbe za nazaj.

Tožene stranke se glede vprašanja zastaranja niso mogle zanašati na enotno stališče sodne prakse in pravne teorije, saj tega niti ni bilo.

Materialnopravno naziranje tožeče stranke, da ima odškodninska odgovornost članov uprave pravno naravo neposlovne odškodninske odgovornosti, tožeči stranki ne more iti v škodo in tudi ne more biti odločilno pri sklicevanju toženih strank na načelo pravne varnosti. Gre za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati (iura novit curia) in nanj paziti po uradni dolžnosti, zato stališče tožeče stranke, ki bi ji šlo sicer v škodo, ne more pomeniti, da mora sodišče temu slediti, še manj pa, da sta se toženi stranki (morda) zanašali na napačno materialnopravno tolmačenje tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanih III., IV. in V. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodno odločbo zaradi delnega umika tožbe za znesek 10.105,25 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), dovolilo spremembo tožbe (II. točka izreka), v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki tožeči stranki dolžni nerazdelno plačati 1.286.929,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 9. 2013 dalje (III. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 21.892,90 EUR pravdnih stroškov prvo tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. (IV. točka izreka) ter 12.728,50 EUR pravdnih stroškov drugo tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Tožeča stranka izpodbija predmetno odločitev v III. do V. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi in toženima strankama naloži v plačilo njene stroške postopka, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in sodbo v izpodbijanem delu potrdi. Zahtevata povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za odločitev o pritožbi so v obravnavanem primeru pomembna sledeča, nesporna pravno relevantna dejstva: - X. banka d. d. (pravna prednica tožeče stranke) je kot banka z družbo B d. o. o. (v nadaljevanju B.), kot kreditojemalcem, v zvezi s sklepom uprave banke z dne 29. 9. 2010, dne 30. 9. 2010 sklenila Pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 06/10 (v nadaljevanju Kreditna pogodba; A4) za kredit v višini 1.094.184,35 EUR, z obrestmi po obrestni meri 7% letno, ter istega dne kreditojemalcu nakazala znesek odobrenega kredita v višini 1.094.184,35 EUR; - v skladu s 4. točko 3. člena Kreditne pogodbe je bil rok vračila kredita določen na 30. 9. 2011 (v enkratnem znesku), datum zapadlosti kredita je bil nato dvakrat podaljšan, in sicer z Aneksom št. 1 (A5) na 28. 9. 2012 in z Aneksom št. 2 (A6) na 27. 9. 2013; - B. kredita ob zapadlosti ni vrnil (na račun poplačila kredita je tožeča stranka do vložitve tožbe prejela le 37.103,12 EUR), nad družbo B. se je 21. 1. 2014 začel stečajni postopek, družba pa je bila nato zaradi pravnomočno končanega stečajnega postopka 9. 3. 2016 izbrisana iz sodnega registra; - prvo toženec je bil član uprave X. banke d. d. v času od 29. 3. 1999 do 30. 6. 2012 ter predsednik uprave v času od 1. 7. 2012 do 6. 9. 2013, drugo toženec je bil predsednik uprave X. banke d. d. v času od 29. 3. 1999 do 30. 6. 2012; - Banka Slovenije je 6. 9. 2013 izdala odločbo, s katero je X. banki d. d. izrekla izredni ukrep in v tej banki z dnem izdaje odločbe imenovala izredno upravo; - tožeča stranka je predmetno tožbo, s katero zahteva plačilo odškodnine, vložila 17. 10. 2014. 6. Tožeča stranka vlaga zahtevek zoper toženi stranki kot nekdanja člana uprave banke (pravne prednice tožeče stranke) in od njiju zahteva plačilo odškodnine, ker pri odobritvi kredita družbi B. po Kreditni pogodbi nista ravnala z ustrezno skrbnostjo dobrih bančnih strokovnjakov. Pravno podlago zahtevka predstavlja v času sklenitve Kreditne pogodbe veljavna 66. člen Zakona o bančništvu – ZBan-11 in 263. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-12 v zvezi z 39. členom ZBan-1, ki je določal, da se za banko uporabljajo določbe ZGD-1, ki veljajo za delniške družbe, če ni z ZBan-1 drugače določeno.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da je zastaral. Pri tem je zavzelo stališče, da je v obravnavani zadevi potrebno upoštevati, da je bila Kreditna pogodba sklenjena 30. 9. 2010, da je bil rok vračila dogovorjen za 30. 9. 2011 in da je zastaralni rok začel teči, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, kar je od dneva zapadlosti kredita v plačila tj. 1. 10. 2011. Navedlo je še, da je škoda tožeči stranki nastala šele z dnem 30. 9. 2011. Stališče tožeče stranke, da naj bi subjektivni zastaralni rok pričel teči šele z nastopom izredne uprave banke, tj. 6. 9. 2013, je sodišče prve stopnje zavrnilo kot zmotnega. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje nato oprlo na določbo prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika – OZ, v skladu s katero zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Ker je bila predmetna tožba vložena 17. 10. 2014, je triletni subjektivni zastaralni rok do vložitev tožbe že potekel, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Tako odločitev je sprejelo tudi zato, ker bi po mnenju sodišča prve stopnje uporaba novejše sodne prakse (ki jo predstavlja sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VSRS) III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016, s katerim je VSRS zavzelo stališče, da takšne terjatve zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let), pomenila nedopusten retroaktiven poseg v pravni položaj tožencev in s tem kršitev načela pravne varnosti.

8. Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem trdi, da so razlogi o odločilnih dejstvih sodbe nejasni, s čimer naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o dolžini zastaralnega roka sprejelo, ker je menilo, da bi z uporabo novejše sodne prakse dovolilo nedopustno retroaktivno uporabo sodne prakse, to pa bi po stališču sodišča prve stopnje pomenilo kršitev načela pravne varnosti. Ker se je pri svoji utemeljitvi odločitve sklicevalo tudi na v obrazložitvi povzete ugovorne razloge toženih strank v zvezi z zastaranjem (pri tem je v obrazložitvi sicer nepravilno navedlo, da gre za 10. in 16. točko obrazložitve, namesto pravilno 9. in 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, a to predstavlja le pisno pomoto), so slednji postali del utemeljitve prvostopenjskega sodišča. To pomeni, da je utemeljitev sodišča prve stopnje s tem v celoti sledila ugovorom toženih strank, zato jo je tudi potrebno brati kot celoto, skupaj s povzetki navedb ugovorov toženih strank. Tako je jasno katera pravno pomembna dejstva je sodišče prve stopnje vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo oziroma pravno načelo jo je oprlo, s čimer je standardu obrazloženosti zadoščeno. Standard ustrezne obrazloženosti predstavlja namreč tisto stopnjo podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba v konkretnem primeru, da omogoča učinkovito pravno sredstvo,3 kar je v danem primeru mogoče. Zato očitane kršitve postopka v tem delu niso podane.

9. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in da so zaključki sodišča prve stopnje, ki je uporabilo triletni subjektivni zastaralni rok napačni. Odškodninska terjatev po 263. členu ZGD-1 je sui generis korporacijska terjatev, saj gre za posebno obliko odškodninske odgovornosti v pravu delniške družbe, ki izhaja iz statusa članov organov vodenja. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da ZGD-1, ki je veljal v času sklenitve Kreditne pogodbe tj. 30. 9. 2010, ni določal roka za zastaranje terjatev iz 263. člena tega zakona. Zastaralni rok pet let za zastaranje terjatve po 263. členu ZGD-1 je določil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1I.4 Zaradi navedenega je potrebno odgovor na vprašanje glede zastaranj iskati v splošnih pravilih o odškodninski obveznosti po OZ, ki se glede vprašanj, ki jih specialni zakon (ZGD-1) ne ureja, uporablja subsidiarno. OZ zastaranje terjatev določa glede na njihovo naravo oziroma izvor. Zastaralni rok in tek zastaranja za terjatve, ki izvirajo iz naslova neposlovne odškodninske obveznosti predpisuje drugače kot za terjatve, ki izvirajo iz naslova poslovne odškodninske obveznosti. Za prve je predpisan triletni subjektivni (prvi odstavek 352. člena OZ) in petletni objektivni zastaralni rok (drugi odstavek 352. člena OZ), za druge pa zastaralni rok, ki je določen za zastaranje pogodbene obveznosti, katere kršitev je povzročila škodo (tretji odstavek 352. člena OZ).

10. Položaj članov organov vodenja do družbe je podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu). Upravi je zaupano upravljanje tujega premoženja, kar v bistvenem ustreza obveznosti mandatarja, ki se z mandatno pogodbo zaveže naročitelju, da bo zanj opravil določene posle (prvi odstavek 766. člena OZ). Z aktom imenovanja neke osebe za člana uprave se vzpostavi pravnoposlovno razmerje med tem članom in družbo, ki je urejeno v zakonu in v pogodbi o poslovodenju. Upravo tako z imenovanjem vežejo določene obveznosti pri vodenju poslov družbe, katerih kršitev utemeljuje njeno odškodninsko odgovornost napram družbi. Takšna značilnost razmerja terja uporabo določb OZ o zastaranju terjatev iz naslova poslovne odškodninske obveznosti, saj je zanje značilno, da obstaja med upnikom in dolžnikom neka konkretna pravna obveznost, ki jo je dolžnik prekršil in s tem povzročil upniku škodo. Bistveno je, da sta stranki že pred nastankom škodnega dogodka v medsebojnem poslovnem obligacijskem razmerju. Kršitev obveznosti ene stranke, ki izvira iz tega razmerja, pa povzroči nastanek poslovne odškodninske odgovornosti. Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti zastara v času, določenem za zastaranje pogodbene obveznosti (tretji odstavek 352. člena OZ), rok pa teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti.5

11. Taka razlaga položaja članov uprave (tako v delniški družbi, navedeno razlago pa je gleda na že povedano, mogoče uporabiti tudi v primeru bank) in zaključek, da gre pri odškodninski odgovornosti po 263. členu ZGD-1 za poslovno odškodninsko odgovornost, zaradi česar se za zastaranje odškodninske terjatve zoper člane uprave gospodarskih družb (in tudi bank) uporablja petletni zastaralni rok, pa ne pomeni retroaktivne uporabe zakona,6 saj gre za sprejem pravnega stališča z uporabo metod argumentacije pravnih norm,7 ki so veljale v času pred sprejemom novele ZGD-1I in ne za morebitno uporabo nove zakonske določbe za nazaj. Zato pri tako ugotovljeni dolžini zastaralnega roka ni mogoče govoriti o kršitvi prepovedi povratne veljave pravnih aktov (prvi odstavek 155. člena Ustave RS).

12. Po presoji višjega sodišča uporaba takega stališča8 v obravnavanem primeru tudi ne more pomeniti posega v pravno varnost in predvidljivost položaja toženih strank, tako kot je to napačno menilo sodišče prve stopnje. Načelo zaupanja v pravo zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Zato morajo tudi sodišča, ko z odločitvijo s posamičnim aktom opravijo konkretizacijo načela pravne varnosti, ki je sinonim za načelo zaupanja v pravo, pri tem izhajati iz zahtev tega načela. Načelo pravne varnosti (načelo zaupanja v pravo), se odraža tudi v pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki med drugim obsega zahtevo, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Po drugi strani pa načelo prilagajanja prava družbenim razmeram v sodnih postopkih pomeni, da pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ne pomeni in ne sme pomeniti zahteve, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati, kot tudi ne pomeni zahteve, da se ne sme spreminjati zakon. Pri tem lahko nova sodna praksa in njena takojšnja uporaba za tekoče sodne postopke povzroči, da s tem stranka izgubi določene pravice ali da so zanjo sicer nastopile kakšne negativne posledice zato, ker je določena procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, kakršna je veljala v času, ko je ta procesna dejanja opravila, in ni mogla pričakovati, da se bo razlaga zakonske določbe oziroma sodna praksa v vmesnem času spremenila. Razvoj prava s pomočjo sodne prakse je nujni del pravne tradicije v vsakem pravnem sistemu. Vendar mora biti tudi razvoj sodne prakse predvidljiv do te mere, da se lahko naslovniki pravne norme prilagodijo pravnemu razvoju, ki je posledica spreminjajoče se sodne prakse. Sodišče mora zato presoditi, ali je lahko posameznik razumno predvidel ravnanje, ki ga od njega zahteva spremenjena (nova) sodna praksa. Pri tem mora upoštevati zakon, kot je veljal v pravno odločilnem trenutku, ter (sodno) prakso pred uveljavitvijo novega sodno sprejetega pravnega pravila, pa tudi druge pomembne okoliščine, kot na primer, ali je bila (sodna) praksa problematizirana, kritizirana v pravni literaturi, posledice uporabe novega pravila za stranko, zlasti pozitivni ali negativni učinek na njen pravni položaj itd. Bolj ko je sodna praksa ustaljena in enotna, večja stopnja predvidljivosti se zahteva. Uporaba nove oziroma spremenjene sodne prakse v posameznem primeru tako zahteva, da se poišče ravnovesje med stalnostjo in predvidljivostjo in s tem zaupanjem v pravo na eni strani ter potrebo po razvoju prava oziroma prilaganju prava spremenjenim družbenim razmeram prek sodne prakse na drugi strani.9

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo ugovorom toženih strank, ko sta zatrjevali, da sta se glede dolžine zastaralnega roka za odškodninsko terjatev zoper člane uprave po 263. členu ZGD-1 zanašali na ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo glede rokov za zastaranje odškodninske terjatve zoper člane uprave po 263. členu ZGD-1, ki naj bi že zavzeli jasno (ustaljeno) stališče, da se v primeru teh terjatev uporablja triletni subjektivni in petletni objektivni zastaralni rok (torej določba prvega in drugega odstavka 352. člena OZ). Pri tem sta se sklicevali na odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3665/2010 z dne 25. 5. 2011, I Cpg 518/2016 z dne 24. 8. 2016 in I Cpg 15/2009 z dne 21. 5. 2009 ter na Pravno mnenje Lex Mercatoria – Inštituta za poslovno pravo v Ljubljani z dne 12. 3. 2013, ki ga je v spis vložila tožeča stranka (A 241) ter z njim utemeljevala svoje pravno naziranje, da gre za neposlovno odškodninsko odgovornost. Sodna praksa, ki izhaja iz odločbe VS RS III Ips 14/2016, naj bi zato (kot izhaja iz izpodbijane sodbe) pomenila novo sodno prakso in zato nedopusten poseg v pravno varnost. Tako stališče pritožba utemeljeno izpodbija.

14. V odločbah I Cp 3665/2010 in I Cpg 518/2016 je višje sodišče res zavzelo stališče, da se uporablja v primeru odškodninske obveznosti članov uprave zastaralni rok po prvem in drugem odstavek 352. člena OZ. Vendar nasprotno že iz odločbe I Cpg 15/2009 izhaja, da ima odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti, značilnosti poslovne odškodninske odgovornosti, odškodninska terjatev, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, pa zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti, torej v petih letih.10 Tako je bilo namreč tedaj tudi stališče dela pravne teorije.11 Poleg tega je iz dela pravne teorije že tedaj izhajalo stališče, da je položaj članov organa vodenja do družbe podoben mandatnemu razmerju (pogodba o naročilu),12 zato bi bilo mogoče že takrat z uporabo istih razlagalnih metod, kot jih je nato uporabilo VS RS v svoji odločbi (in višje sodišče v tem primeru), sklepati, da gre pri 263. členu ZGD-1 za poslovno odškodninsko odgovornost, zaradi česar se za zastaranje uporablja petletni zastaralni rok v skladu z določbo tretjega odstavka 352. člena v zvezi z 346. členom OZ. V spis vloženo pravno mnenje (A241) temu stališču sicer nasprotuje in z uporabo drugih metod razlage opredeljuje odškodninsko odgovornost članov uprave kot neposlovno. Pri tem ne gre spregledati, da avtor v pravnem mnenju zapiše (stran 4), da potrditve zavzetega stališča v dosegljivi sodni praksi sicer ni najti, da pa ne gre spregledati, da se sodna praksa glede drugih vprašanj sklicuje na pravila o neposlovni odškodninski odgovornosti in za primer navede odločbo VS RS II Ips 166/2003 (iz navedene sodne odločbe pa kaj takega ne izhaja, kar bo višje sodišče pojasnilo v nadaljevanju). Stališče iz pravnega mnenja torej ne more pomeniti, da je bilo s tem sporno vprašanje zastaranja rešeno in da se stranke lahko nanj zanesejo, temveč prav nasprotno lahko le dodatno podkrepi ugotovitev, da pravna teorija o tem vprašanju ni bila enotna.

15. Poleg tega je bila uporaba zastaralnih rokov iz prvega in drugega odstavka 352. člena OZ v pravni teoriji tudi problematizirana, saj da ni skladna z ostalimi / drugimi določbami ZGD-1 (npr. 3. stavek tretjega odstavka 263. člena ZGD-1).13 Pri tem je neumestno sklicevanje toženih strank, da se je pravna teorija zavzela za stališče krivdne (in ne objektivne) odgovornosti članov uprave, saj slednje pri reševanju vprašanja zastaralnega roka nima nobenega relevantnega vpliva.

16. Pri tem stališče VSRS, ki je bilo zavzeto v odločbi III Ips 14/2016, ni poseglo v morebitna že prej zavzeta stališča VS RS s tega področja. V sodbi III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 200514 je bil namreč predmet odločanja vprašanje, ali se ob obstoju takratne zakonske praznine pri opredelitvi odškodninske odgovornosti poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo uporabljajo določbe Zakona o gospodarskih družbah - ZGD, ki določajo odgovornost članov uprave delniške družbe, ali splošna pravila o odškodninski odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih – ZOR. Zaradi podobnih značilnosti v razmerjih med poslovodjem in družbo z omejeno odgovornostjo ter med člani uprave in delniško družbo je Vrhovno sodišče v navedeni zadevi zaključilo, da je odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo vsekakor bližje odgovornosti članov uprave delniške družbe po določbah ZGD, kot poslovni odškodninski odgovornosti po določbah ZOR. Odločba VS RS III Ips 14/2016 odločitvi v zadevnih primerih torej ne nasprotuje.15

17. Iz navedenega izhaja, da je VS RS s odločitvijo v zadevi III Ips 14/2016 pravzaprav prvič zavzelo stališče glede obravnavane problematike tj. dolžine zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah po 263. členu ZGD-1. Tožene stranke se glede vprašanja zastaranja zato niso mogle zanašati na enotno stališče sodne prakse in pravne teorije, saj tega niti ni bilo. Glede vprašanja zastaranja odškodninskih zahtevkov zoper člane uprave v času do odločitve VS RS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016 ni bilo mogoče govoriti niti o enotni sodni praksi niti pravni teoriji. Šele s citirano odločitvijo VS RS je prišlo do ustalitve sodne prakse v zvezi s tem vprašanjem, saj sodišča od tedaj dalje ta institut enotno tolmačijo,16 v pravni teoriji pa navedena odločitev do sedaj tudi ni bila deležna problematiziranja in zavzemanja za drugačno stališče. Da bi bilo morda tako, toženi stranki niti ne trdita.

18. V smislu presoje razumnega predvidevanja toženih strank, višje sodišče opozarja tudi na dejstvo, da je zastaranje institut materialnega prava, na katerega sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, temveč le na ugovor toženca. Če spozna, da je ugovor zastaranja utemeljen, tožbeni zahtevek zavrne. Pa vendar v primerih, ko je meritorna zavrnilna sodba posledica zastaranja, sodišče spora ne reši vsebinsko. Judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice in novejša ustavnosodna praksa17 zastaranje povezujeta s pravico do dostopa do sodišča, ki je konvencijsko in ustavno varovana. Tožnik, čigar zahtevek je zavrnjen zaradi zastaranja, ni deležen sodnega varstva v polnem obsegu. Odločbe teh sodišč zato opozarjajo pred pretogo uporabo zastaralnih rokov oziroma njihovo nesorazmerno strogo in formalistično razlago v razmerju do tožnika, ter pred neupoštevanjem posebnih okoliščin posameznih primerov.18 Ob povedanem se izkaže, da (napačno) materialnopravno naziranje tožeče stranke, da ima odškodninska odgovornost članov uprave pravno naravo neposlovne odškodninske odgovornosti, tožeči stranki ne more iti v škodo in tudi ne more biti odločilno pri sklicevanju toženih strank na načelo pravne varnosti. Gre za vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati (iura novit curia) in nanj paziti po uradni dolžnosti, zato stališče tožeče stranke, ki bi ji šlo sicer v škodo, ne more pomeniti, da mora sodišče temu slediti, še manj pa, da sta se toženi stranki (morda) zanašali na napačno materialnopravno tolmačenje tožeče stranke.

19. V zvezi s sklicevanjem toženih strank na odločitev v zadevi VSL V Cpg 1385/2016 pa višje sodišče ugotavlja, da se navedena odločba nanaša na povsem drugo situacijo, z drugačnim dejanskim stanjem, saj ugotavlja, da bi uporaba zakonske določbe (konkretno tretjega odstavka 62. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence – ZPOmK-1, ki je začel veljati 26. 4. 2008) za pravna razmerja, ki so nastala pred tem, pomenila nedopustno retroaktivno uporabo zakona, ker citirana zakonska določba ni nastala kot posledica prej razvite sodne prakse (po ZVK in ZPOmK), niti ni bila posledica take razlage določb ZVK ali ZOR-a s strani pravne teorije. V obravnavani zadevi pa ni šlo za tako pravno vprašanje.

20. Glede na vse navedeno je zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na načelo pravne varnosti v zvezi z vprašanjem zastaralnega roka (posredno pa tudi v zvezi s tem ali gre za poslovno ali neposlovno odškodninsko odgovornost), zaradi česar je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je zahtevek tožeče stranke zastaral. Kreditna pogodba je bila sklenjena 30. 9. 2010, predmetna tožba pa vložena 17. 10. 2014, kar je pred iztekom petih let od sklenitve pogodbe (tretji odstavek 352. člena v zvezi s 346. členom OZ). Zato je povsem jasno, da zastaralni rok za odškodninsko terjatev za škodo, nastalo v zvezi s sklenitvijo te pogodbe, do vložitve predmetne tožbe dne 17. 10. 2014, še ni potekel. Pritožba, ki nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je odločilo drugače, je zato v celoti utemeljena.

21. Ker je bilo potrebno pritožbi ugoditi že iz predhodno navedenih razlogov, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

22. V posledici zmotne uporabe materialnega prava, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi zastaranja v celoti zavrnilo, s tem pa je ostalo dejansko nepopolno ugotovljeno, kar je terjalo ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu to je glede zavrnitve tožbenega zahtevka in odločitve o pravdnih stroških (III. do V. točka izreka) ter vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen celoten sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče namreč onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh stopnjah sojenja in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je tudi bolj ekonomična in ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak prav nasprotno. Sodišče prve stopnje je namreč že izvedlo obsežen dokazni postopek (med drugim je zaslišalo stranke in številne priče), zaradi česar jih bo moralo le še oceniti, medtem ko bi jih moralo pritožbeno sodišče zaradi načela neposrednosti ponovno izvesti.

23. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo predlogu tožeče stranke, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), saj dosedanji potek sojenja v postopku pred sodiščem prve stopnje pritožbenemu sodišču ne vzbuja pomislekov o sodnikovi nepristranskosti. Poleg tega se je izoblikovala tudi sodna praksa, po kateri se ob razveljavitvi odredi, da zadevo prevzame drug sodnik v primeru večkratnih razveljavitev odločitve, ki so posledice sodnikovega vztrajanja na po mnenju pritožbenega sodišča napačnih materialnopravnih stališčih in neupoštevanju napotil pritožbenega sodišča.19 V konkretnem primeru sodišče prve stopnje res ni sledilo stališču višjega sodišča glede dolžine zastaralnega roka, do katerega se je višje sodišče opredelilo v svoji odločbi I Cpg 897/2018 z dne 9. 1. 2019 (r. 207), vendar je to storilo zato, ker je presodilo, da gre za nedopusten retroaktivni poseg v pravni položaj tožencev in bi drugačna odločitev pomenila kršitev načela pravne varnosti. Do tega vprašanja pa se višje sodišče v citirani odločbi ni opredeljevalo. Poleg tega je višje sodišče s citirano odločbo odločalo o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje postopek prekinilo in ne o merotorni odločitvi. Zato sodišču prve stopnje tudi niso bila dana nobena navodila, ki jih sodišče prve stopnje sedaj ne bi upoštevalo. Tako ne more biti govora o morebitnem neupoštevanju napotil pritožbenega sodišča (prvi odstavek 362. člena ZPP), temveč je prvostopenjsko sodišče zavzelo drugačno stališče iz razloga varstva ustavnih pravic, ki pa se je izkazalo za napačno, a se je višje sodišče do tega vprašanja opredelilo šele sedaj, v tej odločbi. Iz navedenih razlogov višje sodišče ni odredilo sojenja v ponovljenem postopku pred drugim sodnikom.

24. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo oceniti vse do sedaj izvedene dokaze, če bo presodilo, da je to potrebno, dopolniti dokazni postopek, ter ob upoštevanju zbranega procesnega gradiva, narediti celovito dokazno oceno tako glede temelja odškodninske odgovornosti in če meni, da je ta podan, tudi glede višine zahtevka ter pri tem odgovoriti na za odločitev v tem sporu pravno relevantne navedbe pravdnih strank glede (ne)obstoja odškodninske odgovornosti.

25. Ker je pritožbeno sodišče odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba, razveljavilo, in zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Zakon o bančništvu - ZBan-1, Ur. l. RS, št. 131/2006, 1/08, 109/08, 19/09 in 98/09. 2 Zakon o gospodarskih družbah – ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami in dopolnitvami. 3 Prim. sklep US RS št. Up-201/01 z dne 6. 11. 2003. 4 ZGD-1I je bil objavljen v Ur. l. RS, št. 55/15 in velja od 8. 8. 2015. 5 Sklep VS RS III Ips 14/206 z dne 9. 12. 2016. 6 Zakonskih sprememb glede dolžine zastaralnega roka odškodninske terjatve zoper člane uprave in nadzora, ki jih je uveljavil ZGD-1I. 7 Tudi VS RS je v svoji odločbi III Ips 14/2016 uporabilo metodi logičnega sklepanja po podobnosti (argumentum a simili ad simile) in sistematične razlage, ki sta uveljavljeni metodi razlage pravnih aktov. 8 Ki izhaja iz odločbe VS RS (glej op. 5). 9 Prim. odločbo US RS št. Up-164/15 z dne 18. 2. 2016. 10 Odločitev je bila sicer sprejeta še na podlagi določbe tretjega odstavka 376. člena ZOR, vendar se vsebina te zakonske norme povsem prekriva z vsebino določbe tretjega odstavka 352. člena OZ. Enako velja tudi glede prekrivanja za odločitev v tem sporu relevantne vsebine zakonskih norm 258. člena ZGD in 263. člena ZGD-1. 11 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP, razširjena uvodna pojasnila, dr. Nina Plavšak, str. 62. 12 Prim. dr. M. Dolenc, Odgovornost uprave gospodarske družbe za škodo, povzročeno družbi, Pravni letopis 1/2010, str. 117, ki se pri tem sklicuje na B. Bratina, Vidiki odgovornosti uprave delniške družbe in razmerja pri odpoklicu, Podjetje in delo, št. 5-6/1995, str. 640. 13 Prim. dr. P. Podgorelec, Odškodninska odgovornost članov poslovodstva – analiza nekaterih sodb Vrhovnega sodišča RS, Podjetje in delo, št. 5/2013, str. 767. 14 Enako pa tudi v sodbi VS RS III Ips 166/2003 z dne 3. 7. 2003, kjer je šlo za reševanje povsem enakega vprašanja kot v zadevi III Ips 86/2004. 15 Prim. 16. točko obrazložitve sklepa VS RS III Ips 14/2016. 16 Prim. I Cpg 1402/2016 z dne 15. 2. 2018, I Cpg 688/2017 z dne 8. 11. 2018 in I Cpg 203/2017 z dne 8. 4. 2019. 17 Glej odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Stobbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno progi Belgiji z dne 7. 7. 2009, Esim proti Turčiji z dne 17. 9. 2013, Havaldmurh proti Švici z dne 11. 3. 2014 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-450/2015 z dne 2. 6. 2016. 18 Prim. sklep VS RS II Ips 112/2016 z dne 8. 3. 2018. 19 Sklepi VSL IV Cp 1427/2012, I Cp 3679/2011, II Cp 2686/2011, II Cp 563/2000 in drugi.