Jedro

Vročitev, ki je opravljena po določbi prvega odstavka 140. člena ZPP, učinkuje od dneva, ko je pisanje vročeno kateri izmed oseb, ki so našteti v tej določbi, v konkretni zadevi, ko je bilo pisanje vročeno hčerki toženca, in ne od takrat, ko je toženec od nje sodno pošiljko dejansko prejel.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep potrdita.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo zamudno sodbo, s katero je tožencu naložilo, da je dolžan tožniku plačati znesek 30.151,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2012 do plačila. Tožencu je naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.602,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. S sklepom je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje ter zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov odgovora na predlog.

2. Tožena stranka se pritožuje proti sodbi iz vseh pritožbenih razlogov, proti sklepu pa zaradi bistvene kršitve določb postopka in predlaga pritožbenemu sodišču, da ju razveljavi. V pritožbi proti sodbi navaja, da je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Litiji P 39/2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3084/2011, pravnomočno odločeno o istovrstnem tožbenem zahtevku, s čemer je sodišče storilo bistveno kršitev postopka po 318. in 319. členu ZPP. V sodbi višjega sodišča je jasno obrazloženo, da tožena stranka na račun uporabe tožnikovega traktorja in priključkov ni pridobila nikakršnih materialnopravnih koristi, tako da tožniku ni uspelo dokazati nikakršne izgube na dohodku zaradi nemožnosti uporabe. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kakšne koristi je na račun tožeče stranke z uporabo traktorja in priključkov pridobila tožena stranka, tožeči stranki pa zato ni uspelo dokazati utemeljenosti in višine tožbenega zahtevka. V pritožbi proti sklepu navaja, da se strinja s trditvijo, da je bila vročitev poštne pošiljke opravljena pravilno v smislu prvega odstavka 140. člena in tretjega odstavka 142. člena ZPP, vendar gre za zamudo, ki jo je povzročila hčerka toženca, ki mu je poštno pošiljko vročila šele 13.10.2012, prevzela in podpisala pa jo je v njegovem imenu 9.10.2012. Sodišče je bilo dolžno pred izpodbijanim sklepom izvesti predlagani dokaz z zaslišanjem priče, saj je bil predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz opravičenega razloga in pravočasno.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo proti sklepu, predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev sklepa sodišča prve stopnje ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Odločitev o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje je pravilna in v skladu z določili ZPP, ki urejajo institut vrnitve v prejšnje stanje (116. do 120. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Toženec je predlog utemeljeval s trditvami, da je 30-dnevni zakonski rok za odgovor na tožbo (prvi odstavek 277. člena ZPP) zamudil, ker mu je hčerka, ki je poštno pošiljko prevzela v njegovem imenu 9.10.2012, le-to vročila šele 13.10.2012. Toženec se v pritožbi strinja z ugotovitvijo sodišča, da je bila vročitev poštne pošiljke opravljena pravilno po določbi prvega odstavka 140. člena ZPP (nadomestna vročitev) in sicer hčerki B. H., vendar meni, da je rok za vložitev odgovora na tožbo zanj pričel teči šele z dejanskim prevzemom poštne pošiljke 13.10.2012, ko mu jo je hčerka izročila. To pa ne drži. Vročitev, ki je opravljena po določbi prvega odstavka 140. člena ZPP, namreč učinkuje od dneva, ko je pisanje vročeno kateri izmed oseb, ki so našteti v tej določbi, v konkretni zadevi, ko je bilo pisanje vročeno hčerki toženca in ne od takrat, ko je toženec od nje sodno pošiljko dejansko prejel. Vsekakor je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da se toženec tudi v primeru, če je tožbo prejel od hčerke nekaj dni kasneje, ne more sklicevati na zamudo roka iz opravičenega vzroka, saj je imel še dovolj časa za vložitev odgovora na tožbo. V takšnih okoliščinah je bil pravilno zavrnjen tudi predlagani dokaz z zaslišanjem prič, ki naj bi pričale o opravičeni odsotnosti toženca. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zato zavrnilo in sklep potrdilo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

6. Zamudno sodbo sodišče lahko izda, kadar so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP. Eden izmed njih je, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na določbi 198. člena Obligacijskega zakonika, ki omogoča v primeru uporabe tuje stvari v svojo korist, nadomestitev koristi od uporabe stvari. Pri tem je tožeča stranka v tožbi navedla dejstva, na podlagi katerih zahteva od toženca plačilo koristi zaradi uporabe traktorja in priključkov v obdobju od 22.8.2007 do 20.2.2012. Ker toženec v zakonskem roku na pravilno vročeno tožbo ni odgovoril, se ta dejstva štejejo za priznana (sistem afirmativne litiskontestacije). Neupoštevne so zato pritožbene trditve, da toženec na račun uporabe tožnikovega traktorja ni pridobil nikakršnih materialnopravnih koristi in da tožnik ni dokazal nikakršne izgube dohodka zaradi nemožnosti uporabe. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi, ko smiselno očita sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je o istovrstnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno. V tej smeri zamudna sodba tudi ni izdana v nasprotju z določbo 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Sodbi Okrajnega sodišča v Litiji P 39/2009 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3084/2011 sta priloženi tožbi (prilogi A4 in A5). Ti dokazi ne nasprotujejo dejstvom, na katere tožnik opira tožbeni zahtevek. Tožbena zahtevka v obeh pravdah nista identična, saj se plačilo uporabnine v obravnavani zadevi ne nanaša na isto časovno obdobje, kot v že pravnomočni zadevi P 39/2009 Okrajnega sodišča v Litiji (tam je bilo sporno obdobje uporabnine od 19.9.2000 do 19.9.2005). Dejstvo, da je bil v navedeni zadevi tožnikov zahtevek na plačilo uporabnine zavrnjen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, pa tudi ne predstavlja zatrjevanega nasprotja med dokazi in dejstvenimi trditvami.

7. Pritožbeno sodišče je zato ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. O stroških pritožbenega pritožbenega postopka je odločitev sprejeta na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo zoper sklep glede na vsebino ni bil potreben strošek postopka, ga tožeča stranka krije sama.