Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je pravilna odločitev, da je tožnik kljub temu, da je sprožil postopek za delitev solastnega premoženja, privolil v prikrajšanje, ker ni zahteval souporabe solastne stvari?“

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: „Ali je pravilna odločitev, da je tožnik kljub temu, da je sprožil postopek za delitev solastnega premoženja, privolil v prikrajšanje, ker ni zahteval souporabe solastne stvari?“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnik in toženka bivša zakonca in vsak do ½ polovice solastnika trisobnega stanovanja, v katerem živi toženka z otrokom. Ugotovilo je, da je bila tožniku zaradi nasilja izrečena začasna odredba, s katero mu je bila naložena izselitev iz stanovanja, in je sodišče že v prvem postopku pravnomočno odločilo, da za čas veljave začasne odredbe tožnik ni upravičen do uporabnine za stanovanje. V ponovljenem postopku je tako sodišče odločalo še o zahtevku za plačilo uporabnine za čas od 6. 8. 2004 do konca avgusta 2009. Odločilo je, da bi moral tožnik od toženke zahtevati ponovno uporabo stanovanja in je zato, ker tega ni storil, privolil v prikrajšanje. Zato je zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Na pritožbene navedbe, da je zahteval dogovor glede stanovanja, da pa je takoj, ko tega ni bilo mogoče doseči, zahteval delitev premoženja in da ni res, da je bil neaktiven, je sodišče druge stopnje odgovorilo, da je edina okoliščina, ki jo je v smeri svoje aktivnosti tožnik zatrjeval in izkazal, interes za razdružitev stanovanja. Poudarilo je, da bi se tožnik, ki solastne stvari ni imel v uporabi, moral angažirati, da bi dosegel upravičenja, ki mu jih solastninska pravica daje.

3. Zoper takšno odločitev tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije in predlaga, naj se revizija dopusti glede vprašanj: ali mora solastnik zahtevati uporabo solastne stvari oziroma se zanjo aktivno angažirati, da je upravičen do uporabnine in ali je obogatitev podana samo v primeru, ko eden od solastnikov drugemu onemogoči uporabo solastne stvari, ali pa je dovolj že samo uporaba s strani obogatenega. Poudarja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo odstopilo od uveljavljene sodne prakse in se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 201/2003, II Ips 866/93, II Ips 183/2001 in II Ips 3/2001. Meni, da je s tem, ko je sprožil postopek za delitev premoženja, pokazal, da se z izključno uporabo stanovanja s strani toženke ne strinja. Poudarja, da je bilo tudi ugotovljeno, da je bila ključavnica na stanovanju zamenjana, da ga toženka ni spustila v stanovanje ob ogledu izvedenca in da je zato absurdna ugotovitev, da mu toženka ne omogoča uporabe stanovanja. Opozarja, da je bilo vodenje postopka s strani obeh sodišč nerazumno saj je prvostopenjsko sodišče že imenovalo izvedenca za izračun uporabnine, pa je potem odločilo drugače, sodišče druge stopnje pa se je v prvem razveljavitvenem sklepu že opredelilo, da je zahtevek po podlagi utemeljen, potem, ko pa je sodišče ponovno zahtevek zavrnilo, pa je svoje stališče popolnoma obrnilo in odločitev potrdilo.

4. Predlog je utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku izpolnjeni glede vprašanja, ki je navedeno v izreku tega sklepa.