Jedro

Revizija v nepravdnem postopku načeloma ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljičin predlog, da se jo po razvezi zakonske zveze z nasprotnim udeležencem določi za najemnico dvoinpolsobnega stanovanja, ob istočasni izselitvi nasprotnega udeleženca iz stanovanja. Predlagateljičino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti odločitvi sodišča druge stopnje je predlagateljica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala njeno spremembo tako, da bo njenemu predlogu ugodeno ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na določbo 57. člena stanovanjskega zakona, po kateri o določitvi najemnika stanovanja po razvezi zakonske zveze ni mogoče odločati, kadar je eden od prejšnjih zakoncev lastnik stanovanja, ki je predmet postopka. S stališča pravilne uporabe materialnega prava je vprašljivo ali bi sodišče sploh smelo odločati o najemni pravici, ko pa gre verjetno za stanovanjsko pravico. Pri tem se predlagateljica sklicuje na določbo 159. člena stanovanjskega zakona. Glede stanovanja namreč ni sklenjena najemna pogodba, čeprav bi jo lastnik bil dolžan skleniti po določbi 147. člena stanovanjskega zakona do 19.4.1992. Samo lastništvo stanovanja ene od nepravdnih strank, ki je po prejšnjih predpisih postala imetnica stanovanjske pravice, ne izključuje možnosti, da druga stranka v smislu določbe 57. člena stanovanjskega zakona zahteva, naj jo sodišče določi za najemnika.

Nasprotni udeleženec na revizijo ni odgovoril, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Določba 57. člena stanovanjskega zakona predvideva situacijo, ko po razvezi zakonske zveze prejšnja zakonca ostaneta v najemniškem stanovanju. Če se ne moreta sporazumeti, kdo od njiju ostane ali postane najemnik, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Izpodbijana sodna odločba je na predlagateljičin predlog bila izdana v nepravdnem postopku.

Revizijsko sodišče je zato odločalo glede na postavljeni zahtevek v okviru pravil, ki veljajo za nepravdni postopek. Končno sta tako postopali tudi sodišči nižje stopnje, v tej smeri pa je bil vložen tudi predlagateljičin predlog. V tem obsegu je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija ni dovoljena. Po določbi 34. člena zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 34/86) revizija v nepravdnem postopku namreč ni dovoljena, razen če zakon ne določa drugače. V 111. členu navedenega zakona je sicer določeno, da je zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja, dovoljena revizija. Vendar pa stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 18/91), na katerega podlagi je potekal postopek na nižjih stopnjah, stanovanjske pravice ne pozna. Stanovanjski spori imajo namreč za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, ki pa imajo le premoženjskopravno naravo. Določilo 111. člena zakona o nepravdnem postopku torej kot izjema za dovoljenost revizije ne prihaja v poštev. Določba 34. člena zakona o nepravdnem postopku pa je načelne narave in ne omogoča široke razlage za dovoljenost revizije v nepravdnem postopku.

Glede na povedano je revizijsko sodišče po določbi 34. člena zakona o nepravdnem postopku in ob uporabi določila 392. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 v zvezi s 1. odstavkom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I) revizijo zavglo kot nedovoljeno.