Jedro

Z odločbo tožene stranke je bilo že pravnomočno odločeno o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu, zato je potrebno tožbo tožnika v tem delu zavreči. Za vložitev tožbe obstaja procesna predpostavka, kakor je določeno v 63. členu ZDSS-1, ki določa, da je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in stranki vročen v zakonitem roku. V predmetni zadevi ta procesna predpostavka ni bila izpolnjena, tožba ni bila sklepčna, zato je potrebno tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da naj sodišče ugotovi, koliko mu je dolžna toženka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je on dolžan toženki, zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in s sodbo odpravilo odločbi toženke št. ... z dne 2. 6. 2011 in odločbo OE A. št. … z dne 21. 4. 2011, tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje ter toženki naložilo, da o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe ter sklenilo, da se tožba v delu, v katerem tožnik zahteva, da se mu prizna pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1990 dalje zavrže in da se zavrže tožba tudi v delu, v katerem tožnik zahteva, da naj sodišče odloči, koliko mu je dolžna tožena stranka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je on dolžan toženi stranki.

Tožnik se pritožuje izrecno na sklep sodišča v tistem delu, ko to v obrazložitvi pod točko 9 navaja, da je bilo o tem že pravnomočno odločeno dne 3. 6. 2008. Navaja, da je že večkrat urgiral in vlagal prošnje za razrešitev njegovega nadomestila osebnega dohodka in je vedno dobival, tudi od sodišča, samo pojasnila, da še ni novih podatkov o plačilu prispevkov in, da zaradi tega ostane stanje nespremenjeno. Teh pojasnil je bilo več deset. Sam prispevkov ni mogel plačevati iz objektivnih razlogov. Zaprosil je za odlog plačila toženko in davčno upravo, vendar mu tega nista omogočili. Nepravilno je bil voden kot samostojni nosilec kmetijske dejavnosti, o tem pogojev ni izpolnjeval. V to zavarovanje se je vključil preko Kmetijske zadruge B., ki je bila združena z Zadružnikom C. Kljub trem ali štirim letnim urgencam toženke in zavarovalnice, ni želel spremeniti zavarovanja. Toženka mu je leta delala škodo, saj kot nosilec kmetijske dejavnosti ni mogel biti zavarovan, ker ni dosegal katastrskega dohodka. Odločil se je tudi za prestrukturiranje kmetije v kmečki turizem in dobil kredit, katerih anuitete bi skoraj v celoti poplačal z nadomestilom, katerega pa mu je ZPIZ ravno takrat ustavil, sam pa ni mogel poravnati prispevkov toženki, ker mu zadruga ni plačala 46 glav pitancev. Še do danes ni razrešeno to plačilo, niti plačilo nadomestila s strani tožene stranke ter plačilo banki za ta kredit. Nihče mu ni povedal, da bi se lahko odjavil iz kmetijskega zavarovanja. Ker je bil na Zavodu za zaposlovanje, vse od prestrukturiranja kmetije naprej, bi ga moral zavod prijaviti na ZPIZ, kjer bi moral prejemati nadomestilo, vendar nadomestila ni prejemal iz nobenega naslova. Zaradi tega zahteva, da se ugotovi, koliko nadomestila bi moral s strani ZPIZ prejeti, da se banki poplača dolg.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo izpodbijani sklep v skladu z 2. točko 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

V skladu s pritožbenimi navedbami je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da se mu prizna pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1990 dalje in da naj sodišče odloči, koliko mu je dolžna toženka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je on dolžan toženki, zavrglo.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnik vložil tožbo zoper dokončno odločbo toženke z dne 2. 6. 2011. Z njo je toženka zavrnila njegovo zahtevo zoper prvostopno odločbo OE A. z dne 21. 4. 2011, s katero je toženka odločila, da tožnik, invalid III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, nima pravice do delne invalidske pokojnine. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje s sodbo odpravilo obe odločbi toženke in tožniku priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 1. 10. 2010 dalje, toženki pa naložilo, da o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

Tožnik se ne strinja s sklepom o zavrženju dela tožbe. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem tožniku pojasnilo, da je bilo glede njegove pravice do nadomestila osebnega dohodka zaradi manjše plače na drugem delu od leta 1990 dalje, že pravnomočno odločeno z odločbo toženke št. ... z dne 3. 6. 2008. Iz upravnega spisa tožene stranke izhaja, da je tožena stranka glede zahtevka tožnika z dne 9. 7. 2004, ko je vložil zahtevo za ponovno izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločila s svojo odločbo št. ... z dne 22. 7. 2004. Z odločbo je zahtevo za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu zavrnila. Iz obrazložitve citirane odločbe izhaja, da je bila tožniku z ugotovitvijo z dne 21. 12. 1981 priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu od 1. 4. 1981 dalje. S sklepom z dne 9. 7. 1991 je bilo tožniku ustavljeno izplačevanje nadomestila z 31. 12. 1989 z obrazložitvijo, da kot zavarovanec iz 10. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (združen kmet) ni poravnal prispevkov iz naslova invalidsko pokojninskega zavarovanja.

Iz upravnega spisa tožene stranke prav tako izhaja, da je tožnik dne 3. 3. 2008 vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu. V zvezi s tem je toženka, pod št. ... dne 3. 6. 2008, izdala sklep, s katerim je njegov zahtevek za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delo, zavrgla. Iz obrazložitve izhaja, da je o isti upravni stvari bilo že odločeno z odločbo z dne 16. 11. 2004, s katero je bila zavarovancu zavrnjena pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu. Zavarovanec k zahtevi za ponovno priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da se je dejansko in pravno stanje, na katero se opira njegov zahtevek, spremenilo. Po potrdilu Davčne uprave v A. z dne 29. 5. 2008, s katerim preklicuje potrdilo z dne 21. 4. 2008, je namreč razvidno, da ima zavarovanec poravnave prispevke do 30. 6. 1990. Navedeni sklep je bil tožniku vročen dne 10. 7. 2008. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo, saj je bilo o tem delu zahtevka že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke št. ... z dne 3. 6. 2008. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo tudi v delu, v katerem tožnik zahteva, da naj sodišče ugotovi, koliko mu je dolžna tožena stranka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je on dolžan toženi stranki. V tem delu tožbeni zahtevek ni bil sklepčen. V skladu s 180. členom ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Sodišče prve stopnje je glede sklepčnosti tožbe tožnika opozorilo na glavni obravnavi dne 25. 9. 2014, vendar tožnik tožbenega zahtevka niti ni oblikoval, le od sodišča je zahteval, da to odloči, koliko je on dolžan toženki in koliko toženka njemu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še dodaja, da so socialni spori, spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča, kakor je to določeno v 58. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Za vložitev tožbe obstaja procesna predpostavka, kakor je določeno v 63. členu ZDSS-1, ki določa, da je socialni spor dopusten zoper dokončni upravni akt ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in stranki močen v zakonitem roku. V predmetni zadevi ta procesna predpostavka ni bila izpolnjena, tožba ni bila sklepčna, zato je sodišče pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval, da naj sodišče ugotovi, koliko mu je dolžna toženka iz naslova pravic iz invalidskega zavarovanja in koliko je on dolžan toženki.

Pritožbene navedbe pritožnika, da zaradi objektivnih razlogov ni mogel plačevati prispevkov in da mu tudi ni bilo pojasnjeno, da bi se lahko odjavil iz kmetijskega zavarovanja ter da nadomestila ni dobil iz nobenega naslova, na odločitev v predmetni zadevi ne vplivajo. Kakor je pritožbeno sodišče že navedlo, je bilo glede njegove pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delu že odločeno z odločbo toženke z dne 3. 6. 2008 oziroma pred tem z odločbo toženke z dne 22. 7. 2004. V tem postopku pa tožnik predhodno ni pri toženi stranki vložil nobene zahteve za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, predmet spora, glede na dokončno odločbo toženke z dne 2. 6. 2011, je bilo vprašanje ali tožniku gre pravica do delne invalidske pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.