Jedro

Prvostopenjski organ je ugotovil, da je bila s sklepom z dne 9. 2. 1999 že zagrožena denarna kazen, če tožnica ne bi izvršila odločbe inšpektorja za ceste. Ko je bilo ugotovljeno, da obveznosti še vedno niso bile izpolnjene, je prvostopenjski organ pravilno ravnal, ker je na podlagi 2. odstavka 298. člena ZUP takoj uporabil prisilni ukrep in zagrozil z novim, strožjim prisilnim ukrepom.

Upravni postopek je mogoče ustaviti le z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, tega sklepa pa v upravnem spisu ni. Prav tako pa tudi tožbene navedbe, da je občina prejela sklep o ukinitvi statusa javnega dobra in da je bil vložen zemljiško-knjižni predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice, ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega akta v tem upravnem sporu. Te navedbe se nanašajo že na vsebino odločbe, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, v upravnem izvršilnem postopku pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti take odločbe, ki se izvršuje. Ni pa v spisu podatka, da bi bila odločba, na podlagi katere se opravlja izvršba, odpravljena ali razveljavljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je v zadevi upravne izvršbe prvostopenjski organ naložil tožnici, da je dolžna denarno kazen v višini 412,00 EUR (100.000,00 SIT), ki ji je bila zagrožena s sklepom Prometnega inšpektorata Republike Slovenije, prometnega inšpektorja, št. 394-436/96-ŽN z dne 9. 2. 1999, plačati v petnajstih dneh po vročitvi izpodbijanega sklepa z navedbo namena nakazila. Če tožnica v predpisanem roku ne bo plačala denarne obveznosti, bo denarno kazen prisilno izterjala Davčna uprava Republike Slovenije. Če pa ne bo naložene obveznosti izpolnila v dodatnem roku do 1. 11. 2009, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 500,00 EUR. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ navaja, da je bila s sklepom z dne 9. 2. 1999 že zagrožena denarna kazen v znesku 412,00 EUR, če ne bo izvršila odločbe inšpektorja za ceste št. 349-436/96-ŽN z dne 9. 5. 1996. V kontrolnem pregledu na kraju samem dne 7. 7. 2009 je bilo ugotovljeno, da se iz javne poti ni odstranil silos za silažo, ob zidanem gospodarskem poslopju „svinjaki“, ki so na parceli št. 685/1, površina poti ni vzpostavljena v prvotno stanje, ni se odstranil prizidek k hlevu, ki se nahaja na javni poti. Zaradi tega je bilo potrebno na podlagi 2. odstavka 298. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) takoj uporabiti prisilni ukrep in zagroziti z novim, strožjim prisilnim ukrepom.

Tožnica se je zoper prvostopenjski sklep pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnica v tožbi povzema izrek izpodbijanega sklepa ter obrazložitev drugostopenjske odločbe. Nadalje navaja, da iz 289. člena ZUP izhaja, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ. V predmetni zadevi pa ni odločil Prometni inšpektorat Republike Slovenije, pač pa je odločbo z dne 9. 5. 1996 izdal inšpektor za ceste, prav tako pa je inšpektor za ceste izdal tudi odločbo z dne 9. 2. 1999. Za izvršbo bi zato moral poskrbeti ta organ, ne pa Prometni inšpektorat Republike Slovenije. Razen tega iz 2. odstavka 289. člena ZUP izhaja, da se ne glede na določbo tega člena upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi preko davčnega organa po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Izterjavo denarne kazni, ki je bila zagrožena s prejšnjim sklepom, bi torej moral izterjati davčni organ, to je Davčna uprava Republike Slovenije, zaradi česar je izpodbijani sklep izdal stvarno nepristojen organ. Sklep o izterjavi bi moral izdati davčni organ, ne pa Prometni inšpektorat Republike Slovenije. Drugi odstavek 289. člena ZUP napotuje na izvršbo preko davčnega organa po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Izvršba davčnih obveznosti pa je urejena v Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS št. 117/2006 in nadaljnji). Navedeni zakon v 125. členu ureja zastaranje. Pravica do odmere davkov oziroma pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo potrebno plačati. Navedeno določbo je potrebno analogno uporabljati tudi za izterjavo denarne kazni. Od trenutka, ko je nastopila pravica do izterjave zneska denarne kazni, pa do izpodbijanega sklepa oziroma do dneva vložitve te pritožbe, je poteklo že več kot pet let in je pravica do izterjave denarne kazni zastarala. Razen tega je Občina Šmarješke Toplice poslala dopis z dne 13. 7. 2009, iz katerega izhaja, da je Prometni inšpektorat postopek ustavil iz razloga, ker zaradi prekategorizacije, ki sledi iz občinskega odloka, ni več pristojen. Tožeča stranka ima torej podatek, da je prometni inšpektorat predmetni postopek ustavil na podlagi sprejetega občinskega odloka Občine Šmarješke Toplice. Ustavil ga je zaradi svoje nepristojnosti. Nadalje tožeča stranka dostavlja tudi zemljiško-knjižni izpisek za vl. št. 1274 k. o. ..., iz katerega izhaja, da je občina sprejela sklep o ukinitvi statusa javnega dobra z dne 2. 4. 2009. Prav tako je bil 15. 7. 2009 vložen zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice. Glede na vse navedeno ne gre več za javno dobro in ima tožeča stranka pravico imeti sporne objekte na zemljišču, kot tudi navedeno pomeni, da ni več pristojen prometni inšpektor, da bi sprejemal ustrezne odločitve zaradi zagotovitve javne ceste. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter da naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in na zakonu utemeljena, pravilno pa je bilo tudi, da je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjski sklep. Tožena stranka vztraja pri vseh razlogih, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe, saj je njena odločitev pravilna in zakonita, zaradi česar sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Skladno z določilom 2. odstavka 298. člena ZUP organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če stori zavezanec medtem kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem pa mu organ določi nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo. Sodišče meni, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil to določilo, zato pri utemeljitvi svoje sodbe ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, saj skladno z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) sledi utemeljitvi izpodbijanega prvostopenjskega sklepa. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bila s sklepom z dne 9. 2. 1999 že zagrožena denarna kazen, če tožnica ne bi izvršila odločbe inšpektorja za ceste št. 349 -436/96-ŽN z dne 9. 5. 1996. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča tudi pravilno ravnal, ker je potem, ko je bilo ugotovljeno, da obveznosti še vedno niso bile izpolnjene, na podlagi 2. odstavka 298. ZUP takoj uporabil prisilni ukrep in zagrozil z novim, strožjim prisilnim ukrepom.

Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da je drug organ opravljal izvršbo, kot pa je izdal odločbo v upravnem postopku. Tudi izpodbijani sklep je izdal inšpektor, saj je v uvodu sklepa navedeno, da izdaja sklep prometni inšpektorat Republike Slovenije, inšpektor za ceste. Prometni inšpektorat namreč preko prometnega inšpektorja kot uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi opravlja nadzor nad izvajanjem Zakona o javnih cestah, kot je pravilno navedel tudi drugostopenjski organ v svoji odločbi. Sodišče tudi ne soglaša s stališčem tožeče stranke, da je izpodbijani sklep izdal stvarno nepristojen organ, ker izterjavo denarne kazni izterja davčni organ. Z izpodbijanim sklepom namreč prvostopenjski organ denarne kazni ni izterjal, ampak je samo določil rok, v katerem je treba plačati že prej zagroženo denarno kazen, hkrati pa je tožnici določil novo denarno kazen. Določitev roka za plačilo denarne kazni pa ne pomeni isto kot njena izterjava. V prvostopenjskem sklepu je to celo izrecno ločeno, saj v izreku sklepa piše, da če tožnica v petnajstih dneh ne bo plačala denarne kazni, ki je bila že prej zagrožena, šele takrat bo prisilno izterjana preko davčne uprave. Iz navedenega razloga so tudi brezpredmetne tožbene navedbe glede zastaranja denarne kazni, saj do prisilne izterjave denarne kazni v davčnem postopku v času izdaje prvostopenjskega akta še ni prišlo. Glede tožbenih navedb, da je bil postopek izvršbe že ustavljen, pa sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu nahaja dopis prvostopenjskega organa Občini Šmarješke Toplice št. 2684-160/99/8 z dne 5. 6. 2008, iz katerega izhaja, da je inšpektorat občini sporočil, da po ugotovitvi, da javna pot, na katero se je ukrep nanašal, ni več razvrščena med kategorizirane (občinske) prometne ceste in da je zato ustavil postopek. Vendar pa sodišče meni, da je mogoče postopek ustaviti le z izdajo sklepa o ustavitvi postopka, tega sklepa pa v upravnem spisu ni. Prav tako pa tudi tožbene navedbe, da je občina prejela sklep o ukinitvi statusa javnega dobra in da je bil vložen zemljiško-knjižni predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice, ne more vplivati na pravilnost izpodbijanega akta v tem upravnem sporu. Te navedbe se nanašajo že na vsebino odločbe, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, v upravnem izvršilnem postopku pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti take odločbe, ki se izvršuje. Ni pa v spisu podatka, da bi bila odločba, na podlagi katere se opravlja izvršba, odpravljena ali razveljavljena.

Ker je izpodbijani sklep pravilen, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek o povrnitvi stroškov postopka, saj trpi tožeča stranka sama svoje stroške postopka, skladno s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1. Tožnica je s predlogom za zaslišanje strank smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave. Predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Navesti je potrebno konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti ter v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.