Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč je dolžan dati stranki možnost, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar hkrati pomeni, da ni potrebno, da se stranka izjavi o vseh okoliščinah. To, da je toženka sama preverila, ali so podatki v uradni evidenci FURS o dohodkih tožnice enaki tistim podatkom, ki jih je toženki posredovala tožnica in po prejemu podatkov ugotovila, da so enaki tožničinim podatkom, po presoji sodišča ni okoliščina, ki bi bila pomembna za odločbo. Tožnici bi bilo treba dati možnost, da se o pridobljenih podatkih izjavi, če bi bili ti podatki drugačni od tistih, ki jih je toženki posredovala sama in bi toženka nanje oprla odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnica zaposlena v podjetju A. d.o.o., Ljubljana in je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje (januar - marec 2018) iz naslova plač, nadomestil plače in povračil stroškov v zvezi z delom prejela skupno 1.789,36 EUR, kar pomeni, da je njen mesečni povprečni neto dohodek 596,45 EUR. Ker je družina enočlanska, to pomeni, da znaša povprečni mesečni dohodek na družinskega člana 596,45 EUR. Po 13. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) se šteje, da je socialno stanje prosilca (...) zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke. Glede na 8. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) ter Odredbo o usklajeni višini minimalnega dohodka, znaša od avgusta 2017 višina dveh minimalnih dohodkov 596,06 EUR. Tudi z Odredbo o usklajeni višini minimalnega dohodka od januarja 2018 ostaja ta znesek nespremenjen. Ker tožničin mesečni povprečni dohodek na člana družine presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, je toženka njeno prošnjo zavrnila. Ker je toženka prošnjo zavrnila že iz razloga, ker tožnica ne izpolnjuje finančnega in materialnega položaja, se ni ukvarjala z vprašanjem, ali prosilka izpolnjuje vsebinski pogoj in ni preverjala lastništva nepremičnin, vrednostnih papirjev in vozil. 2. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka odločala v posebnem ugotovitvenem postopku in ne v skrajšanem ugotovitvenem postopku in bi morala pred izdajo odločbe tožnici dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih pomembnih za odločbo. Toženka je namreč sama pridobila podatke glede nepremičnin, avtomobila, zaposlitve in ostalega, vendar tožnici ni dala možnosti, da se o njih izjavi. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka, kar izhaja tudi iz sodbe naslovnega sodišča I U 106/2016 z dne 23. 2. 2016. Nadalje je toženka napačno ugotovila dejansko stanje. Tožnica vseskozi prejema minimalno plačo. V mesecu, ko je bila plača malenkost večja, je bilo to zato, ker je država spremenila mejo minimalne plače in bi bil delodajalec, če tega ne bi upošteval, v prekršku. Tožnica se pripravlja na operacijo menjave kolka, zato je njena pridobitna zmogljivost minimalna. Ker bo po operaciji več kot pol leta na rehabilitaciji, bo njen dohodek nižji, kot je prag revščine. Z njenim zdravstvenim stanjem je toženka seznanjena, saj je v drugi zadevi, v kateri prosi za brezplačno pravno pomoč, to že pojasnila. Trenutno nima denarja niti za terapije in prevoze do zdravnika. Denar ji posojata starša. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v nov postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je tožnica k tožbi sama predložila plačilne liste za mesece januar, februar in marec 2018. Toženka je kljub temu vpogledala v evidenco FURS - obdavčljivi dohodki pravnih oseb in ugotovila, da je tožnica od svojega delodajalca prejela zneske v višini kot izhajajo iz plačilnih list. Iz nobene zakonske določbe ne izhaja, da bi morala tožnico seznaniti z njenimi prihodki iz naslova plače, ki jih je toženki itak dostavila sama. Toženka ni preverjala, ali je tožnica lastnica vozila in solastnica hiše, niti ni ugotavljala vrednosti nepremičnine, ker je prošnjo zavrnila že zato, ker tožnica ne izpolnjuje finančnega in materialnega položaja. Res je, da toženka vodi tudi postopek v zadevi Bpp št. 140/2018, katerega predmet je vprašanje, ali je tožnica še vedno upravičena do brezplačne pravne pomoči. V tistem postopku je ugotovila, da je bila tožnica do 8. 1. 2018 edina družbenica v družbi A., ko je celotni delež neodplačno prenesla na A.A. stanujočo v Dubaju. Ker tožnica v zadevi Bpp št. 140/2018 ni navedla določenih dejstev glede premoženja, je bila pozvana na izjasnitev. Zdravstveno dokumentacijo je dostavila šele 24. 5. 2018, kar je po izdaji izpodbijane odločbe z dne 14. 5. 2018. Toženka tako ob izdaji izpodbijane odločbe ni bila seznanjena z zdravstvenim stanjem tožnice. Pri tem ta dokumentacija tudi ni pomembna in ne more spremeniti odločitve v tej zadevi. Bpp št. 220/2018 je drug upravni postopek, ki nima veze s postopkom št. Bpp 140/2018. Navedbe o predvideni operaciji menjave kolka so zato tožbena novota, pri čemer so tudi nepomembne. Toženka je namreč ob izdaji izpodbijane odločbe z dne 14. 5. 2018 ugotavljala premoženjsko stanje za obdobje pred vložitvijo prošnje. Tožbene navedbe, kakšno bo domnevno stanje v septembru 2018, niso relevantne. Toženka verjame, da je tožničino življenje težko, vendar mora pri dodeljevanju brezplačne pravne pomoči odločati v skladu z veljavno zakonodajo. Njena odločitev temelji na dejstvu, da je tožnica presegla cenzus in bi bila dodelitev brezplačne pravne pomoči iz zdravstvenih razlogov v nasprotju z zakonom.

4. Toženka je po izteku roka za odgovor na tožbo dne 18. 7. 2018 vložila dopolnitev odgovora na tožbo, ker naj bi do informacij, ki jih navaja, prišla šele 18. 7. 2018. Sodišče navedb iz te dopolnitve odgovora na tožbo ni povzelo in jih ne bo obravnavalo, saj je v skladu z določilom drugega odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določilo osemdnevni rok za odgovor na tožbo, ki ni bil podaljšan. Toženka bi morala za podaljšanje roka zaprositi preden je ta iztekel (tretji odstavek 110. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po 13. členu ZBPP je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.

7. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnica v mesecu januarju, februarju in marcu 2018 prejela povprečno 596,45 EUR mesečnega povprečnega dohodka na člana družine. Tožnica tudi ne izpodbija ugotovitve, da višina dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (ZSVarPre), znaša 595,06 EUR. Tak znesek pa izhaja tudi iz plačilnih list, ki jih je predložila k prošnji. Iz tega izhaja pravilna ugotovitev toženke, da tožničin mesečni dohodek presega višino dveh osnovnih minimalnih zneskov dohodka, kot je bil v veljavi na dan izdaje izpodbijane odločbe tj. dne 14. 5. 2018. 8. Tožnica torej ne ugovarja ugotovljenim zneskom, ampak temu, da ji toženka, po tem, ko je vpogledala v uradno evidenco FURS o obdavčljivih dohodkih fizičnih oseb, glede tako pridobljenih podatkov, ni dala možnosti, da se pred izdajo odločbe o njih izjavi. Prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da je, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Organ je tako dolžan dati stranki možnost, da se izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, kar hkrati pomeni, da ni potrebno, da se stranka izjavi o vseh okoliščinah. To, da je toženka sama preverila, ali so podatki v uradni evidenci FURS o dohodkih tožnice enaki tistim podatkom, ki jih je toženki posredovala tožnica in po prejemu podatkov ugotovila, da so enaki tožničinim podatkom, po presoji sodišča ni okoliščina, ki bi bila pomembna za odločbo. Tožnici bi bilo treba dati možnost, da se o pridobljenih podatkih izjavi, če bi bili ti podatki drugačni od tistih, ki jih je toženki posredovala sama in bi toženka nanje oprla odločbo. Podatkov glede nepremičnin in vozila pa toženka ni pridobivala in nanje ni oprla svoje odločitve, saj za pravilno uporabo 13. člena ZBPP niso relevantni. Zato tožnica neupravičeno uveljavlja, da je prišlo do kršitve pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Zadeva I U 106/2016 z dne 23. 2. 2016, na katero se sklicuje tožnica, je drugačna, saj se je v njej organ oprl na sporazum o vzgoji in varstvu otrok, za katerega pa v upravnem spisu ni bilo izkazano, da je bil sploh dosežen. Zadeva tako ni primerljiva s tem, da organ vpogleda v uradno evidenco o prihodkih, iz katere izhaja enako dejansko stanje kot ga navaja stranka sama.

9. Nadalje tožnica trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno, ker toženka ni upoštevala, da je bila tožničina plača en mesec malenkost višja zato, ker je država spremenila mejo minimalne plače. Ta dejstva tudi po presoji sodišča niso pravno relevantna. Toženka tako pravilno ugotavlja, da je za pravilno uporabo predpisa relevantno dejstvo, kakšen znesek dohodkov je tožnica prejela in ne, zakaj ji je bil nek dohodek izplačan v takšnem znesku, kot ji je bil izplačan. O višini dohodkov, ki jih je tožnica prejela pa, kot je bilo že navedeno, ni spora. Sodišče se tudi strinja s toženko, da morebitna operacija in okoliščine, v katerih bo tožnica živela po operaciji, ne morejo biti relevantne pri odločitvi. Organ mora namreč pri odločanju upoštevati stanje na dan izdaje odločbe oziroma ugotoviti tisto dejansko stanje, ki je glede na zakon, ki velja na dan odločanja, pravno relevantno. Določba 13. člena ZBPP, niti določbe ZSVarPre, ne dajejo podlage za to, da bi se pri odločanju o brezplačni pravni pomoči upoštevale materialne oziroma zdravstvene razmere prosilca, ki bodo (morda) nastale v prihodnosti. Pomemben je osnovni znesek minimalnega dohodka, kakršen je na dan odločanja in dohodek prosilca, ki ga ima v času odločanja. Zdravstvena dokumentacija, ki jo tožnica prilaga k tožbi in s katero je bila toženka seznanjena v zadevi Bpp št. 140/2018, v kateri ugotavlja, ali prosilka glede na njeno premoženje in opravljen neodplačen prenos deleža v podjetju, še izpolnjuje pogoje za brezplačno pravno pomoč, torej ne more dokazovati dejstva, ki bi bilo glede na materialni predpis v tej zadevi relevantno.

10. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen, in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Ker relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, dokazi, ki jih stranka navaja v tožbi pa niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi, je sodišče v skladu s prvim odstavkom in drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

11. Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.