Jedro

Sprejemniku ponudbe ni potrebno, da že ob sprejemu ponudbe navede vrstni red predkupne pravice, kot jo določa 23. člen ZKZ. Upravni organ je zato pravilno v postopku, sproženem na podlagi vloge tožnika za odobritev pravnega posla, preveril ali je bila pogodba sklenjena s predkupnim upravičencem z najvišjim vrstnim redom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil odobritev prodajne pogodbe, sklenjene med A.A., B.B., C.C., D.D. kot prodajalci in E.E. kot kupcem, katere predmet so nepremičnine parc. št. 1229, 1250, 1253, 2689, 2690, 2507 in 2506, vse k.o. …. V obrazložitvi je navedel, da je bila ponudba s strani solastnikov objavljena od vključno 26. 10. 2010 do vključno 24. 11. 2010. V roku za sprejem ponudbe sta se kot kupca priglasila E.E. in F.F. Naroka dne 12. 1. 2011 sta se oba udeležila, E.E. pa je izjavil, da ima v lasti nepremičnino parc. št. 2504 k.o. …, ki neposredno meji na parc. št. 2506 k.o. …, ki je predmet prodaje. Kot dokaz je predočil odločbo Upravne enote Novo mesto, št. 330-100/2011-3 z dne 10. 1. 2011, ki je postala pravnomočna 11. 1. 2011. V času, ko pa je bila nabita ponudba za prodajo nepremičnin, pa ni imel v lasti nobene nepremičnine, ki bi neposredno mejila na nepremičnine, ki so se prodajale. Z odločbo mu je bil tudi priznan status kmeta. F.F. pa je na ustni obravnavi izjavil, da ima priznan status kmeta in predložil listino, iz katere je razvidno, da s parcelo št. 2688 k.o. ... meji na zemljišče parc. št. 2689 k.o. ..., ki je naprodaj. Organ je po uradni dolžnosti opravil vpogled v zemljiški kataster in zemljiško knjigo in ugotovil, da je izjava F.F. točna, ker je lastnik zemljišča 2688, ki neposredno meji na zemljišče parc. št. 2689, ki je predmet prodaje. Ker E.E. ni bil lastnik nepremičnine parc. št. 2504 v času, ko je bila nabita ponudba za prodajo nepremičnin, ni imel v lasti nepremičnin, s katerimi bi neposredno mejil na nepremičnine, ki so bile predmet ponudbe. Na podlagi navedenega ter v skladu z 2. alineo prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ima F.F. predkupno pravico pri nakupu nepremičnin pred E.E., zato je odločil kot je razvidno iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je pred sklenitvijo prodajne pogodbe prodajalce pozval, da preverijo, ali je drugi ponudnik (pravilno prejemnik ponudbe) še zainteresiran za nakup nepremičnine in ali želi uveljaviti predkupno pravico. Prodajalci so z njim vzpostavili stik in ugotovili, da pod danimi pogoji ni kupec za omenjena zemljišča. Navedeno dejstvo so prodajalci predstavili na ustni obravnavi, sam pa je na isti obravnavi podal zapis, s katerim prodajalci gospoda F.F pozivajo k podpisu prodajne pogodbe. Tudi glede na dejstvo, da so bile nepremičnine že tretjič ponujene v prodajo na oglasni deski UE Novo mesto, kaže, da je sklenitev prodajne pogodbe in njena odobritev edina možnost, da se nakup izvede. Upravni organ je, kot je že navedel na ustni obravnavi, ugotavljal na podlagi ZKZ prednostno pravico, vendar je odločil zmotno, ker ni upošteval na obravnavi in v zapisniku obravnave navedenih dejstev glede neresnosti podane ponudbe (pravilno sprejema ponudbe) s strani F.F. Odločilno napako pa je storil, ker ni upošteval 23. člena ZKZ, ki v prvem odstavku jasno določa, da predkupno pravico lahko uveljavlja predkupni upravičenec. V tem primeru pa predkupne pravice do izdaje odločbe ni uveljavljal nihče. Organ je le ugotavljal, kdo jo ima, pa še to po mnenju tožnika napačno. Pričakuje, da bo sodišče odločilo v smislu, da mu upravni organ mora izdati pozitivno vlogo o odobritvi pravnega posla, predpisano z 22. členom ZKZ, na podlagi četrtega odstavka 23. člena istega zakona, kateri jasno predpisuje, da če nihče ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec kmetijsko zemljišče proda vsakomur, ki je sprejel ponudbo. Predlaga odpravo prvostopne odločbe.

Stranka z interesom v tem postopku F.F. v odgovoru na tožbo navaja, da so neresnične in za odobritev pravnega posla nepomembne navedbe, da je bila njegova ponudba (pravilno sprejem ponudbe) neresna. S prodajalci je nato tudi sklenil prodajno pogodbo za nepremičnine, ki so bile predmet ponudbe in vložil vlogo za odobritev pravnega posla. Na obravnavi je tudi uveljavljal predkupno pravico. Pravilno pa je organ tudi odločal glede na stanje v času podaje pisne izjave o sprejemu ponudbe. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva stroške postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ugovarja, da upravni organ ni imel podlage za zavrnitev odobritve pravnega posla, v katerem je nastopal kot kupec nepremičnin.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da sta ponudbo za nakup nepremičnin sprejela tako tožnik kot F.F. Na obravnavi je bilo ugotovljeno, da ima F.F. status kmeta mejaša – druga alinea prvega odstavka 23. člena ZKZ, tožnik pa enakega ali višjega statusa predkupnega upravičenca, glede na 23. člen ZKZ, ni mogel izkazati. Glede na dejstva, navedena v izpodbijani odločbi, tožnik pa tudi ne navaja drugačnih, je ugotovitev, da F.F. izpolnjuje status predkupnega upravičenca glede na drugo alineo prvega odstavka 23. člena ZKZ, pravilna. Sporno med strankami pa je, kot ugovarja tožnik, da organ ni pravilno uporabil 23. člena ZKZ, ki določa, da pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, če ni glede kmetijskega zemljišča gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače, lahko uveljavljajo predkupno pravico predkupni upravičenci. Meni, da v obravnavanem primeru ni nihče uveljavljal predkupne pravice, da pa jo je ugotavljal organ. Zaradi navedenega meni, da bi moral organ odobriti pravni posel na podlagi četrtega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa, da če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice, lahko prodajalec proda kmetijsko zemljišče vsakomur, ki je sprejel ponudbo pravočasno in na način, predpisan z zakonom. Vendar pa si tožnik določbo 23. člena ZKZ – prvi odstavek, napačno razlaga, glede na ustaljeno sodno prakso. Sodišče v svoji praksi 23. člen ZKZ razlaga tako, da sprejemniku ponudbe ni potrebno, da že ob sprejemu ponudbe navede vrstni red predkupne pravice, kot jo določa 23. člen ZKZ. Upravni organ je zato pravilno v postopku, sproženem na podlagi vloge tožnika za odobritev pravnega posla, preveril ali je bila pogodba sklenjena s predkupnim upravičencem z najvišjim vrstnim redom. Kršitev materialnega prava v ugovarjani smeri zato ni podana.

Nerelevantni in neutemeljeni pa so tudi ostali razlogi, ki jih navaja tožnik. V zadevi namreč ne spremeni zadeve dejstvo, da je pred sklenitvijo pogodbe prodajalce pozval, da poizvejo ali je F.F. še zainteresiran ter da so ga ti obvestili, da ne, kot so tudi povedali na ustni obravnavi. Razlog, ki bi kazal na nepravilno odločitev, tudi ni zapis na zapisniku ustne obravnave, da prodajalci pozivajo F.F. k podpisu pogodbe. Ne glede na to, da je ta navedba nerelevantna za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe, pa sodišče povzema iz odgovora na tožbo stranke z interesom v tem postopku F.F., da je prodajno pogodbo za nepremičnine s prodajalci sklenil. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem zahtevo za povrnitev stroškov zavrne v primeru zavrnitve ali zavrženja tožbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.