Jedro

Za odločitev v tej zadevi je odločilno dejstvo, da tožnik v času, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, s katero je dovolila izročitev tujca, v Republiki Sloveniji ni imel priznane pravice pribežališča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1489/2001-9 z dne 10.10.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 10.9.2001, s katero je ta dovolila izročitev tožnika V.S.A., rojenega 5.3.1953 v S., s prebivališčem na naslovu P. ulica, M., Ruska federacija, državljana Ruske federacije, zaradi kazenskega pregona zaradi suma storitve kaznivega dejanja velike goljufije po členu 2c, 3b in 159 Kazenskega zakonika Ruske federacije (1. točka izreka). Izročitev tožnika je dovolila pod pogoji iz 68. člena Pogodbe o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju: pogodba), v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94, 72/98 in 6/99, v nadaljevanju ZKP), in sicer: da se V.S.A. brez soglasja Republike Slovenije ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, da se zoper njega brez soglasja Republike Slovenije ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo in da se ga brez soglasja Republike Slovenije ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (2. točka izreka). Predajo V.S.A. bo pristojnim organom Ruske federacije, skladno z 2. odstavkom 532. člena ZKP, v zvezi z 69. členom pogodbe, izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe, zoper katero je upravni spor dopusten, ne zadrži pa njene izvršitve, je navedeno, da je Ruska federacija zaprosila Republiko Slovenijo za izročitev tožnika, zoper katerega je sodišče v N., okrožje K., Ruska federacija, odredilo razpis mednarodne tiralice zaradi kazenskega pregona. Tožnik je bil prijet na ozemlju Republike Slovenije. Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 11.11.1999 ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožnika Ruski federaciji. Ker tožnik v Republiki Sloveniji tudi ne uživa pravice pribežališča ter kaznivo dejanje, za katero se izročitev zahteva, nima elementov političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, je tožena stranka ugodila prošnji Ruske federacije ter dovolila izročitev tožnika.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno, da bi obstajal kateri od pogojev, navedenih v 530. člena ZKP, ki bi preprečevali izdajo odločbe o dovolitvi izročitve tujca. Zakon o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 66/2000 - odločba US, 113/2000 - odločba US, 124/2000 in 67/2001, v nadaljevanju ZAzil), predvideva dve vrsti odločb, ki preprečujeta izročitev, in sicer odločbo o priznanju azila in odločbo o dovolitvi zadrževanja v državi. Take odločbe tožnik ni predložil, niti ni zatrjeval, da bi mu bila taka pravica priznana. Izročitev tožnika je bila zahtevana zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejnje goljufije, za katero je zagrožena kazen, daljša od treh let zapora in pri katerem ne gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Postopek za izročitev je ločen od postopka za priznanje azila. Določbe ZKP oziroma mednarodne pogodbe, ki urejajo postopek izročitve, ni mogoče razumeti drugače kot specialne določbe v razmerju do ZAzil. Dovolitev izročitve je ločeno dejanje od izvršitve izročitve. Na odločitev tožene stranke, v tem primeru, ne vpliva postopek za pridobitev azila, ki je v teku. Vplivala bi le pravnomočna odločba o priznanju azila, ki je tožnik nima.

Tožnik sodbo izpodbija iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v

1. odstavku 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS). V pritožbi navaja, da je dne 3.3.2000 na podlagi spremenjenih okoliščin vložil (ponovno) vlogo za azil pri Ministrstvu za notranje zadeve ter da postopek še ni pravnomočno končan, kar dokazuje s pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije. Zaradi navedenega izročitev tujca tuji državi ni dovoljena do pravnomočnosti rešitve vloge za azil. Odločba tožene stranke je preuranjena, saj je tožena stranka z njo kršila materialne predpise. Zato jo je potrebno odpraviti. Kot lex specialis je potrebno upoštevati ZAzil in ne ZKP. ZAzil v 11. členu prepoveduje izročitev tujca tuji državi, za katerega azilni postopek še ni pravnomočno končan. Šele tedaj, ko tujcu azil ni dodeljen in je azilni postopek pravnomočno končan, lahko tožena stranka izda odločbo o izročitvi tujca tuji državi. Odstranitev tujca se tudi po 40. členu ZAzil ne sme izvršiti, dokler azilni postopek ni pravnomočno končan.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 530. člena ZKP minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. Minister za pravosodje ne dovoli izročitve tujca, če uživa ta v Republiki Sloveniji pravico pribežališča, ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

Za odločitev v tej zadevi je torej odločilno dejstvo, ali je imel tožnik v času, ko je minister za pravosodje izdal odločbo, s katero je dovolil izročitev tožnika, v Republiki Sloveniji pravico pribežališča. Glede navedenega je potrebno pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v času, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo (10.9.2001), ni imel priznane pravice pribežališča. Po oceni pritožbenega sodišča je zato pravilna ugotovitev, da tožnik ni izkazal, da bi v času odločanja tožene stranke, obstajal kateri od pogojev, zaradi katerega minister za pravosodje izročitve tujca ne dovoli.

V času, ko je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo v tej zadevi (dne 10.9.2001), je bila že dokončna odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 16.8.2001, s katero je to zavrnilo tožnikovo (ponovno) prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, sedaj pa je odločba tudi pravnomočna. Z vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 1041/2001 z dne 5.12.2001, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sodbo, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo o zavrnitvi tožnikove ponovne prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji, je tako postal tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da postopek na podlagi ponovne prošnje za azil še ni pravnomočno končan, brezpredmeten.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.