Jedro

V konkretni izvršilni zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v G. z dne 9.5.1995, opr.št. P 34/95-14, s katerim so bili upniku po umiku tožbe odmerjeni pravdni stroški in naloženi v plačilo dolžniku. Dolžnik je vložil tožbo v omenjeni pravdni zadevi že po uvedbi stečajnega postopka, do katere je po podatkih spisa prišlo dne 6.6.1994. Tako upnikova terjatev ob uvedbi stečajnega postopka ni obstajala. V 4.odst. 111.čl. ZPPSL je določena izjema od načela v 1.odst. tega člena, ko ni mogoče dovoliti izvršbe proti stečajnemu dolžniku. Ta izjema je določena za izvršilne naslove, ki se nanašajo na stroške stečajnega postopka. Med take terjatve je treba šteti tudi stroške, ki jih je upniku povzročil dolžnik v stečaju z vložitvijo tožbe, katero je umaknil.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izvršbo proti dolžniku na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v G. z dne 9.5.1995, opr.št. P 34/95 zaradi izterjave izvršljive terjatve v znesku 13.530,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1995 dalje do plačila in izvršilnih stroškov. Upnikovo pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišči sta svojo odločitev oprli na 1.odst. 111.čl. zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS, št. 67/93), ker je bil proti dolžniku dne 6.6.1994 uveden stečajni postopek.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo proti sklepoma sodišč prve in druge stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti navaja, da se nanaša izvršilni naslov na stroške pravdnega postopka, v katerem je sedanji dolžnik vložil tožbo proti sedanjemu upniku že po uvedbi stečajnega postopka. Zaradi umika tožbe je sodišče naložilo dolžniku povračilo upnikovih pravdnih stroškov. Ker ne gre za terjatev, nastalo do uvedbe stečajnega postopka, določba 1.odst. 111.čl. cit. zakona ne pride v poštev. Terjatev bi lahko prišteli med stroške stečajnega postopka v smislu 136.čl. oz. 1.odst. 145.čl. ZPPSL.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ko sta svojo odločitev o zavrnitvi predloga za izvršbo oprli na 1.odst. 111.čl. zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. V konkretni izvršilni zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v G. z dne 9.5.1995, opr.št. P 34/95-14, s katerim so bili upniku po umiku tožbe odmerjeni pravdni stroški in naloženi v plačilo dolžniku. Dolžnik je vložil tožbo v omenjeni pravdni zadevi že po uvedbi stečajnega postopka, do katere je po podatkih spisa prišlo dne 6.6.1994. Tako upnikova terjatev ob uvedbi stečajnega postopka ni obstajala. V 4.odst. 111.čl. ZPPSL je določena izjema od načela v 1.odst. tega člena, ko ni mogoče dovoliti izvršbe proti stečajnemu dolžniku. Ta izjema je določena za izvršilne naslove, ki se nanašajo na stroške stečajnega postopka. Upoštevati je treba, da so po 136.čl. stroški stečajnega postopka tudi terjatve upnikov, ki nastanejo na podlagi pravnih poslov, vsebovanih v določbah 133.čl., 134.čl. in 135.čl. (dokončanje nujnih poslov, nadaljevanje proizvodnje in tekočih poslov v stečaju). Tudi po 1.odst. 145.čl. se določeni stroški štejejo kot stroški stečajnega postopka. Med take terjatve je treba šteti tudi stroške, ki jih je upniku povzročil dolžnik v stečaju z vložitvijo tožbe, katero je umaknil. Da se obveznosti stečajnega dolžnika, nastale po začetku stečajnega postopka, obravnavajo enako kot stroški stečajnega postopka, je bilo stališče sodne prakse že v času prej veljavnega zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur.l. SFRJ, št. 84/89 (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Poročilu I/92), ki je imel v tem vsebinsko enake določbe.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da znova odloči o izvršilnem predlogu (2.odst. 395.čl. zakona o pravdnem postopku v zvezi s 14.čl. zakona o izvršilnem postopku).