Jedro

Dispozitivnost strankam nalaga, da v zahtevi za varstvo zakonitosti poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni D.Š. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom Ks 320/2007 z dne 24.11.2008 zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložil zagovornik obsojenega D.Š. v zvezi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti K 107/2001 z dne 19.11.2001 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 55/2002 z dne 10.4.2002, s katerim je bil D.Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega in prvega odstavka 127. člena v zvezi s prvim odstavkom 27. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Pravnomočna sodba očita obsojenemu D.Š., da je v mesecu avgustu 1999 B.Ž. in L.O. posredoval naročilo za umor J.M., katerega jima je pokazal v gostišču v L. ter jima je v gostilni „P.“ izročil 20.000 DEM z navodilom, da od tega denarja nabavita pištolo, B.Ž. in L.O. pa sta dne 26.9.1999 izvršila umor J.M. Sodišče zavrženje zahteve za obnovo utemeljuje z ugotovitvijo, da razlogi, iz katerih je zahtevana obnova, ne predstavljajo obnovitvenega razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Senat prvostopnega sodišča je ugotovil, da razlogi, iz katerih je bila M.M. pravnomočno oproščena obtožbe zaradi napeljevanja L.O. in B.Ž. h kaznivemu dejanju umora J.M., niso v povezavi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bil obsojen D.Š. Po mnenju zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni bilo navedeno ničesar, kar bi potrjevalo njeno utemeljenost oziroma ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali nov dokaz, ki bi lahko vzbudil resen dvom o ugotovljenem dejanskem stanju; ponovna ocena zbranih dokazov, s katerim je razpolagalo že sodišče prve stopnje v rednem postopku, pa ni razlog, zaradi katerega bi bilo treba dovoliti obnovo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 942/2008 pritožbo zagovornika obsojenca zoper sklep prvostopnega sodišča zavrnilo in med drugim v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da oprostilna sodba za M.M. za kaznivo dejanje umora J.M. za obsojenega D.Š. ne prinaša ničesar novega. Pri tem posebej ugotavlja, da je obsojenec dejanje v objektivnem smislu priznal in da po presoji pritožbenega sodišča ni možnosti, po kateri obsojeni D.Š. „ne bi bil del podjema, ki se je brez obzira na motiv končal z umorom“.

3. Zagovornik obsojenega D.Š. je zoper pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za obnovo kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. točki drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložnik vztraja, da je bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je bilo spremenjeno prvotno ugotovljeno dejansko stanje iz obsodilne sodbe brez kakršnekoli nove obtožbe. Meni, da je sodišče prezrlo, da je bil D.Š. obsojen zaradi kaznivega dejanja pomoči k umoru prav konkretni osebi, to je M.M. in bi razlogi, ki so pritožbeno sodišče pripeljali do oprostilne obsodbe M., lahko tudi v primeru obsojenega Š. spremenili obsodilno sodbo v oprostilno ali bili vsaj razlog za sodbo po milejšem zakonu. Vložnik ne sprejema ugotovitev izpodbijanega sklepa pritožbenega sodišča, da razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje, ne pomenijo sprejema argumentacije iz oprostilne sodbe, izrečene M.M., in vztraja pri trditvi, da je sodišče prve stopnje v sklepu, s katerim je zavrglo zahtevo za obnovo, sámo spremenilo dejanski stan iz obsodilne sodbe in je zato podana kršitev iz 9. točke drugega odstavka 371. člena ZKP ter je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kršen pa je tudi kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli obnovo kazenskega postopka, istočasno pa odredi, da se izvrševanje pravnomočne sodbe, izrečene D.Š., prekine.

4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP ocenila, da Okrožno sodišče v Murski Soboti s tem, ko je zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper obsojenega D.Š., v ničemer ni poseglo v izrek pravnomočne sodbe, tega tudi ni storilo Višje sodišče v Mariboru, ki je pritožbo zoper ta sklep zavrnilo. Nestrinjanje z razlogi Okrožnega sodišča za zavrženje zahteve za obnovo postopka in argumenti, s katerimi zahteva svoje nestrinjanje z odločitvijo utemeljuje, posegajo na področje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten razlog v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta zaključke ustrezno argumentirali in ti niso v nasprotju s podatki v spisu. Po mnenju vrhovne državne tožilke zaključek sodišča, da oprostilna sodba zoper M.M. v ničemer ne spremeni ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z dejanjem, za katerega je bil obsojen D.Š., je dejansko in ne pravno vprašanje in ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Na odgovor vrhovne državne tožilke sta se odzvala obsojenec in njegov zagovornik. Obsojenec v svoji izjavi meni, da je upravičen do enake obravnave v kazenskem postopku kot M.M. in da morajo razlogi, zaradi katerih je bila oproščena, veljati tudi zanj. Meni, da je iz tega razloga upravičen zahtevati obnovo postopka. Zagovornik obsojenca v svoji izjavi ocenjuje odgovor Vrhovnega državnega tožilstva na zahtevo za varstvo zakonitosti kot skrajno pavšalen. Navaja, da je res, da niti Okrožno sodišče v Murski Soboti niti Višje sodišče v Mariboru v svojih odločbah formalno nista posegli v izrek pravnomočne sodbe, izrečene obsojenemu D.Š., saj bi s tem direktno in povsem jasno kršili kazenski zakon; vendar pa meni, da je prvostopno sodišče s tem, ko je v obrazložitvi svojega sklepa povzelo ugotovitve pritožbenega sodišča, da obsojeni M.M. ni moč subjektivno očitati napeljevanja ali naročila k umoru, zastavljeno tudi vprašanje, ali ne bi to moralo veljati enako za obsojenega Š. Zatrjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti zaradi tega ne posega v področje ugotavljanja dejanskega stanja, kot to navaja Vrhovno državno tožilstvo, pač pa opozarja na storjeno kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP. Ponavlja, da je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki drugega odstavka 371. člena ZKP, saj se „zoper obs. Š. sodba nanaša na dejanje, katerega je M.M. bila oproščena“.

B.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, tako kot vložnik, zagovornik obsojenega D.Š., sam trdi v odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke, da sodišči prve in druge stopnje nista posegli v izrek pravnomočne obsodilne sodbe, izrečene obsojenemu D.Š., glede katere se zahteva obnova kazenskega postopka. V čem naj bi bila obtožba prekoračena - vložnik namreč izpodbijanima sklepoma očita kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - in katero dejansko stanje in v čem naj bi bilo spremenjeno, iz zahteve ni jasno, zato Vrhovno sodišče lahko le ugotovi, da takšna kršitev ni podana. Docela je neobrazložena tudi uveljavljana kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Obstoja kršitve zakona, na katere se vložnik sicer sklicuje, ni pojasnil oziroma utemeljil. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 podalo razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP in sicer, da ima vložnik dolžnost in odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, konkretizira in substancira. Ni dovolj, da v zahtevi navede le vrsto oziroma tip kršitve, označen s členom zakonske določbe. Dispozitivnost, ki izhaja iz že navedene določbe prvega odstavka 424. člena ZKP, strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da vložnik ni zadostil trditvenemu bremenu v zvezi z uveljavljanimi kršitvami, zato lahko Vrhovno sodišče ponovno le ugotovi, da izpodbijana sklepa nimata zatrjevanih napak.

7. Vložnik v svoji zahtevi tudi ne navaja, katera so tista konkretna nova dejstva in novi dokazi, ki so narekovali izrek oprostilne sodbe M.M. in ki naj bi morali biti upoštevani tudi pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka zoper D.Š. Izrek oprostilne sodbe M.M. je pravni sklep o utemeljenosti obtožbe, ki so ga sprejela sodišča, ki so o tem odločala. Sama oprostilna sodba je sicer pravno dejstvo in pravno dejanje, ni pa novo dejstvo ali nov dokaz v smislu 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. V zvezi s tem sta sodišči prve in druge stopnje postopali pravilno, ko sta glede na opise dejanj, ki je bilo očitano M.M. in zaradi katerega je obsojen D.Š., ugotavljali, ali sta tako povezani, da oprostilna sodba, izrečena M.M., lahko vnese dvom v obstoj dejanja, ki se očita obsojenemu Š. in tudi pravilno ugotovili, da ne gre za takšno povezanost. Popolnoma pravilno sklep pritožbenega sodišča tudi ugotavlja, da razlogi, ki so narekovali oprostilno sodbo M.M., ne prinašajo ničesar novega, oziroma takšnega, kar bi utegnilo povzročiti oprostitev D.Š. ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.

8. Na podlagi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zahteva zagovornika obsojenega D.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo, obsojenca pa je na podlagi 4. točke 95. člena ZKP v zvezi s 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.