Jedro

V tem socialnem sporu tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo štipendije, ker toženec ni izpolnil obveznosti iz odločbe o dodelitvi štipendije. Gre za verzijsko terjatev na temelju izvensodne poravnave, sklenjene med tožečo in toženo stranko. Iz poravnave izhaja, da toženec ni izpolnil obveznosti iz odločbe o dodelitvi štipendije, saj ni predložil dokazil o dokončanju letnika za šolsko leto in se zato namen, zaradi katerega mu je bila izplačana štipendija, ni uresničil. V skladu s 3. odstavkom 190. člena OZ je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, dolžan prejeto vrniti. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova štipendije, utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 1.746,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2014 dalje do plačila, in sicer v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da je toženec dolžan tožeči stranki v 15 dneh povrniti 49,50 EUR stroškov postopka iz naslova sodnih taks, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava s predlogom na njeno razveljavitev.

Meni, da je za razsojo zadeve edino merodajna odločba ..., s katero mu je bila priznana republiška štipendija, sredstva pa uporabljena namensko za študij. Ta odločba ni odpravljena niti razveljavljena. Izpodbijana sodba je zato napačno uprta na pogodbo o poravnavi, ki je nična. Prerekana je bila že v odgovoru na tožbo, saj jo je podpisal pod prisilo in grožnjo. Vtoževana terjatev je zastarala.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženec ne navaja ničesar takega, ker bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana ugoditvena sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbena izvajanja potrebno dodati le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi vračila štipendije(1). Gre za t.i. verzijsko terjatev na temelju poravnave št. ..., sklenjene med tožečo in toženo stranko dne 15. 3. 2010. Iz navedene poravnave povsem jasno in določno izhaja, da toženec ni izpolnil obveznosti iz odločbe o dodelitvi štipendije, saj ni predložil dokazil o dokončanju letnika v šolskem letu 2006/2007, in se zato namen, zaradi katerega mu je bila izplačana štipendija v znesku 1.746,63 EUR, ni uresničil. V poravnavi je sicer dogovorjeno, da prejetega zneska ne bo potrebno vrniti, če bo toženec do 30. 3. 2011 predložil ustrezno dokazilo o dokončanju letnika, sicer bo moral prejeto štipendijo za letnik 2006/2007 vrniti v 12. mesečnih obrokih, začenši s 15. 4. 2011 in celoten dolg poravnati do 15. 3. 2012, saj bo v nasprotnem primeru vložena tožba.

6. Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi, da toženec obveznosti iz predhodno navedene poravnave, sklenjene skladno z 1050. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju: OZ), ni izpolnil, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da izvensodna poravnava predstavlja podlago za pozitivno odločitev o tožbenem zahtevku. Pravilno je uporabilo 3. odstavek 190. člena OZ, po katerem je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, dolžan prejeto vrniti. Takšno dejansko stanje, ki je edino odločilno za pritožbeno rešitev zadeve, je zagotovo podano v predmetni zadevi. Z izpodbijano ugoditveno sodbo je zato zakonito razsojeno, da je toženec dolžan tožeči stranki vrniti 1.746,63 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje, t.j. od 28. 11. 2014 do plačila ter dosojene stroške postopka.

7. Pritožnik se seveda ne more uspešno sklicevati na odločbo o priznani štipendiji, četudi ta ni bila razveljavljena ali odpravljena. S sklenitvijo izvensodne poravnave je namreč s tožečo stranko sklenil veljavno pogodbo, s katero so na novo urejene medsebojne pravic in obveznosti. Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče(2) , da s sklenitvijo poravnave med strankama nastanejo nove pravice in obveznosti. Torej novo pravno razmerje, ki je ne glede na prvotno, obligacijske narave. Poravnava je namreč dvostranski pravni posel, in sicer pogodba o poravnavi spornega oziroma negotovega pravnega razmerja. Izvensodna poravnava z dne 15. 3. 2010 zato tudi v predmetni zadevi predstavlja podlago vtoževane terjatve oziroma toženčeve obveznosti.

8. Sicer pa je zmotno pritožnikovo stališče, da naj bi bila poravnava, ki jo je sklenil s tožečo stranko, nična. Po 86. členu OZ-a je namreč pogodba nična, kadar nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, oz. po 1058. členu OZ, če temelji na zmotnem prepričanju obeh pogodbenih strank, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni, in če brez tega zmotnega prepričanja nebi bilo spora niti zmotnega prepričanja. Tovrstne kršitve v obravnavanem primeru niso podane. Tudi sicer pritožnik pravno relevantnih okoliščin za ničnost poravnave sploh ne zatrjuje.

9. Nadalje niso odločilne niti navedbe pritožnika, da naj bi poravnavo podpisal pod prisilo oz. grožnjo. Torej zaradi napake volje v smislu 45. člena OZ, ki bi v skladu z 94. členom OZ lahko bila kvečjemu razlog za izpodbojnost in morebitno razveljavitev pogodbe. Ni zatrjevano niti ni izkazano, da bi toženec tovrstno sankcijo sploh uveljavljal. Četudi bi bili ponujeni kakšni nasprotni dokazi (pa niso!), je tudi sicer v pritožbenem postopku glede na 337. člen ZPP mogoče navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Toženec ne navaja razloga, zakaj šele v tem pritožbenem postopku zatrjuje, da je poravnavo podpisal pod grožnjo, medtem ko v odgovoru na tožbo kaj takega ni niti zatrjeval. Njegova navedba v odgovoru na tožbo, da naj bi bil poravnavo prisiljen podpisati pod pretnjo tožbe, pa seveda ne predstavlja nedopustne napake volje v smislu določb 45. do 50. člena OZ. Pritožba v tej smeri je zato morala ostati brezuspešna.

10. V zvezi z zatrjevanim zastaranjem terjatve, je potrebno končno le še poudariti, da gre v okoliščinah konkretnega primera za verzijsko terjatev iz spora o vračilu štipendije po sklenjeni izvensodni poravnavi, s katero je dogovorjeno obročno vračilo dolgovanih zneskov. Za takšne terjatve pa v skladu s 346. členom OZ-a velja splošni 5-letni zastaralni rok. Ta je začel teči prvi dan po dnevu, ko je imela tožeča stranko pravico terjati izpolnitev obveznosti. Ker je poravnava sklenjena 15. 3. 2010, tožba pa vložena 28. 11. 2014, vtoževana terjatev zagotovo ni zastarana.

Sicer pa šele v pritožbenem postopku uveljavljani ugovor zastaranja terjatve že iz procesnih razlogov ne more biti upošteven. Uveljavljati ga je dopustno najpozneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

11. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ki jo je toženec v študijskem letu 2006/2007 prejel na temelju odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 21. 11. 2006

(2) Npr. v zadevah Psp 588/2009 in Psp 139/2010 in drugih.