Jedro

Stvarno legitimacijo daje stranki materialen predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico oziroma obveznost. V obravnavanem primeru je ta predpis ZDen. Tožnika solastninske pravice na sedanjem poslovnem prostoru ne dokazujeta z listinami. Po mnenju sodišča pa take zgolj zatrjevane pravice, ki naj bi jo pridobila zaradi vključitve nekdanjih skupnih prostorih v sedanji poslovni prostor, ne moreta uveljavljati in varovati v denacionalizacijskem postopku. To pravico bi morala izposlovati do lastnika oziroma imetnika pravice uporabe sedanjega poslovnega prostora sporazumno ali v drugem postopku. Le če bi jo na takšen način izkazovala, bi lahko imela v denacionalizacijskem postopku položaj stranke. Ker pa je nista, se sodišče pridružuje presoji tožene stranke, da v denacionalizacijskem postopku ne moreta imeti položaja stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da se v denacionalizacijskem postopku poslovnega prostora v stavbi G. trg 19 v A., začetem po zahtevi A.A. in B.B., tožnikoma ne prizna lastnost stranke in pravica sodelovanja v postopku.

Ugotovila je, da se v predmetnem postopku odloča o vračanju poslovnega prostora, ki v času postopka obsega 58,50 m2, od česar je 34 m2 lokala, ki je bil podržavljen, 24,5 m2 pa je površine, ki je bila lokalu priključena na račun skupnih prostorov stavbe. Celoten poslovni prostor je zavezanec, A. d.d., pridobil s pravnomočno odločbo Skupščine Občine A. z dne 7. 5. 1979. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila s sklicevanjem na 49. člen ZUP/86. Tožnika nista ne aktivni in ne zavezani stranki v denacionalizacijskem postopku, in ker se v tem postopku ne odloča o prostorih, preurejenih iz skupnih prostorov, tudi ne gre za zavarovanje njunih pravic ali pravnih koristi. Ker pa v denacionalizacijskem postopku niso kršene njune pravice in pravne koristi, se jima lastnost stranke v postopku ne prizna.

Tožnika v tožbi navajata, da sta solastnika stavbe, v kateri so poslovni prostori, ki so predmet denacionalizacijskega postopka. V njihov sklop sodi tudi površina najmanj 24,50 m2, za katero je bil nacionalizirani prostor v uporabnem smislu povečan na račun hodnika, ki je predstavljal skupni del hiše in je v tej površini poslovni prostor v solasti tožnikov, vsakega do 1/8. Tožena stranka je v obrazložitvi sklepa tudi napačno navedla, da je bilo podržavljenih samo 30 m2 in da je bil zahtevek vložen samo za to površino, v nasprotju s tem pa so se pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca in zavezanec dogovorili, da se vrača 34 m2. Tožnika imata pravni interes, da se zaradi varstva svoje lastninske pravice udeležujeta postopka in uveljavljata lastninsko pravico na nepodržavljenem delu poslovnega prostora, katerega obseg ni nesporno ugotovljen. Uveljavljata, da bi se iz denacionalizacijskega postopka moralo izločiti še 4 m2 površine poslovnega prostora. Predlagata, da sodišče odločitev tožene stranke spremeni tako, da jima prizna lastnost stranke v postopku, podrejeno pa sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje. Po vložitvi tožbe je tožena stranka s sklepom z dne 24. 5. 2001 izpodbijani sklep popravila, tako da je v obrazložitvi številko "30 m2" nadomestila s "34 m2".

Tožnika sta z dopisom z dne 7. 6. 2002 sporočila, da pri vloženi tožbi vztrajata.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožnika sta v denacionalizacijskem postopku uveljavljala položaj stranskega udeleženca, tj. stranke, ki se postopka udeležuje zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi (49. člen ZUP/86). V tem smislu bi morala izkazati razmerje do konkretne upravne stvari. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da se v tem denacionalizacijskem postopku ne odloča o njunih pravicah in pravnih koristih. Stvarno legitimacijo daje stranki materialen predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico oziroma obveznost. V obravnavanem primeru je ta predpis zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US), ki ureja vračanje premoženja, podržavljenega s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen). Premoženje se vrača tistemu, ki mu je bilo podržavljeno, zavezanec za vračilo pa je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se vrnejo upravičencu (3. in 51. člen ZDen). Ugotavljanje premoženja, ki je bilo podržavljeno in je predmet vračanja, je stvar razčiščevanja dejanskega stanja v denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru je to ugotovitev, kateri del sedanjih poslovnih prostorov, ki so bili po navedbah tožnikov, katere so potrjene s podatki v upravnih spisih, da so bili poslovni prostori ob adaptaciji v letu 1969 razširjeni na račun prehodne veže, je bil podržavljen in je predmet vračanja v naravi. Tožnika solastninske pravice na sedanjem poslovnem prostoru ne dokazujeta z listinami. Po mnenju sodišča pa take zgolj zatrjevane pravice, ki naj bi jo pridobila zaradi vključitve nekdanjih skupnih prostorih v sedanji poslovni prostor, ne moreta uveljavljati in varovati v denacionalizacijskem postopku. To pravico bi morala izposlovati do lastnika oziroma imetnika pravice uporabe sedanjega poslovnega prostora sporazumno ali v drugem postopku. Le če bi jo na takšen način izkazovala, bi lahko imela v denacionalizacijskem postopku položaj stranke. Ker pa je nista, se sodišče pridružuje presoji tožene stranke, da v denacionalizacijskem postopku ne moreta imeti položaja stranke.

Ker je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.