Jedro

Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožniku 3. 2. 2006. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo. Ugotovilo je, da tožnik na delovnem mestu pranje in brisanje stekla dalj časa ni dosegal norme, da ni šlo za nerealno postavljeno normo, ker so jo drugi delavci dosegali in presegali, da tožnik v primerjavi z drugimi delavci ni bil neenakopravno obravnavan, da mu je bila ob podaji odpovedi ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu, ki jo je tožnik odklonil, in da je bila odpoved podana pravočasno, saj je tožena stranka na podlagi trditev na zagovoru utemeljeno dodatno preverjala dejansko doseganje norme s strani tožnikovih sodelavcev in svoje dodatne ugotovitve pred podajo odpovedi utemeljeno predočila tožniku na dodatnem zagovoru dne 3. 2. 2006. 2. Sodišče druge stopnje je na tožnikovo pritožbo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ob ugotovitvah, da je tožena stranka dnevno, tedensko in mesečno spremljala doseganje norme delavcev, da so podatki za tožnika vse od septembra do decembra 2005 izkazovali občutno nedoseganje norme, da je bil s tožnikom v tem času vsaj trikrat opravljen razgovor, na katerem je bil opozorjen na doseganje norme, je sodišče štelo, da je bila tožena stranka najkasneje ob opravljenem zagovoru tožnika dne 19. 12. 2005 v zvezi z nameravano odpovedjo obveščena o nedoseganju norme in je s tem pričel teči 30 dnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Ne glede na ponovno preverjanje doseganja normativov ostalih delavcev po tem zagovoru ponovni zagovor tožnika z dne 3. 2. 2006 ni mogel podaljšati roka za odpoved, ker to ni vplivalo na toženkino seznanitev, da tožnik od septembra do decembra 2005 ni dosegal norme.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče ob ugotovitvah, da je tožena stranka glede na podane izjave ob zagovoru tožnika dne 19. 12. 2005 morala dodatno preverjati doseganje norm pri ostalih delavcih in da je svoje ugotovitve utemeljeno predočila tožniku na ponovnem zagovoru dne 3. 2. 2006, zmotno presodilo, da je tridesetdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi pričel teči že 19. 12. 2005. Glede na navedbe tožnika na zagovoru tega dne in konkretizirane navedbe prisotnega predstavnika sindikata o nedoseganju norme tudi pri drugih delavcih je tožena stranka morala dodatno preveriti obstoj utemeljenega odpovednega razloga in je zato zaključek zagovora utemeljeno preložila, oziroma rok za odpoved ni mogel pričeti teči že 19. 12. 2005. 4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Na podlagi petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02) je moral delodajalec tudi v primeru razloga nesposobnosti iz 2. alinee prvega odstavka tega člena podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Vrhovno sodišče se je že večkrat odločilo, da je tako opredeljen rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi prekluzivnega značaja, glede začetka teka subjektivnega roka pa ugotovilo, da je delodajalec z razlogi za odpoved lahko seznanjen takoj, ko do razloga dejansko pride, lahko pa se z njimi seznani kasneje, vse do zagovora delavca. Zagovor je torej zadnji možni čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo odpoved (1). Kdaj se je delodajalec seznanil z razlogom za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera (2).

8. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovitev o predhodnem spremljanju tožnikovega doseganja norme ugotovilo, da je bila tožena stranka najkasneje ob zagovoru 19. 12. 2005 seznanjena s tožnikovim nedoseganjem norme od meseca septembra do decembra 2005 in je zato najkasneje s tem datumom pričel teči tridesetdnevni subjektivni rok za podajo odpovedi. Ugotovilo je, da preverjanje doseganja normativov ostalih delavcev po tem datumu ni vplivalo na začetek teka roka za odpoved, s tem, da se do samih razlogov za takšno preverjanje ni opredelilo.

9. Revizija v zvezi z gornjimi dejanskimi ugotovitvami sodišču druge stopnje ne očita bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kolikor revizija navaja, da je bilo naknadno preverjanje doseganja norme tožnikovih sodelavcev (kar bi lahko bilo pomembno za presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga) potrebno zaradi navedb tožnika in predstavnika sindikata na zagovoru dne 19. 12. 2005, revizijsko sodišče ugotavlja, da takih dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi ni. Zato revizijske navedbe glede teh dejstev predstavljajo poskus uveljavljanja razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog in jih zato revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka dne 3. 2. 2006 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po poteku tridesetdnevnega subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, je utemeljeno presodilo, da je bila odpoved nezakonita in utemeljeno ugodilo tudi drugim tožbenim zahtevkom.

11. Glede na navedeno v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Sodba in sklep VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006. Op. št. (2): Sodba VIII Ips 177/2007 z dne 22. 9. 2008.