Jedro

Niti ZUreP-2 niti kakšen drug zakon ne določa, da bi bil zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka dopusten upravni spor, kar pomeni, da ne gre niti za drug akt v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) obnovljen, ustavljen ali končan.

Tožnica pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila (napačnemu) pravnemu pouku toženke, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, tožnici pa bo v skladu s skladu s šestim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku rok za vložitev morebitne pritožbe zoper to točko izreka izpodbijanega sklepa začel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa.

V III. točki izpodbijane odločbe je določeno, da se pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, v IV. točki pa, da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega postopka ni dopusten promet s predmetno nepremičnino in njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvene upravičenke, pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem pa je ničen. Odločitev o zaznambi razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičnino nima pravne narave procesnega akta postopka razlastitve, čeprav z njim postopek odločanja o razlastitvi še ni končan, pač pa ima taka odločitev materialnopravne učinke. Ker po presoji sodišča izpodbijani akt v III. in IV. točki izreka presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka, zoper katerega pritožba ni dopustna in ima v tem delu materialnopravne učinke, ima tožnica zoper ta del sklepa pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku. Tožnica zoper III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa pritožbe ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila pravnemu pouku toženke. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo, tožnici pa bo rok za vložitev morebitne pritožbe zoper ti dve točki pričel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa (šesti odstavek 215. člena ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, št. 352-54/2021-6212-12 z dne 1. 9. 2021 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), je Upravna enota Ilirska Bistrica (v nadaljevanju toženka) pod I. točko izreka ugotovila, da je javna korist za razlastitev nepremičnine s parc. št. 1672/241 k.o. ..., ki v naravi predstavljata sestavni del že zgrajene lokalne javne ceste oziroma javne poti z oznako JP 636631, izkazana na podlagi petega odstavka 194. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2). Pod II. točko izreka je sklenila, da se na zahtevo razlastitvenega zavezanca A. A. (pravilno A. A., op. sodišča) z dnem izdaje izpodbijanega sklepa dovoli uvedba razlastitvenega postopka za razlastitev nepremičnine s parc. št. 1672/241 k.o. ... (v nadaljevanju tudi predmetna nepremičnina) v izmeri 902 m2, na kateri je vknjižena lastninska pravica v korist razlastitvenega zavezanca. Iz izreka sklepa še izhaja, da se v korist Občine Ilirska Bistrica (v nadaljevanju tožnica), kot razlastitvene upravičenke pri predmetni nepremičnini, v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka (III. točka izreka) ter da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega postopka ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvene upravičenke; v nasprotju s tem sklenjen pravni posel je ničen (IV. točka izreka). V zadnji, V. točki izreka sklepa je navedeno, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je A. A., ..., kot razlastitveni zavezanec vložil zahtevo za razlastitev predmetne nepremičnine, ki so ji bila priložena predpisana dokazila. Po tem, ko povzame vsebino zahteve, toženka citira za zadevo relevantne določbe ZUreP-2 ter ugotavlja, da je razlastitveni zavezanec lastnik predmetne nepremičnine, ki je po namenski rabi opredeljena kot gozdno zemljišče. Na nepremičnini je zgrajen objekt, javna pot Dolenjski potok - Veliko Brdo - Pavlica z oznako JP 636631, ki je bila kot javna pot kategorizirana na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v občini Ilirska Bistrica (Uradni list RS, št. 30/16 in nasl.). Nepremičnina je v naravi del že zgrajenega odseka te lokalne ceste, po katerem poteka cestni promet in ki je evidentiran v katastru gospodarske javne infrastrukture. Glede na navedeno je izkazana javna korist za razlastitev. Razlastitveni zavezanec je poskušal s tožnico urediti sporazumen odkup nepremičnine, vendar pa se tožnica, ki je njegovo vlogo za odkup prejela 11. 5. 2021, nanjo v 30-dnevnem roku ni odzvala. Toženka nato povzame, kaj je tožnica navedla, ko je bila obveščena o vloženi zahtevi za razlastitev. V zvezi s tem pojasnjuje, da iz upravnosodne prakse (sodba I U 465/2020 z dne 16. 6. 2020) izhaja, da ZUreP-2 veže uvedbo postopka oziroma izdajo sklepa o tem izključno na pogoj popolne zahteve za razlastitev. V tej prvi fazi je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti zahteve, ne pa ugotavljati njeno vsebinsko utemeljenost. Materialnopravni pogoji za razlastitev se ugotavljajo šele po uvedbi postopka v naslednji (drugi) fazi postopka razlastitve. Kot pojasnjuje toženka, so glede na določbo prvega odstavka 200. člena ZUreP-2 izpolnjeni pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka. Vložena zahteva je popolna in skladna s četrtim odstavkom 199. člena ZUreP-2. Ob tem pa toženka tudi ugotavlja, da je za razlastitev izkazana javna korist v skladu s petim odstavkom 194. člena ZUreP-2. V zvezi s III. in IV. točko izreka citira določbe tretjega in četrtega odstavka 200. člena ZUreP-2 ter sklepno navede, da posebni stroški v tem postopku niso bili zaznamovani.

3. Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti odpravi, zavrže zahtevo A. A. in mu naloži plačilo vseh stroškov upravnega postopka. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. V tožbi tožnica predlaga, naj sodišče postopek prekine in sproži postopek za oceno ustavnosti določbe drugega stavka prvega odstavka 200. člena ZUreP-2, po kateri zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka ni pritožbe (oziroma drugega pravnega sredstva), kot jo je poznala predhodna zakonska ureditev (ZUreP-1). Meni, da je sedanja ureditev v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 3. člena, pravico do pritožbe iz 25. člena ter lastninsko pravico iz 33. člena Ustave Republike Slovenije. Pri sklepu o uvedbi razlastitvenega postopka ne gre za akt izključno procesne narave: že s tem sklepom namreč upravni organ odloči tako o obstoju pravnega temelja obveznosti razlastitvenega zavezanca, kot o pravici razlastitvenega upravičenca do posega v lastninsko pravico na določeni nepremičnini. Neposredno na ta sklep je po zakonu vezana tudi znatna omejitev lastninske pravice na nepremičnini, ki lahko traja več let. Zato bi morale imeti stranke možnost pritožbene preverbe (vsaj formalnih vidikov) utemeljenosti sklepa. To bi postopek podaljšalo za dober mesec dni, vsekakor pa bi bilo bolj ekonomično od sedanje ureditve, ko ima stranka možnost ugovore podati šele po tem, ko je celoten postopek (po številnih procesnih dejanjih in obsežnih stroških dela organov in izvedencev) že izpeljan. Pri takšni ureditvi gre za pravno nedomišljeno redakcijsko zakonodajalčevo napako, ki resno in neposredno posega v pravni položaj subjektov, vpletenih v tovrstne postopke.

5. Tožnica nadalje navaja, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni (niti) formalni pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. Ugovarja, da A. A. ni razlastitveni zavezanec glede predmetne nepremičnine, in v tej zvezi pojasnjuje, da je z uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), torej s 1. 1. 2003, tožnica po samem zakonu skladno z drugim odstavkom 271. člena SPZ pridobila stavbno pravico na predmetni nepremični tj. lastninsko pravico na zadevni cesti (v skladu z 256. členom SPZ stavbna pravica pomeni pravico imeti v lasti zgrajeno stavbo na tuji nepremičnini), takrat že zgrajeni na parceli A. A. Zato je njegova zahteva za razlastitev zemljišča pod cesto vsebinsko popolnoma neutemeljena. Na to je bila toženka opozorjena v tožničinem odgovoru z dne 23. 7. 2021, vendar se do tožničinih navedb in dokazov ni opredelila, kar je absolutna bistvena kršitev postopka. A. A. vse doslej tožnici ni dal nobene konkretizirane ponudbe za odkup predmetne nepremičnine, temveč je poslal zgolj vsebinsko prazen zahtevek za odkup, brez navedbe cene, zato se tožnica do takšne ponudbe niti ni mogla opredeliti. Ni dvoma, da je zahtevo za razlastitev že zaradi neizpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev treba zavreči. Tožnica se v dokaznem smislu sklicuje na svojo vlogo z dne 23. 7. 2021 s tam podanimi dokaznimi predlogi ter predlaga vpogled v upravni spis zadeve. Ugovarja tudi stroškovnemu delu izreka izpodbijanega sklepa ter pojasnjuje, da je v postopku izrecno zahtevala povrnitev priglašenih upravičenih stroškov odvetniškega zastopanja.

6. Toženka v odgovoru na tožbo povzema vsebino izpodbijanega sklepa. Navaja še, da je tožnici s sklepom z dne 15. 9. 2021 naložila izdelavo cenitve predmetne nepremičnine, tožnica pa ji je nato poslala predlog za obvestitev nadrejenega upravnega organa o protiustavnosti določb drugega stavka prvega odstavka 200. člena ZUreP-2, predlog za prekinitev postopka in zaprosilo za postopkovna navodila ter podaljšanje roka za dostavo cenitev v luči načela ekonomičnosti postopka. Tožnica je toženko in razlastitvenega zavezanca seznanila, da bo razlastitveni postopek nadaljevala kljub vloženi tožbi, odločba o razlastitvi pa zaenkrat ni izdana, saj postopek še vedno poteka.

7. Sodišče je s tožbo seznanilo tudi razlastitvenega zavezanca A. A., kot stranko z interesom, ki pa na tožbo ni odgovoril. **K točki I izreka:**

8. Sodišče je tožbo zoper izpodbijani sklep zavrglo.

9. Sodišče lahko tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa zakon. Tako mora sodišče, poleg ostalega, preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zaradi katerih je treba tožbo zavreči. Na navedeni podlagi se tožba s sklepom zavrže, med drugim, če sodišče ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) in tudi, če je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta ni bila vložena ali je bila vložena prepozno (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na navedene razloge v skladu z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1 pazi sodišče po uradni dolžnosti že ob predhodnem preizkusu tožbe.

_Razlogi za zavrženje tožbe zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa:_

10. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa smo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Poleg tega se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (prvi odstavek 5. člena ZUS-1).

11. Glede na vsebino izpodbijanega sklepa sodišče pojasnjuje, da so razlastitev in omejitve lastninske pravice urejene v 3. oddelku ZUreP-2. Iz drugega odstavka 192. člena tega zakona izhaja, da je razlastitev (odvzem lastninske pravice na nepremičnini) dopustna le v javno korist in če je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. V 193. členu ZUreP-2 je določeno, za katere namene se lahko razlasti nepremičnina ob izpolnjenih pogojih iz prejšnjega člena, med drugim za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra (1. alineja prvega odstavka tega člena). V 194. členu ZUreP-2 je opredeljeno, kdaj se šteje, da je izkazana javna korist. Iz 197. člena, izhaja, da mora razlastitveni upravičenec ali investitor izvedbe načrtovane prostorske ureditve pred vložitvijo zahteve za razlastitev pripraviti ponudbo za odkup nepremičnine. Če v 30 dneh po vročitvi ponudbe za odkup z lastnikom nepremičnine ni uspel skleniti pogodbe o prodaji nepremičnine, sme razlastitveni upravičenec vložiti zahtevo za razlastitev (prvi odstavek 199. člena ZUreP-2); kaj mora priložiti svoji zahtevi za razlastitev, je predpisano v drugem odstavku istega člena. V skladu z določbami četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2 pa lahko zahtevo za razlastitev poda tudi razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremičnini omejeno. Zahtevo lahko vloži, če razlastitveni upravičenec v 30 dneh od poziva na ureditev zemljiškoknjižnega stanja tega pogodbeno ne uredi z razlastitvenim zavezancem. V takšnem primeru zahteva vsebuje seznam nepremičnin, opis dejanskega stanja, izvleček iz ustreznega prostorskega akta in poziv k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ki je bil poslan razlastitvenemu upravičencu. Kot določa prvi odstavek 200. člena ZUreP-2, po prejemu popolne zahteve za razlastitev upravni organ s sklepom odloči o uvedbi razlastitvenega postopka. Zoper ta sklep ni pritožbe.

12. Iz opisane zakonske ureditve izhaja, da se v postopku razlastitve najprej izda sklep o uvedbi razlastitvenega postopka, pri čemer ZUreP-2 uvedbo postopka in izdajo sklepa o tem, kot je navedla že toženka, veže izključno na popolno zahtevo za razlastitev, medtem ko se o sami razlastitvi v skladu z 203. členom ZUreP-2 odloči z odločbo po izvedenem ugotovitvenem postopku. V fazi uvedbe razlastitvenega postopka je treba opraviti le preverjanje formalne popolnosti vloge, ne pa ugotavljati njeno vsebinsko utemeljenost glede obstoja materialnopravnih pogojev za razlastitev. V primeru razlastitve po ZUreP-2 se torej (za razliko od ureditve po prej veljavnem ZUreP-1) vsebinski, materialni pogoji za razlastitev (tudi obstoj javne koristi) ne ugotavljajo v dveh korakih, temveč se vsi ugotavljajo šele v drugi fazi postopka, torej po (izdaji sklepa o) uvedbi razlastitvenega postopka.

13. Ureditev postopka razlastitve po določbah ZUreP-2 je primerljiva ureditvi postopka razlastitve v javno korist v Energetskem zakonu (v nadaljevanju EZ-1). Ta zakon, enako kot ZUreP-2, veže uvedbo postopka razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice na nepremičninah izključno na pogoj popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice.1 Do takšne ureditve pa se je že opredelilo Vrhovno sodišče, in sicer je v sklepu I Up 199/2017 z dne 18. 10. 2017 glede narave sklepa o uvedbi postopka (tam izdanega na podlagi osmega odstavka 473. člena EZ-1) izrecno navedlo, da ima tak sklep le procesni pomen z učinkom med strankami postopka in organom, saj se z njim še ne odloča o nobenem vsebinskem vidiku zahteve in s tem tudi ne o obstoječem lastninskem položaju. Pripomnilo je, da EZ-1 tudi ne določa, da bi bil zoper ta sklep dopusten upravni spor, niti ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 14. Opisana stališča Vrhovnega sodišča so, glede na primerljivost ureditve po EZ-1 in ZUreP-2, relevantna tudi za obravnavano zadevo. V njej izdanemu sklepu o uvedbi razlastitvenega postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) po navedenem ni mogoče pripisati več kot le procesnega pomena in ta sklep torej ne pomeni upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Gre za odločitev procesne narave, ki še ne pomeni vsebinskega odločanja o zadevi (razlastitvi) in zato ne uživa samostojnega sodnega varstva. Niti ZUreP-2 niti kakšen drug zakon ne določa, da bi bil zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka dopusten upravni spor, kar pomeni, da ne gre niti za drug akt v smislu določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Prav tako to ni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) obnovljen, ustavljen ali končan.

15. Tožničini ugovori, da ima na predmetnih nepremičninah že stavbno pravico (česar, kot pripominja sodišče, glede na zakon ni mogoče enačiti z lastninsko pravico - prim. 37. in 256. člen SPZ) ter da prejeta ponudba za odkup nepremičnine ni bila ustrezna, predhodno opisanih stališč glede pravne narave navedenega dela sklepa in posledično dopustnosti samostojnega upravnega spora zoper II. točko izreka sklepa ne morejo spremeniti. Glede na tožbene ugovore sodišče izpostavlja, da tožnica ima pravno (tudi sodno) varstvo v zvezi z odločitvijo o uvedbi razlastitvenega postopka, ki pa je zgolj odloženo do izdaje (do)končne odločitve o zahtevi za razlastitev. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 109/2016 z dne 22. 11. 2017, je zaradi zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva vseh strank v upravnem sporu razumno, da se določijo procesne predpostavke, ki omejijo možnost izpodbijanja procesnih aktov v postopku izdaje upravnega akta. Vse ugovore bo zato tožnica lahko uveljavila s pravnimi sredstvi zoper končno odločitev. Na tem mestu, v zvezi s tožbenim zatrjevanjem neustavnosti ureditve iz prvega odstavka 200. člena ZUreP-2, po kateri zoper sklep o uvedbi razlastitvenega postopka pritožba ni dopustna, in predlogom sodišču, naj zato vloži zahtevo za presojo te zakonske določbe pri Ustavnem sodišču (156. člen Ustave), sodišče odgovarja, da, glede na navedeno in glede na tožbene ugovore, podlage za to ne vidi. Ob tem še izpostavlja, da tožnica v konkretni zadevi nastopa kot razlastitvena upravičenka in zato s tistimi ugovori, ki se nanašajo na posledice, ki jih ima uvedba razlastitvenega postopka za razlastitvenega zavezanca, neustavnosti zakonske ureditve ne more utemeljevati. Da je z uvedbo razlastitvenega postopka neustavno poseženo v pravni položaj tožnice, pa ta po oceni sodišča s svojimi navedbami ni izkazala. Kolikor se sklicuje na neustreznost zakonske ureditve s časovnega oziroma stroškovnega vidika, pa je treba povedati, da se v presojo, ali je zakonska ureditev bolj ali manj primerna, niti tukajšnje niti Ustavno sodišče ne more spuščati.

16. Glede na navedeno, je sodišče tožbo, kolikor se nanaša na II. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj v tem delu izpodbijanega sklepa ne gre za akt, ki se ga lahko izpodbija upravnem sporu.

_Razlogi za zavrženje tožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa:_

17. Sodišče glede I. točke izreka izpodbijanega sklepa ugotavlja, da je toženka s tem, ko je v izreku navedla, da je izkazana javna korist za razlastitev predmetne nepremičnine, ki v naravi predstavlja sestavni del že zgrajene lokalne javne ceste oziroma javne poti z oznako JP 636631, dejansko sprejela odločitev o izkazanosti javne koristi, čeprav gre pri tem za odločitev, ki jo lahko sprejme le z odločbo o razlastitvi, ta pa se izda šele po tem, ko se v drugi fazi postopka razlastitve izvede ugotovitveni postopek. Vsebina I. točke izreka izpodbijanega sklepa torej presega zakonski okvir sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka iz 200. člena ZUreP-2. 18. V tem delu učinek izreka izpodbijanega sklepa ni nujno zgolj procesni, ampak ima lahko tudi širše materialnopravne učinke, pri čemer se izpostavlja (tudi) vprašanje pooblastila toženke za izdajanje tovrstnih ugotovitvenih aktov. V delu, v katerem izpodbijani sklep presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka (I. točka izreka sklepa), ima po presoji sodišča zato tožnica pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku.

19. Tožnica pritožbe zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila (napačnemu) pravnemu pouku toženke, da zoper sklep ni pritožbe. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na I. točko izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, tožnici pa bo v skladu s skladu s šestim odstavkom 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)2 rok za vložitev morebitne pritožbe zoper to točko izreka izpodbijanega sklepa začel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa.

_Razlogi za zavrženje tožbe zoper III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa:_

20. Po tretjem odstavku 200. člena ZUreP-2 pošlje upravni organ sklep o uvedbi razlastitvenega postopka sodišču, ki v skladu z zakonom, ki ureja zemljiško knjigo, odloči o zaznambi razlastitvenega postopka. Četrti odstavek 200. člena ZUreP-2 določa, da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino, ki je predmet razlastitve, ali njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvenega upravičenca. Pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen.

21. Tožnica je sledila opisani zakonski določbi in v III. točki izpodbijane odločbe določila, da se pri predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti zaznamuje uvedba razlastitvenega postopka, v IV. točki pa, da do pravnomočno zaključenega razlastitvenega postopka ni dopusten promet s predmetno nepremičnino in njeno bistveno spreminjanje brez soglasja razlastitvene upravičenke, pravni posel, sklenjen v nasprotju s tem pa je ničen.

22. Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 19/2023 z dne 10. 5. 2023 pojasnilo, da je zaznamba vrsta zemljiškoknjižnega vpisa, s katerim se v zemljiško knjigo vpisujejo pravna dejstva (tretji odstavek 27. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). ZZK-1 ureja več vrst zaznamb, vsaka pa ima učinke, ki se odražajo v pravnem položaju imetnika stvarne pravice, na katero se zaznamba nanaša. Taki so tudi učinki zaznambe razlastitvenega postopka, kot jih določa 112. člen ZZK-1, saj vplivajo na lastninska upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika nepremičnine, na katero se zaznamba nanaša. Po določbi tretjega odstavka 112. člena ZZK-1 je zaznamba razlastitvenega postopka ovira za dovolitev nekaterih vpisov proti lastniku nepremičnine, ki bi začeli učinkovati po trenutku od katerega učinkuje ta zaznamba, in sicer: 1) vknjižbe pridobitve pravic na podlagi listin iz 1. oziroma 2. točke 40. člena ZZK-1 (to je zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga; in listine, sestavljene v obliki notarskega zapisa, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga), če je bil podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu overjen po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba razlastitvenega postopka, oziroma če je bil notarski zapis sestavljen po tem trenutku; 2) predznambe pridobitve pravic na podlagi listin iz 2. do 4. točke prvega odstavka 49. člena ZZK-1 (to je zasebne listine oziroma notarskega zapisa o pravnem poslu iz prvega oziroma drugega odstavka 36. člena ZZK-1, ki ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila; zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, na kateri podpis ni overjen; in listine, sestavljene v obliki notarskega zapisa, če ni predložen tisti odpravek notarskega zapisa, ki je bil sestavljen za vpis v zemljiško knjigo, temveč kateri od drugih odpravkov tega zapisa); in 3) zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice oziroma hipoteke. Enako na lastninska upravičenja lastnika nepremičnine vpliva tudi odločitev o prepovedi razpolaganja z nepremičnino. Odločitev o zaznambi razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičnino torej nima pravne narave procesnega akta postopka razlastitve, čeprav z njim postopek odločanja o razlastitvi še ni končan, pač pa ima taka odločitev materialnopravne učinke.

23. Ker po presoji sodišča izpodbijani akt v III. in IV. točki izreka presega okvir procesnega sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka, zoper katerega pritožba ni dopustna in ima v tem delu materialnopravne učinke, ima tožnica zoper ta del sklepa pravico vložiti pritožbo v upravnem postopku. Tudi sicer ZUreP-2 določbo, da pritožba zoper sklep ni dopustna, umešča le v prvi odstavek 200. člena ZUreP-2, torej glede odločitve o tem, da se uvede razlastitveni postopek, ne določa pa te omejitve za tretji in četrti odstavek tega člena, torej za zaznambo razlastitvenega postopka in prepoved razpolaganja z nepremičnino. To je po presoji sodišča dodaten argument, ki kaže, da je proti odločitvi, kot jo je toženka sprejela v III. in IV. točki izreka pritožba dopustna.

24. Tožnica zoper III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa pritožbe ni vložila, pač pa je vložila tožbo v upravnem sporu, saj je sledila pravnemu pouku toženke. Sodišče je zato tožbo, kolikor se nanaša na III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo, tožnici pa bo rok za vložitev morebitne pritožbe zoper ti dve točki pričel teči z vročitvijo tega sodnega sklepa (šesti odstavek 215. člena ZUP).

_Razlogi za zavrženje tožbe zoper V. točko izreka izpodbijanega sklepa:_

25. V zvezi s tožbo zoper V. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišče pojasnjuje, da akcesorne odločitve o stroških upravnega postopka niso akt, ki bi se lahko samostojno izpodbijal v upravnem sporu. To bo v konkretnem primeru stvar presoje na podlagi (pri)tožbe zoper končno odločitev o zahtevi za razlastitev (v kateri se lahko uveljavljajo tudi ugovori glede z uvedbo razlastitvenega postopka povezanih stroškov) oziroma stvar presoje v morebitnem pritožbenem postopku (17. do 24. točke te obrazložitve). Navedeno utemeljuje tudi zavrženje tožbe zoper V. točko izreka izpodbijanega sklepa (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

_Sklepno:_

26. Ob upoštevanju vseh navedenih razlogov, je sodišče tožbo zavrglo (zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe po 4. točki; zoper II., III. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe po 7. točki; in zoper V. točko izreka izpodbijane odločbe po 4. točki, vse prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo, ne da bi izvedlo glavno obravnavo, saj gre za procesno odločitev, sprejeto ob predhodnem preizkusu tožbe. Ker formalni pogoji za vsebinsko obravnavanje tožbe niso izpolnjeni, se sodišče do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

**K točki II izreka:**

27. Izrek o stroških tega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 V osmem odstavku 473. člena EZ-1 je tako določeno, da se postopek razlastitve ali omejitve lastninske pravice na nepremičninah, ki so potrebne za namene iz prvega ali drugega odstavka 472. člena tega zakona, ne uvede z odločbo, temveč pristojni organ po prejemu popolne zahteve za razlastitev ali omejitev lastninske pravice izda sklep o začetku razlastitvenega postopka, zoper katerega ni pritožbe. Sklep o začetku postopka razlastitve se, enako kot po ZUreP-2, po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi. 2 Šesti odstavek 215. člena ZUP določa: "Kadar je zoper odločbo dovoljena pritožba, stranka pa je bila napačno poučena, da pritožba ni dovoljena ali da je mogoč zoper odločbo upravni spor, teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbo na pristojni organ."