Jedro

Dejstvo, da se je tožnica uvajala v delo in da naj zato pri svojem delu ne bi bila samostojna, ni predstavljalo ovire za postopek ugotavljanja obstoja razloga nesposobnosti tožnice kot utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji člena 88/1 ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 1. 2013, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ji še vedno traja, da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji za obdobje od 17. 2. 2013 dalje do ponovne vrnitve na delo vpisati delovno dobo, ji obračunati vsakomesečni bruto znesek plače, kot bi ga prejela, če bi delala, od tega bruto zneska odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Zavrnilo je tudi del njenega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi bi ji bila dolžna tožena stranka plačati stroške pravdnega postopka, v 8 dneh od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo vse njene pravdne stroške, skupaj s pritožbenimi, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V primeru razveljavitve izpodbijane sodbe predlaga, da se postopek skladno s 356. členom ZPP opravi pred drugim sodnikom. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje večkrat preseglo trditveno podlago in ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka, na kateri je dokazno breme, niti ni zatrjevala, ali pa jih je zatrjevala prepozno (v zvezi z objavo in opisom tožničinega delovnega mesta; glede pričakovanj tožene stranke, da tožnice ne bo treba dalj časa uvajati;...). Ob tem pa sodišče prve stopnje spregleda, da so vse priče izpovedale, da je bilo predvideno uvajanje tožnice en mesec do treh mesecev oz. do aprila 2013 (kar pomeni, da je tožena stranka štela, da bi lahko tožnica samostojno delala šele od aprila 2013 dalje), postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil začet že pred potekom enega meseca. Tožnici so bile očitane štiri kršitve, ki so bile podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki naj bi jih storila v času uvajanja (torej, ko svojega dela še ni opravljala samostojno), kar izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje se do predvidene dobe uvajanja, kar je pravno relevantno dejstvo, ni opredelilo. Ker tožnica dela v tem času ni opravljala samostojno, tudi ni mogla pokazati, kakšno strokovno znanje ima. Dejansko stanje je nepravilno ugotovljeno, zato je materialno pravo napačno uporabljeno, izpodbijana sodba pa nezakonita. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do tega, da pri toženi stranki ni bil vzpostavljen sistem nadzora in uvajanja nad tožnico, kar je prav tako pravno relevantno dejstvo. Prav tako ji niso bili predstavljeni pričakovani delovni rezultati. Smisel uvajanja v delo je prav to, da nad delom takega delavca bdi človek z izkušnjami, takšen nadzor in način uvajanja pa pri tožnici ni bil zagotovljen. To pomeni, da tožnici uvajanje v delo ni bilo zagotovljeno. Izpovedba priče A.A. glede prisotnosti B.B. na delu (ki naj bi uvajala tožnico), je neverodostojna. Brez trditvene podlage je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo znanje tožnice močno pod pričakovanji, pri čemer sploh ni jasno, od kje sodišču tak zaključek. Trditvena podlaga je presežena tudi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o sistemu, na katerega naj bi tožena stranka postavila svoj kontni okvir, kot tudi ugotovitev, da je bila tožnici ves čas na razpolago ustrezna strokovna literatura. Vse te prekoračitve trditvene podlage pa tožnici vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, zato uveljavlja tudi kršitev načela nepristranskosti sodišča in torej pravico do poštenega sojenja. Tožnica se nadalje v pritožbi opredeljuje tudi do posameznih očitkov iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jih enako kot tekom postopka na prvi stopnji zavrača kot neutemeljene. Navaja tudi, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo tudi prilogo B6, čeprav očitek iz te priloge ni bil niti predmet obvestila niti zagovora in ne razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. V 12. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe je podano tudi nasprotje glede razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče najprej ugotavlja, da se je postopek odpovedi začel že po mesecu dni, v nadaljevanju pa izpostavlja, da so tudi priče izpovedale, da je potekalo uvajanje mesece do dveh. Odpoved je bila podana pred potekom minimalnega roka za uvajanje, vendar tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Prav tako ne drži, da naj za tožničino delo ne bi bilo potrebno tudi specifično znanje, saj to izhaja iz izpovedbe A.A.. Glede tega so ugotovitve sodišča prve stopnje protispisne, tako da so podane bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP. Tožnica vztraja tudi pri svoji trditvi, da so pri toženi stranki uporabljali zastarel program, ki je omogočal popravljanje podatkov za nazaj. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh dokaznih predlogov tožnice, kar je tožnica glede na 286.b člen ZPP pravočasno ugovarjala. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnica, ni storilo, kot tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. oz. 15. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo v 12. točki obrazložitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nikakršnega nasprotja med ugotovitvijo sodišča, da se je postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel že po mesecu dni in med izpovedbama prič B.B. in A.A., ki sta pojasnili, da je od osebe, ki ima ustrezna splošna strokovna znanja, za pričakovati, da lahko samostojno prične opravljati vsa dela v mesecu ali dveh, torej tudi tista, za katera je potrebno specifično znanje o poslovanju. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri tožnici ni šlo za vprašanje o specifikah računovodenja tožene stranke, temveč je šlo za povsem splošna računovodska znanja, ki bi jih oseba s 13 letnimi delovnimi izkušnjami oz. 8 letnimi delovnimi izkušnjami pri vodenju računovodskega servisa in s strokovnim nazivom diplomirani ekonomist morala imeti, prav tako ni protispisna. V zvezi s tem je sicer priča A.A. zares izpovedala, da ima vsak računovodski program določene specifike, vendar pa je pojasnila tudi, da pri tožnici ni bila težava v knjiženju v program, temveč je glede na njena opažanja in informacije, ki jih je navedena priča prejela od sodelavk, ugotovila, da tožnica ni bila sposobna samostojno opravljati osnovnih računovodskih kot tudi ne knjigovodskih opravil. S pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje preseglo trditveno podlago tožene stranke in ugotavljalo dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala, tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz člena 339/1 ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko delno preseglo trditveno podlago tožene stranke (npr. glede tega, da je tožena stranka utemeljeno pričakovala, da tožnice ne bo treba uvajati v delo dalj časa, da naj bi bilo znanje tožnice močno pod pričakovanji, glede sistema, na katerega je tožena stranka postavila svoj kontni okvir, da naj bi bila tožnici ves čas na voljo ustrezna strokovna literatura,...). Do teh zaključkov je sodišče prve stopnje očitno prišlo na podlagi izvedenih dokazov, predvsem zaslišanja prič), vendar pa po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje s tem še ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb postopka, saj delno preseganje trditvene podlage tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča ne bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razbrati, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na ugotovitev o tem, da je tožnica pri svojem delu pri toženi stranki storila več napak, ki so bile posledica njenega nestrokovnega in premalo kvalitetnega dela, kar je tožena stranka zatrjevala tekom postopka pri sodišču prve stopnje in kar je bilo tudi predmet izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (nepravilen obračun prispevkov za C.C. po podjemni pogodbi, nepravilno knjiženje sejnine v višini 44,47 EUR...). Do navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje prišlo tako na podlagi dokazne ocene listinskih dokazov, kot tudi na podlagi izpovedbe tožnice in prič (ki sta jih predlagali obe stranki). S temi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. V zvezi s tem je neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice o relativni bistveni kršitvi določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 213. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožnica predlagala. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje v postopku zaslišalo priče B.B., D.D., A.A. in E.E., tožnica pa niti ob koncu naroka za glavno obravnavo dne 23. 9. 2013 niti v pritožbi ne navaja, katerih konkretnih dokazov (v zvezi s katerimi naj bi se ugotavljalo točno določena odločilna dejstva) sodišče prve stopnje ni izvedlo. Razen tega je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo tudi, iz kakšnih razlogov je zavrnilo preostale dokazne predloge obeh strank, tako da pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba v tem delu tudi ustrezno obrazložena.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti skladno s postopkom, ki ga opredeljuje Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), saj je bil tožnici omogočen zagovor (A2, A3), kot ga določa člen 83/2 oz. člen 83/3 ZDR, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana tudi v roku iz člena 88/ZDR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da ji tožena stranka v času uvajanja ne bi smela podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. To namreč ne izhaja niti iz določb ZDR niti iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo dne 6. 12. 2012 sklenili tožnica in tožena stranka. Iz izpovedb zaslišanih prič je razvidno, da je bilo bistvo uvajanja tožnice v delo pri toženi stranki seznanitev tožnice z delovnim procesom v računovodstvu tožene stranke, ki je predpostavljala obstoj ustreznega tožničinega znanja računovodstva (ki pa je bilo z ozirom na izpovedbe zaslišanih prič pomanjkljivo, zaradi česar je tudi prišlo do ugotovljenih napak). S tem so bili tudi po stališču pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji člena 88/1 ZDR. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da se je tožnica uvajala v delo in da naj zato pri svojem delu ne bi bila samostojna, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni predstavljalo ovire za postopek ugotavljanja obstoja razloga nesposobnosti tožnice kot utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji člena 88/1 ZDR.

Na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nima odločilnega pomena niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da nad delom tožnice ni bil vzpostavljen sistem uvajanja in nadzora, saj je iz izvedenih dokazov (izpovedbi prič B.B. in A.A.,...) razvidno, da je tožnico uvajala v delo B.B., da so jo s potekom dela v računovodstvu tožene stranke seznanile tudi ostale delavke, ki so delale v računovodstvu (vsaka s svojega področja). Ob tem ne gre prezreti dejstva, da sicer med tožnico in toženo stranko ni bilo dogovorjeno poskusno delo (člen 125 ZDR), ki je namenjeno preizkusu strokovnih in drugih sposobnosti delavca za delo na konkretnem delovnem mestu, za katerega delavec sklene pogodbo o zaposlitvi in ki od delodajalca terja določene obveznosti oz. ga omejuje tudi pri vrsti morebitne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnice, da ji niso bili predstavljeni pričakovani rezultati dela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bila tožnica ob nastopu dela seznanjena s celotnim poslovanjem in vodenjem poslovnih knjig pri toženi stranki, s postopkom vnašanja računov v fakturno knjigo, s posameznimi konti, bilancami,.... Pri vseh teh računovodskih opravilih pa so ji B.B. in druge sodelavke nudile pomoč in podporo (kar izhaja tudi iz izpovedb zaslišanih prič). Prav tako je iz izpovedbe A.A. razvidno, da je bilo tožnici povedano, kaj se od nje pričakuje glede na vsebino razpisanega delovnega mesta, s tem, da je po izpovedbi navedene priče tožnica prvi ali drugi dan (oziroma takoj po opravljenem izpitu iz varstva pri delu) prejela tudi opis del in nalog njenega delovnega mesta. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, katerega je razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila tožnica seznanjena s pričakovanimi rezultati dela.

Tožnica v pritožbi sicer pravilno opozarja, da naknadno ugotovljeni napaki, za kateri je tožena stranka ugotovila, da jih je v okviru svojega dela storila tožnica (napačno knjiženje vodnega prispevka in nepravilno knjiženje obveznosti za stavbna zemljišča), nista predstavljali dejanske podlage za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi opredeljevalo tudi do teh napak, pri čemer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni ugotoviti, da bi bili ti dve napaki podlaga za ugotovitev zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče ti napaki presojalo v povezavi z napakami, ki so bile podlaga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer sta bili ti dve napaki še dodaten argument za ugotovitev, da je onemogočeno nadaljnje delo tožnice pri toženi stranki pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tudi s tem dejstvom je namreč tožena stranka že v odgovoru na tožbo zatrjevala nestrokovno in nekvalitetno delo tožnice, zaradi česar tožnica ni mogla nadaljevati z delom pri toženi stranki.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnice, da naj bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker naj bi tožena stranka v računovodstvu uporabljala zastarel računalniški program, ki naj bi omogočal popravljanje podatkov za nazaj. Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka sicer res imela starejši računalniški program, ki pa ga je redno dopolnjevala oz. ažurirala, pri čemer je bil ta program po neprerekanih trditvah tožene stranke podvržen rednim letnim pregledom s strani pristojnih revizijskih hiš. Prav tako je bila v letu 2013 opravljena tudi revizija celotnega informacijskega sistema s strani certificiranih revizorjev CISA, kjer ni bilo ugotovljenih nobenih napak oz. pomanjkljivosti. Tožnica pa v postopku niti ni zatrjevala, da naj bi tožena stranka dejansko popravljala podatke za nazaj, oziroma da naj bi ji bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi takšnih podatkov.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).