Jedro

Dopis z dne 2. 7. 2012 je imel vsebino, kot jo predpisuje določba drugega odstavka 37.a člena ZVPot, zato se vprašanje pravočasnosti grajanja, ki teče od odkritja napake, in ne od prevzema storitve kot navaja tožnik, sploh ne pojavi oziroma je bilo grajanje nedvomno pravočasno. Dopis je bil poslan v roku, ki ga zakon predvideva, zato prvostopenjski organ ni kršil podanosti predpostavk za začetek postopka, kar je predpogoj, da je podjetje dolžno odgovoriti na potrošnikovo zahtevo, ki je pogoj za izdajo odločbe (drugi odstavek 71. člena ZVPot). Ugotovitev, da obstoj napake ni sporen (da tožnik na potrošnikovo zahtevo ni pisno odgovoril), je naslednji pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 71. člena ZVPot, ki temelji na dejstvu, da potrošnik storitev pravočasno graja. Prvostopenjski organ je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja prišel do ugotovitve, da je bila storitev tožnika nepravilno opravljena, kar je bila podlaga, da ugodi zahtevi potrošnika, postavljeni z dopolnitvijo zahtevka, v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZVPot. Tožnik kot izvajalec storitve je zavezan stroki ter bi moral, kolikor se je bil dolžan držati neobičajnih navodil potrošnika, to zapisati, kolikor bi se želel svoje odgovornosti razbremeniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku odredil, da zaradi izkazanega obstoja nepravilno opravljene storitve pokrivanja ostrešja na stanovanjskem objektu A.A., ugodi zahtevi potrošnika A.A. in mu glede na podano zahtevo za delno vračilo plačanega zneska z dne 2. 7. 2012 in 15. 10. 2013 vrne del plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi (1. točka izreka); odločil, da mora tožnik nakazati del plačanega zneska na transakcijski račun potrošnika najkasneje v roku 8 dni po prejemu odločbe (2. točka izreka); tožniku naložil, da mora o izvršitvi 1. in 2. točke izreka pisno obvestiti organ, v roku 3 dni po izvršitvi (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je izdal odločbo, ker je v ugotovitvenem postopku, na podlagi izvedenih dokazov – dopisa B.B. s.p. ter razgovora s podjetjem C. d.o.o., ki proizvaja in trži strešne kritine D., konkretno z E.E., ugotovil, da je tožnik nepravilno opravil storitev polaganja kritine in slemenjakov. Vidne so napake na ostrešju, kot so čudno postavljeni slemenjaki, nenavadno velike odprtine (skozi katere se lahko potisne cela roka), kar pomembno vpliva ne samo na lastnost strehe, ampak tudi na estetsko vrednost in izgled samega ostrešja. Na podlagi vseh ugotovitev ne dvomi, da gre za nepravilno opravljeno storitev pri pokrivanju ostrešja z vlaknocementnimi petvalnimi valovitimi ploščami, ker izvajalec ni upošteval uradnih navodil proizvajalca. Glede na izkazan obstoj nepravilno opravljene storitve je zavezanec dolžan ugoditi zahtevi potrošnika, ki zahteva vračilo dela plačanega zneska, in sicer za vse slemenjake in polovico nabavljenih plošč. Odločitev je utemeljil na določbah 38. in 39. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in izdal odločbo na podlagi pooblastila iz 71. člena ZVPot. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je potrošnik zamudil dvomesečni rok za grajanje napake. Storitev je bila prevzeta 15. 6. 2012, sam tožnik pa je za nepravilnosti izvedel šele 8. 10. 2012 pri organu prve stopnje, kar je štiri mesece po končanju del. Dopis z dne 2. 7. 2012, ki ga je prejel od potrošnika, je dopis, ki omenja zgolj preveliko količino nabavne kritine in ne omenja reklamacije ali nepravilnosti pri izdelavi ostrešja. Po prejemu pisma je še istega dne poklical potrošnika, s katerim sta se dogovorila za sestanek pri njemu doma, kjer se je opravljala storitev, kljub večkratnim poizkusom pa s potrošnikom ni mogel vzpostaviti stika zaradi izmikanja. Pri enem od obiskov je bila doma njegova žena ter je v njeni prisotnosti opravil ogled ostrešja, kjer pa pomanjkljivosti niso bile ugotovljene, o zadevi pa je potrošnika pisno obvestil. S tem, ko je potrošnik zamudil rok, je izgubil pravico uveljavljati grajane napake. Zato, četudi tožnik kot izvajalec potem ni odgovoril na potrošnikovo zahtevo v 8 dneh, ni mogoče šteti, da je bila storitev opravljena nepravilno, saj zamujenega roka, ki je predpogoj, ni mogoče spregledati. V nadaljevanju opozarja na veliko toleranco toženke do potrošnika, saj ga je trikrat pozivala na dopolnitev vloge ter še, da je potrošnika pri opravi storitve opozarjal na pravilnost postopka izvedene storitve, vendar je potrošnik vztrajal pri posebnih zahtevah, zato sam kot izvajalec ni kriv za kakršnokoli napako. Npr. potrošnik je vztrajal, da se storitev izvede z razpoložljivim materialom, pa tudi podlaga (ostrešje) ni zagotavljala prave kvalitete. V zadevi je tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede ugotovitve o nepravilno opravljeni storitvi. Proizvajalec kritine C. – uslužbenec zadolžen za reševanje takih težav je, ko je sam z njim govoril, prišel do zaključka, da v zadevi ne vidi problema. B.B. pa je ogled opravil površno. Meni, da je zanimivo, da je tožena stranka brez vsakega dvoma verjela potrošniku glede obsega zatrjevane pomanjkljivosti ter njegovemu predlogu kako opraviti popravilo (zamenjava polovice kritine in slemenjakov) ter tudi sami višini potrošnikovega zahtevka, ki je sporna. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka je na tožbo odgovorila ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev, ki tožniku kot izvajalcu nepravilno opravljene storitve pokrivanja ostrešja z vlaknocementnimi petvalnimi valovitimi ploščami in slemenjaki na stanovanjskem objektu A.A., odreja, da ugodi zahtevi potrošnika in vrne del plačanega zneska v sorazmerju s pomanjkljivostjo pri opravljeni storitvi.

Tožnik ugovarja, da je potrošnik zamudil dvomesečni rok za grajanje napake, saj je bila storitev prevzeta 15. 6. 2012, za nepravilnosti pa je tožnik izvedel 8. 10. 2012, torej štiri mesece po končanju del. Uvodoma je ugotoviti, da tožnik ugovora o zamudi roka v postopku pred upravnima organoma (ne v postopku pri organu prve stopnje, ne v pritožbi) ni navajal. Sodišče zato presoja ta ugovor zgolj v okviru vprašanja bistvenih kršitev določb postopka, vprašanja pravilne uporabe določbe 126. člena ZUP – podanosti dejstev za začetek postopka po uradni dolžnosti - pristojnost prvostopnega organa – tržne inšpekcije, da v postopku nadzora uresničevanja določb ZVPot izreka ukrepe (70. člen ZVPot) in izda odločbo, s katero podjetju odredi, da ugodi potrošnikovi zahtevi – 71. člen ZVPot. Tožnik svoj ugovor opira na določbo prvega odstavka 37.a člena ZVPot, ki določa, da potrošnik lahko uveljavlja svoje pravice iz naslova stvarne napake, če o napaki obvesti prodajalca v roku dveh mesecev od dneva, ko je bila napaka odkrita (v skladu z drugim odstavkom 38. člena ZVPot se določba uporablja tudi za izvajalce storitev). Upravni organ je pri svoji odločitvi v zvezi z zgoraj citirano določbo izhajal iz ugotovitve, da je potrošnik grajal storitev tožniku z dopisom 2. 7. 2012 (storitev pa je bila opravljena dne 22. 6. 2012, kot je razvidno iz računov zaznamovanih v knjigovodskih listinah, oziroma kot tožnik navaja, 15. 6. 2012). Torej kolikor je organ pravilno presodil, da je imel dopis z dne 2. 7. 2012 vsebino, kot jo predpisuje določba drugega odstavka 37.a člena ZVPot, se vprašanje pravočasnosti grajanja, ki teče od odkritja napake, in ne od prevzema storitve kot navaja tožnik, sploh ne pojavi oziroma je bilo grajanje nedvomno pravočasno. V zakonodaji varstva potrošnikov velja, da se zakoni razlagajo v prid potrošniku kot šibkejši stranki v razmerju do prodajalca (ali izvajalca storitve). Potrošniku prijazno je torej organ bil dolžan presoditi, ali dopis z dne 2. 7. 2012 ustreza vsebini iz drugega odstavka 37.a člena ZVPot. Po tej določbi mora potrošnik v obvestilu o napaki natančneje opisati napako in prodajalcu omogočiti, da stvar pregleda. Tožnik ugovarja, da dopis omenja le preveliko količino nabavljene kritine, čemur pa organ in tudi sodišče ne more slediti. Iz dopisa izhaja nezadovoljstvo potrošnika z opravljeno storitvijo pokrivanja ostrešja. Dejstvo je, da je tako razumel njegov dopis tudi sam tožnik, vsaj kolikor izhaja iz njegovega dopisa (A2 – brez datuma) in navedb v tožbi, ko sam navaja, da je takoj začel s klici k potrošniku, pa tudi obiski njegovega doma ter si je z njegovo ženo celo ogledal ostrešje. Tudi iz povzetka navedb tožnika v izpodbijani odločbi izhaja, da je s potrošnikom večkrat opravil telefonski razgovor in ga tudi osebno obiskal na domu, zato ni sporno, da je tožniku bilo omogočeno, da se v celoti seznani z videnjem potrošnika glede nepravilno opravljene storitve, omogočeno pa mu je bilo tudi, da stvar pregleda. V zvezi z nezadovoljivim grajanjem v dopisu z dne 2. 7. 2012 je pojasniti, da zakon – ZVPot v tretjem odstavku 37.a člena omogoča potrošniku celo, da obvestilo o napaki potrošnik poda osebno, pri čemer nastopi dolžnost prodajalca, da o tem izda potrdilo, kar pomeni, da kolikor izvajalec storitve svoje dolžnosti po izročitvi potrdila ne izvrši, da je o vsebini obvestila treba slediti potrošniku. V obravnavanem primeru, ko je nesporno, da je tožnik dopis z dne 2. 7. 2012 dobil, pa se sodišču dvom o naravi dopisa, da je pomenil grajanje nepravilno opravljene storitve ter da ga je tako razumel tudi tožnik, ne pojavi. Dopis je bil poslan v roku, ki ga zakon predvideva, zato organ ni kršil podanosti predpostavk za začetek postopka – vprašanje pravočasnosti grajanja, kar je predpogoj, da je podjetje dolžno odgovoriti na potrošnikovo zahtevo (vprašanje spornosti nepravilne storitve – drugi odstavek 39. člena ZVPot), ki je pogoj za izdajo odločbe (drugi odstavek 71. člena ZVPot).

Tožnik ugovarja nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z ugotovitvami organa, da je šlo za nepravilno storitev. V dopisu z dne 2. 7. 2012 je potrošnik predlagal način reševanja reklamacije s prisotnostjo pooblaščenih predstavnikov za trženje salonitk. Na podlagi določbe prvega odstavka 38. člena ZVPot ima potrošnik pravico, če je bila storitev opravljena nepravilno, da od izvajalca storitve zahteva ugoditev v tej določbi naštetih zahtevkov. V skladu z določbo prvega odstavka 39. člena ZVPot je imel tožnik obveznost, da ugodi potrošnikovi zahtevi oziroma, kolikor je menil, da je nepravilna izpolnitev sporna, da kot mu nalaga drugi odstavek 39. člena ZVPot, pisno odgovori v roku 8 dni po prejemu zahteve. Tožnik na dopis pisno ni odgovoril, torej je organ štel, da obstoj napake ni sporen (z uporabo razlage argumentum a contrario tako razume določbo tudi sodna praksa – sodbi Vrhovnega sodišča I Up 1063/2002 z dne 14. 9. 2005 in Upravnega sodišča U 978/2005 z dne 25. 4. 2007). Ugotovitev, da obstoj napake ni sporen (da tožnik na potrošnikovo zahtevo ni pisno odgovoril), je naslednji pogoj za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 71. člena ZVPot, ki temelji kot je sodišče razložilo v odstavku 7, na dejstvu, da potrošnik storitev pravočasno graja.

Po določbi drugega odstavka 71. člena ZVPot izda prvostopni organ odločbo, če med strankami ni spora o obstoju napake ali če potrošnik predloži mnenje sodnega izvedenca ali če je na drug način nedvomno dokazana. V obravnavani zadevi je organ popolno raziskal dejansko stanje in ni temeljil zgolj na domnevi, ki izhaja iz drugega odstavka 39. člena ZVPot. Izhajal je iz dopisa B.B. s.p. - krovstvo, tesarstvo in kleparstvo, ki si je ogledal streho in ugotovil, da je bila kritina položena brez rezanja vogalov, da nalega ena na drugo cca 5-7 cm (pravilno pa bi bilo 20 cm), da so slemenjaki napačno pritrjeni v valu, in da so plošče pritrjene samo z enim vijakom – sredinski val (pravilno pa bi bilo z dvema – drugi in peti val). Tožnik ugovarja navedenim ugotovitvam, da je bilo mnenje izdelano površno, čemur sodišče ne more slediti, saj so ugotovitve B.B. podprte z mnenjem podjetja C. d.o.o., ki proizvaja in trži strešne kritine D. iz … (5. stran obrazložitve prvostopne odločbe). V zvezi z ugotovitvami, na katere je organ oprl svojo odločitev, je tožnika pozval, da se v roku izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev oziroma, da predloži izvedeniško mnenje, na katerem temeljijo njegove ugotovitve o pravilno izvedeni storitvi, vendar pa se tožnik na tak poziv ni odzval. Zato sodišče ne more slediti njegovim ugovorom, ki jih v smeri nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s storitvijo postavlja, in predlogu za postavitev izvedenca. Organ je na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja prišel do ugotovitve, da je bila storitev tožnika nepravilno opravljena, kar je bila podlaga, da ugodi zahtevi potrošnika, postavljeni z dopolnitvijo zahtevka, v skladu z določbo prvega odstavka 38. člena ZVPot. Tožnik v tožbi ugovarja, da je toženka brez vsakega dvoma verjela potrošniku glede obsega zatrjevane pomanjkljivosti ter njegovemu predlogu, kako opraviti popravilo ter višini njegovega zahtevka. Tožnik tega ugovora v postopku ni postavil (niti v pritožbi), zato je njegov ugovor novota, ki jo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni dolžno upoštevati, saj je imel tožnik možnost (s strani toženke je bil celo k temu pozvan), da v tej smeri predlaga dejstva in dokaze. Ugotoviti pa je tudi (podrejeno), da tožnik spornost odločitve v zvezi s potrošnikovim zahtevkom (po obsegu in višini) zgolj pavšalno zatrjuje, ne navede pa dejstev, ki bi spornost po obsegu in višini utemeljevali.

V zvezi z navedbami tožnika, da je morebitne napake pri izvedbi kriv potrošnik sam, ker je vztrajal, da se storitev izvede z razpoložljivim materialom in na obstoječo podlago – ostrešje, pa sodišče soglaša s toženko, da je bil tožnik kot izvajalec storitve zavezan stroki ter bi moral, kolikor se je bil dolžan držati neobičajnih navodil potrošnika, to zapisati, kolikor bi se želel svoje odgovornosti (in kolikor bi bila ta navodila podlaga za nepravilno opravljeno storitev) razbremeniti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.