Jedro

Spravljanje listin v obtok oziroma njihova hramba z namenom uporabe predstavljata dve različni izvršitveni obliki kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ.

Pri uporabi listine gre za spravljanje listine v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost zaradi dokaza nekega dejstva.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo kršena določba tretjega odstavka 256. člena KZ, na način iz 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.6.2006 obdolženega P.M. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 26.4.2007 pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi kršitve določbe tretjega odstavka 256. člena KZ v zvezi z vprašanjem, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. V zahtevi navaja, da je odločilen namen uporabe listine v trenutku hrambe same in da se ta namen kot očitek storilcu in kot zakonski znak v opisu dejanja izrecno zatrjuje ter da nadaljnjih subjektivnih elementov v opisu ni potrebno še posebej navajati posebej še, če je iz opisa jasno razvidno, komu sta spričevali namenjeni. Prav obtok, o katerem govori sodišče prve stopnje (v obrazložitvi sodbe), pojasnjuje namen uporabe in ga ne izključuje. Pojem namena uporabe tako vključuje tudi namen spravljanja spričeval v obtok, saj se pri obtoku realizira tudi konkreten namen uporabe listine.

Skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP je bila zahteva poslana obdolžencu, ki je v odgovoru navedel, da je bil pravnomočno oproščen obtožbe za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ je mogoče storiti na različne načine in sicer: storilec lahko napravi krivo javno listino, oporoko, javno uradno knjigo ali kakšno drugo knjigo, ki se mora voditi na podlagi zakona, predrugači tako pravno listino, ali krivo ali predrugačeno listino spravi v obtok ali pa jo uporabi kot pravo ali pa krivo oziroma predrugačeno listino hrani z namenom uporabe. Znaki kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ so tako lahko podani že, če storilec krivo ali predrugačeno listino spravi v obtok. Obtok pomeni kakršen koli način, pri katerem storilec listino izroči drugemu in jo na tak način spravi v kroženje. Državni tožilec sicer pravilno navaja, da namen uporabe listine vključuje tudi namen spravljanja listine v obtok, vendar pa se za namen uporabe listine zahteva spravljanje listine v pravni promet na način, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost zaradi dokaza nekega dejstva, ne pa le izročitev listine drugemu, s čimer se listina spravi v kroženje. Načina storitve kaznivega dejanja spravljanja listin v obtok in njihova hramba z namenom uporabe sta bila dodana kaznivemu dejanju po tretjem odstavku 256. člena KZ z novelo KZ, ki je stopila v veljavo dne 23.4.1999 (Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika RS, Uradni list RS, št. 23/99 z dne 8.4.1999). Ker gre za dva različna načina storitve kaznivega dejanja, to je spravljanja listin v obtok oziroma njihova hramba z namenom uporabe, obtok in namen uporabe predstavljata dve različni izvršitveni obliki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 256. člena KZ. Državni tožilec pa utemeljeno uveljavlja, da so v opisu dejanja, ki inkriminira hrambo listine z namenom uporabe, opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 256. člena KZ.

Opis dejanja mora vedno vsebovati vse zakonske znake posameznega kaznivega dejanja, določenega v kazenskem zakoniku. Po ustaljeni sodni praksi morajo biti v opisu dejanja (v sodbi ali v obtožnem aktu) konkretizirani abstraktni kazenskopravni pojmi iz zakonskega opisa kaznivega dejanja. V opisu dejanja se prepletajo elementi abstraktnega (zakonskega dejanskega stanja) in konkretnega dejanskega stanja, to je življenjskega dogodka. Če je nek zakonski znak kaznivega dejanja določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanja ne bo ponavljalo. Vključen bo že v del opisa konkretnega dejanskega stanu, kar pravilno poudarja v zahtevi državni tožilec. Predvsem pri tako imenovanih subjektivnih znakih kaznivega dejanja kot: "z namenom" ali "vedoma", ko gre za psihične procese, je opis dovolj opredeljen že z navedbami zakonskih znakov oziroma elementov kaznivega dejanja (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 479/2007). Namena uporabe listine kot psihični proces v opisu dejanja ni potrebno konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu ta namen dovolj pojasnjuje. Na namen sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin. Zaključek o obstoju določenega namena pa je stvar obrazložitve sodbe, ne pa opisa v izreku sodbe (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 58/2004 in I Ips 338/2006).

Pri uporabi listine gre za spravljanje listine v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost zaradi dokaza nekega dejstva. Poudarjeno je že bilo, da se namena uporabe listine ne da vedno konkretizirati in da v opis dejanja ne sodijo tudi dejstva in okoliščine, na podlagi katerih se sklepa na obstoj notranjih subjektivnih dejstev, kamor sodi tudi namen. Po navedenem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v izreku sodbe, v katerem je navedeno, da je obdolženec krivo javno listino hranil z namenom uporabe s tem, ko je imel pri sebi ponarejeni spričevali o zaključnem izpitu Srednje ekonomske šole, ki sta se glasili na točno določeni imeni in v katerih je bilo označeno, kdaj sta bili izdani in je navedena tudi zaporedna številka, dovolj določno opredeljena izvršitev dejanja, hramba listine z namenom uporabe.

Neutemeljeno pa državni tožilec v razlogih zahteve očita višjemu sodišču kršitev 358. člena ZKP. Meni, da ne drži navedba sodišča, da pritožba okrožne državne tožilke ne uveljavlja pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, saj za presojo razloga ni poglavitnega pomena njegova pravna označba (okrožna državna tožilka je vložila pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP), pač pa njena vsebina, ki jo ocenjuje tudi kot uveljavljanje kršitve po 1. točki 372. člena ZKP.

Oprostilna sodba je meritorna odločba, s katero sodišče odloči, da obtožba iz pravnih (1. in 2. točka) ali dejanskih razlogov (3. točka) 358. člena ZKP ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je izreklo oprostilno sodbo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, da dejanje, katerega je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno. V sodbi je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ukvarjalo izključno z opisom dejanja v obtožbi, ne da bi pri tem ocenjevalo dokaze in obdolženčev zagovor. Ugotovilo je tudi, da državna tožilka v pritožbi ni uveljavljala pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona (pravnih razlogov) ampak, da iz izreka in obrazložitve pritožbe izhaja, da se je pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje v procesni situaciji, ko je potrdilo oprostilno sodbo, ni moglo kršiti določbe 358. člena ZKP. Določba 358. člena ZKP bi bila lahko kršena le, če pri izreku sodbe ne bi bila uporabljena, oziroma, če bi bila oprostilna sodba izrečena v nasprotju s to določbo. Kršitve določbe 358. člena ZKP pa ni, ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da okrožna državna tožilka ni uveljavljala pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, ampak drug pritožbeni razlog, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da je bila v pravnomočni sodbi prekršena določba tretjega odstavka 256. člena ZKP na način, predviden v 1. točki 372. člena ZKP, je zahtevi ugodilo. Zahteva je bila vložena v obdolženčevo škodo, zato je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP kršitev zakona le ugotovilo in ni posegalo v pravnomočno sodbo.