Jedro

Glede na vsebino zapisnika o mejni obravnavi je glede na materialnopravne določbe ZEN prvostopenjski organ imel relevantno dejansko podlago, da je sprejel za tožnico sporno odločitev.

Ne drži, da tožnica ni bila seznanjena s posledicami po petem odstavku 31. člena ZEN, saj je opozorilo jasno navedeno na 3. strani zapisnika pod točko 3 A). S (celotno) vsebino zapisnika pa tudi ni mogla biti seznanjena zaradi svojega odhodka pred zaključkom mejne obravnave, zaradi česar tudi to dejstvo ne more vplivati na zaključek o pravilnosti postopanja organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se v katastrski občini ... kot urejena evidentira del meje parcele 3367 s sosednjimi parcelami 3368, 3385, 3382, 3384 in 3386/1 (1. točka izreka), da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (2. točka izreka) in, da stroškov postopka ni (3. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je Občina A. vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje parcele 3367 s sosednjimi parcelami 3368, 3385, 3382, 3383, 3384 in 3386/1, k.o. ... Zahtevi je bil priložen elaborat, ki ga je izdelalo pooblaščeno geodetsko podjetje. V skladu z 28. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se postopek evidentiranja urejene meje uvede na zahtevo lastnika parcele, iz vpogleda v zemljiško knjigo pa izhaja, da je Občina A. lastnica parcele 3367. Priloženi elaborat je bil ustrezen glede na ZEN in Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru. V postopku so kot stranke sodelovali lastniki oziroma upravljavci parcel, med drugim tožnica kot lastnica parc. št. 3384 in 3385. Iz dokazil o vabljenju je razvidno, da je bila vsem lastnikom zagotovljena možnost udeležbe na mejni obravnavi. Organ je tudi ugotovil, da ni razlogov za zavrženje ali zavrnitev vloge po 35. členu ZEN. Vse stranke so na mejni obravnavi dne 23. 3. 2012 podpisale izjavo o strinjanju s potekom predlagane meje, razen tožnice, ki na mejni obravnavi ni soglašala s predlagano mejo in svoje meje ni pokazala. Ker ni soglašala s predlagano mejo, svoje meje pa ni pokazala, čeprav je bila na mejni obravnavi seznanjena s posledicami tega, se po petem odstavku 31. člena ZEN šteje, da soglaša s potekom predlagane meje. Organ je še preveril, ali podatki o mejah omogočajo njeno evidentiranje in ugotovil, da je ta pogoj izpolnjen, zaradi česar je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe.

Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo tožnice zavrnil, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodal, da iz zapisnika mejne obravnave izhaja, da se je tožnica mejne obravnave udeležila, da se s predlagano mejo ni strinjala, da svoje meje ni pokazala, kljub opozorilu na posledice iz petega odstavka 31. člena ZEN. Iz zapisnika je tudi razvidno, da je bila tožnica opozorjena s strani geodetinje, naj prisluhne branju zapisnika, da kljub temu ni želela sodelovati, da ni želela podpisati zapisnika o prisotnosti na mejni obravnavi, da je mejno obravnavo zapustila ob 9.47 uri. Tako tudi drugostopni organ meni, da tožnica neutemeljeno ugovarja, da s posledicami svojega ravnanja po petem odstavku 31. člena ZEN ni bila seznanjena. Iz predloženih listin tudi izhaja, da ne držijo njene navedbe, da je geodetinja s količki že zakoličila predlagani zanjo sporni del meje med parcelo 3367 in 3385 ter med parcelo 3367 in 3384, saj iz 4. strani zapisnika izhaja ravno nasprotno. Sklicevanje tožnice na t.i. opominsko pismo z dne 29. 9. 2011, naslovljeno na Občino A., iz katerega je glede na njegovo vsebino razumeti, da se nanaša na dejanja motenja in vznemirjanja posesti na parc. št. 3367 ob izvrševanju posesti, ki jo ima tožnica na zemljišču s parc. št. 3385, na obravnavano zemljiškokatastrsko zadevo nimajo vpliva, saj gre za vprašanje očitno nerazrešenih stvarnopravnih upravičenj tožnice in Občine A. glede zemljišča s parc. št. 3367, ki, če so sporna, sodijo v pristojnost sodišča. Tožnica je v tožbi uvodoma povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je na mejni obravnavi svojo mejo pokazala, zato je navedba organa o tem neresnična. Tožnica se je mejne obravnave udeležila z možem B.B. Ko je šlo za njeni parceli, je geodetinji pokazala, da meja njenih parcel sega vse do suhega zida, ki se nahaja v brežini na zahodni strani s sosednjo parcelo 3381 in tudi pojasnila, da vse do tam navedeni parceli na tak način uživa sama in da so jo enako uživali tudi njeni pravni predniki. Mejo za te parcele je na enak način pokazal tudi njen mož. Za to je vedel tudi predstavnik občine, prisoten na mejni obravnavi, C.C. O vsem tem zapisnik mejne obravnave nima nobene protokolacije. To dejstvo je tožnica dokazovala tudi s t.i. opominskim pismom z dne 29. 9. 2011, ki ga je preko svojega pooblaščenca naslovila na Občino A. in jo pozvala na prenehanje motenja in vznemirjanja posesti na teh parcelah. V zapisniku je tako povzet samo del njene izjave, kar je tožnica ugotovila šele, ko je prejela prvostopno odločbo. Tožnica je tudi izrecno zanikala, da bi bila seznanjena s posledicami iz petega odstavka 31. člena ZEN. Nasprotno, geodetinja tožnice sploh ni seznanila z vsebino sestavljenega zapisnika potem, ko ji je pokazala svojo mejo in je izrecno izjavila, da odklanja podpis izjave o strinjanju z mejo, ki jo je geodetinja določila, ker se z njo ni strinjala. Očitno je, da geodetinja ni hotela zapisati takšne izjave tožnice. Poleg tega je iz zapisnika še razvidno, da le-ta tudi ne vsebuje nobenih navedb o razlogih, zakaj je tožnica odklonila podpis zapisnika, torej razlogov o tem, zakaj se ni strinjala z mejo, ki jo je geodetinja zakoličila. Poudarila je še, da se je mejni postopek za njo končal z izjavo, da se bo obravnava nadaljevala pri prvostopnem organu, kamor da bo še vabljena v zvezi z nadaljnjo obravnavo meje. Tožnica je zato prepričana, da geodetinja zavestno in namerno ni vnesla njene izjave v zapisnik mejne obravnave. V pritožbi je tožnica kot dokaz o tem predlagala poleg pisma z dne 29. 9. 2011 še svoje zaslišanje, zaslišanje njenega moža in C.C., kar ni bilo upoštevano. Glede na povedano je zaključek, da je nastopila fikcija iz petega odstavka 31. člena ZEN, napačen. Dejansko stanje je bilo v zadevi nepopolno ugotovljeno, saj v zapisnik niso vnesena vsa dejstva oziroma so ta zelo pomanjkljiva in tudi dvoumna. Tožnica je zato predlagala, da sodišče razpiše glavno obravnavo in zasliši njo, pričo B.B., pričo C.C. ter vpogleda v opominsko pismo z dne 29. 9. 2011 in nato tožbi ugodi, odpravi prvostopno odločbo in jo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, hkrati pa naloži toženki povrnitev njenih stroškov postopka.

Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Stranka z interesom Občina A. je uvodoma navedla, da je zemljišče s parc. št. 3367 javno dobro in bilo ves čas koriščeno kot javna pot. Sklicevala se je na svoje navedbe v pritožbi, dodatno pa je še poudarila, da tožnica ni pokazala nobene pripravljenosti med izvajanjem postopka, da bi razumela pojasnila strokovnega delavca, odklanjala je tudi pripravljenost za razumevanje in izvajanje navodil. Izražala je odpor do vsega, kar je bilo naročeno ali priporočeno s strani geodetinje ter ob tem samo ponavljala, da je obravnavana površina javne poti njena last. Smiselno je stranka z interesom predlagala zavrnitev tožbe.

Tožnica je v odgovoru na odgovor stranke z interesom Občine A. še dodala, da je spor med strankama nastal zato, ker je v izvensodnem postopku stranka z interesom hotela od tožnice izsiliti soglasje, da poteka preko tožničine nepremičnine s parc. št. 3385 in 3384 služnostna dostopna pot v korist lastnikov določenih nepremičnin na tem območju. To dokazuje tudi pismo z dne 29. 9. 2011. Stranka z interesom Občina A. je v vlogi z dne 8. 3. 2013 zanikala vse navedbe tožnice, navedla, da je spor nastal zaradi gradnje kanalizacijskih cevi preko parc. št. 3367, potrebnih za normalen odvod meteornih voda s parc. št. 3385 in 3381, čemur je tožnica nasprotovala. Stranka z interesom se je trudila za rešitev spora, kar izkazujejo priložene listine. Iz samega zapisnika o mejni obravnavi pa so jasno razvidni razlogi, zakaj se tožnica ni strinjala z vodenjem postopka, pri čemer je bistveno, da je tožnica izjavila, da ''parc. št. 3367 v katastru sploh ni in je celotno zemljišče do meje med parcelo 3385 in 3381 v njeni lasti''.

Tožnica je v nadaljnji vlogi še dodala, da stranka z interesom navaja protislovne trditve, navedla, da bo sodišču posredovala tudi fotografije, do kje po njenem mnenju sega meja njene parcele. Vztrajala je pri povedanem.

Stranke z interesom D.D., E.E. in F.F. na tožbo v danem roku niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno postopanje prvostopnega organa v postopku evidentiranja urejene meje in posledično izdana odločba o evidentiranju urejenega dela meje parc. št. 3367 s sosednjimi parcelami 3384, 3385 (katerih lastnica je tožnica), 3368, 3382, 3383 in 3386/1. Postopek urejanja in evidentiranja meje ureja III. poglavje ZEN, ki v 26. členu kot strokovno podlago za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje opredeljuje elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje na podlagi mejne obravnave (29. člen). V elaboratu je vsebovan predlog meje, ki naj se kot urejena evidentira v zemljiškem katastru, in zapisnik mejne obravnave. Predlagana meja se ne sme razlikovati od meje po podatkih zemljiškega katastra, upoštevajoč natančnost njegovih podatkov. Če se meja, ki so jo pokazali lastniki parcel, razlikuje od predlagane meje, vsebuje elaborat ureditve meje tudi prikaz poteka pokazane meje (drugi odstavek 29. člena ZEN). Določba 30. člena predpisuje postopanje geodetskega podjetja pred izvedbo mejne obravnave, v 31. členu pa je predpisan potek mejne obravnave, pri čemer je v prvem odstavku določeno, da lastniki sosednjih parcel za svoja zemljišča pokažejo oziroma natančno opišejo potek meje v naravi, v drugem odstavku med drugim, da mora geodet na zahtevo lastnikov parcel iz prejšnjega odstavka pokazati mejo po podatkih zemljiškega katastra in jih opozoriti na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov, in v tretjem odstavku, da mora geodet lastnike parcel iz prvega odstavka tega člena v primeru, če se pokazana meja razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra, na to opozoriti in jim pojasniti, da v zemljiški kataster ni mogoče kot urejene evidentirati meje, ki se razlikuje od meje po podatkih zemljiškega katastra; lastniki parcel iz prvega odstavka tega člena, ki ne soglašajo s predlagano mejo, ki jo je določil geodet, morajo svoj mejo pokazati. Če je ne pokažejo, se šteje, da s predlagano mejo soglašajo. Geodet izmeri in v elaboratu ureditve meje prikaže pokazane meje in predlagano mejo (peti odstavek 31. člena).

Iz podatkov spisa oziroma natančneje iz zahteve za evidentiranje urejene meje, h kateri je bil priložen elaborat (z zapisnikom o opravljeni mejni obravnavi), izhaja, da je po tem, ko je geodetinja pokazala mejo po podatkih zemljiškega katastra in opozorila prisotne lastnike na stopnjo natančnosti katastrskih podatkov, tožnica izjavila, da ''se s predlagano mejo ne strinja, svoje meje pa ni pokazala, ker parcele št. 3367 po njenem mnenju v katastru sploh ni in je celotno zemljišče do meje med parcelo 3385 in 3381 v njeni lasti''. Nadalje je v zapisniku tudi navedeno, da je bila tožnica opozorjena in seznanjena, da v primeru, če svoje meje ne pokaže, se v katastru evidentira predlagana meja, pozvana pa je tudi bila, da prisluhne branju zapisnika, vendar ni želela sodelovati in ni želela podpisati zapisnika o prisotnosti in ob 9.47 uri zapustila kraj obravnave. Iz 5. točke zapisnika tudi izhaja, da se zaradi nestrinjanja s predlagano mejo meje v naravi ni označilo. Ob tako povzeti vsebini zapisnika o mejni obravnavi je tudi po oceni sodišča glede na zgoraj citirane materialnopravne določbe ZEN organ imel relevantno dejansko podlago, da je sprejel za tožnico sporno odločitev. Tožnica ne more z uspehom zatrjevati, da je svojo mejo pokazala, če meni, da parcele št. 3367 (ki je bila predmet urejanja evidentirane meje) sploh ni, iz česar se da sklepati, da (posledično tudi) ta meje za tožnico sploh ne obstaja. Tožnica bi tej zahtevi zadostila le v primeru, če bi pokazala mejo med (za tožnico neobstoječo) parcelo št. 3367 in 3385 ter 3384, ki bi potekala drugače kot predlagana meja, česar pa nedvomno ni storila. Pri tem tudi ni pravno relevantno, da so na tak način parcelo št. 3385 uživali tudi tožničini pravni predniki. Izjava tožnice o neobstoju parcele št. 3367 pa je tudi jasno in nedvoumno zapisana, zaradi česar tudi ne drži, da zapisnik mejne obravnave o tem nima nobene protokolacije. Iz opominskega pisma z dne 29. 9. 2011, ki ga je tožnica tako v upravnem postopku, kot tudi v upravnem sporu predložila kot dokaz njenih navedb, pa je zgolj razvidno, da obstaja spor med tožnico in občino glede poteka javne poti po parceli št. 3367 (tožnica tudi v tem pismu zatrjuje, da javna pot na zanjo spornem območju ne obstaja) oziroma po parceli št. 3385 in 3384, ki sta v lasti tožnice. Prav tako ne drži, da tožnica ni bila seznanjena s posledicami po petem odstavku 31. člena ZEN, saj je opozorilo jasno navedeno (kot že zgoraj povzeto) na 3. strani zapisnika pod točko 3 A). S (celotno) vsebino zapisnika pa tudi ni mogla biti seznanjena zaradi svojega odhoda pred zaključkom mejne obravnave (o čemer je tudi zapis na 3. strani zapisnika pod točko 3 A)), zaradi česar tudi to dejstvo ne more vplivati na zaključek o pravilnosti postopanja organa.

Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor o napačni uporabi materialnega prava. Ustna obravnava se po 37. členu ZEN opravi v primeru, če je v elaboratu ureditve meje, poleg predlagane, prikazana ena ali več pokazanih mej ali, če je lastnik iz prvega odstavka prejšnjega člena izjavil, da se ne strinja z mejo, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje. Na ustno obravnavo pa se vabijo lastniki parcel, za katere je v elaboratu ureditve meje, poleg predlagane, prikazana pokazana meja, in lastniki iz prvega odstavka prejšnjega člena, ki so pisno izjavili, da se s potekom meje, kakšna je predlagana v elaboratu ureditve meje, ne strinjajo (prvi in drugi odstavek). V obravnavanem primeru pa za takšne primere glede na v 13. točki te sodbe opisani potek mejne obravnave nedvomno ni šlo. Zapisnik mejne obravnave pa vsebuje tudi vse sestavine po Pravilniku o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru, saj je opisan potek in vsebina v postopku opravljenih dejanj in danih izjav, iz zapisnika je tudi mogoče nedvoumno ugotoviti, pri katerih dejanjih so bili posamezni udeleženci prisotni in kaj so izjavili, jasno razvidno pa je tudi, na katero predlagano mejo ali njen del (kar je označeno s parcelnimi številkami) se nanaša soglasje oziroma druge izjave udeležencev (peti odstavek 4. člena). Sodišče še pripominja, da lahko tožnica v zvezi z (očitno) spornimi lastninskopravnimi stanji sproži ustrezne postopke pred sodiščem splošne pristojnosti, kar ji je pravilno pojasnil tudi že drugostopni organ v svoji odločbi.

Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za opravo glavne obravnave, saj so podatki spisa dali sodišču zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice in stranke z interesom temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.