Jedro

Tožnik je v spornem času na misiji v tujini opravljal tako nevarne naloge, zaradi katerih je upravičen do dodatka skladno s 4. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe (po tej določbi je predviden dodatek za nevarne naloge v primeru razdvajanja sprtih strani in drugih oblik vsiljevanja miru, taktične premike v območju bojevanja oziroma izvajanje letenja v bojnih razmerah, bojna iskanja in reševanja, protiteroristična in specialna delovanja, ofenzivno in defenzivno delovanje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati razliko v višini dejanskega in že izplačanega dodatka za nevarne delovne naloge za obdobje od 16. 10. 2010 do 15. 4. 2011 v višini in z zapadlostjo razvidno iz izreka sodbe. S sklepom je ustavilo postopek v delu zahtevka za plačilo dodatka za delovno dobo za čas od 16. 10. 2010 do 15. 4. 2011 v skupni višini 748,20 EUR s pp in dodatka za stalnost v skupni višini 191,16 EUR s pp (I. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 748,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper navedeno sodbo in II. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da gre v predmetni zadevi za denarni zahtevek iz naslova dejanskega opravljanja dela in posledično naj ne bi bilo potrebno predhodno varstvo pravic pri delodajalcu. Da v primeru dodatka k osnovni plači ne gre za čisto denarno terjatev je večkrat poudarilo pritožbeno sodišče. Enotno stališče sodne prakse je, da mora biti v primeru plačila po dejanskem delu podano dejansko opravljeno delo neke višje vrednotene dolžnosti, torej z vsemi nalogami, dolžnostmi in pristojnostmi v polnem delovnem času, delavec pa hkrati ne opravlja dela in nalog na dolžnosti, na katero je sicer formalno razporejen. Sodišče je sledilo le pavšalnim navedbam zaslišanih prič, posledično pa vsebino 9. člena v Uredbi o plačah pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in 98/2010) zmotno interpretiralo. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je tožeča stranka v spornem obdobju opravljala naloge razdvajanja sprtih strani, bila usposobljena za bojno iskanje in reševanje, izvajala protiteroristična delovanja, defenzivna delovanja ter tudi opravljala letenje v bojnih razmerah in je zaradi navedenega upravičena do priznanja najvišjega dodatka za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR po 4. točki 9. člena Uredbe. Tožnik je opravljal naloge varovanja namestnika poveljnika kontingenta A.A. in posledično skupaj z ostalimi pripadniki B. izvajal premike iz baze do mesta usposabljanja C.. Njegova naloga je bila torej prevoz in varovanje oziroma zaščita slovenskih mentorjev. Glede na izvedeni dokazni postopek je bilo izkazano, da je tožeča stranka na misiji v D. (tujina) opravljala naloge (zaščita, taktični premik v območje delovanja), za katere je v 3. alineji 9. člena Uredbe določen dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR. V skladu z Uredbo je bila s strani ministrice izdana odredba o določitvi dodatkov za nevarnost na območju delovanja, dodatkov za nevarne naloge in dodatkov za posebne pogoje bivanja in delovanja pripadnikom M. z dne 23. 9. 2010 in 24. 3. 2011. Tožena stranka meni, da tožnik ni upravičen do višjega dodatka, saj je določitev višine dodatka za nevarne naloge v pristojnosti ministra. Ministrica za dolžnost tožeče stranke ni določila višine dodatka v višini 1.500,00 EUR, zaradi česar do takšne višine ni upravičen. Utemeljenost takšnega stališča izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v katerih je šlo za identično pravno vprašanje (VIII Ips 293/2007 in VIII Ips 421/2007). Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je sodišče oprlo na izjavo A.A., da so bile v D. (tujina) nevarne razmere. Slednje spada v navedbe za dodatek za nevarnost na območju delovanja, enako pa velja tudi za priče, ki so podale svoje pisne izjave in tudi izpovedbe na naroku, predvsem E.E.. Tudi v primeru, da bi držalo, da so bili vsi pripadniki na cesti, to ne pomeni, da so vsi opravljali nevarne naloge. Nevarnost na območju še ne pomeni nevarnih nalog. Napačno je tudi štelo, da so pripadniki izven baze morali uporabljati zaščitno opremo in imeli zaščito iz zraka zaradi opravljanja nevarnih nalog s stopnjo najvišje nevarnosti, saj je šlo za zaščito pripadnikov iz razloga, ker so bili na nevarnem območju. Pravno pomembno bi bilo le dejstvo, ali je tožnik opravljal naloge, za katere je najvišji dodatek predpisan. Prav tako ne drži obrazložitev sodišča, da tožena stranka ni ugovarjala zahtevku po višini. Tožena stranka je zahtevku po višini ugovarjala z vlogo z dne 17. 1. 2014. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev v stroškovnem delu, ker sodišče ni obrazložilo, kolikšno višino stroškov je priznalo tožeči stranki in kolikšno višino je priznalo toženi stranki. Sodišče o stroških tudi ne more odločati na podlagi določila 154. člena ZPP, saj je v delu I. točke izreka sklepa postopek zaradi umika tožbe ustavilo, kar pomeni, da bi moralo stroške presoditi ob upoštevanju 158. člena ZPP.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal delo kot pripadnik enote za podporo mentorskega tima in bil vseskozi prisoten ob nadrejenih pri opravljanju odrejenih nalog mentoriranja C., s čimer je opravljal enake naloge in bil tudi enako življenjsko ogrožen, zato je nelogično, da bi sam dobival nižji dodatek. Na podlagi ukaza za tožnika niso bile določene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je bil z ukazom zgolj napoten na opravljanje nalog v tujino. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in sklep v odločitvi o stroških postopka vsebujejo razloge o odločilnih dejstvih, le-ti niso v nasprotju in je sodbo in sklep vsekakor mogoče preizkusiti.

7. V predmetnem sporu gre za presojo, ali je bil tožnik v času od 16. 10. 2010 do 15. 4. 2011, ko je bil na vojaški misiji v D. (tujina), upravičen do višjega dodatka po določbi četrtega odstavka 9. člena Uredbe za nevarne naloge, kot mu je bil določen na podlagi odločbe tožene stranke z dne 25. 10. 2010 in 18. 4. 2011 (A7 in B5).

8. Določba 4. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe, ki je pravna podlaga tožbenemu zahtevku, našteva naloge za katere se pripadniku Slovenske vojske odmeri dodatek za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR in sicer za: razdvajanje sprtih strani in drugih oblik vsiljevanja miru, taktične premike v območju bojevanja (s 1. 1. 2011 nadomeščeno z izvajanjem letenja v bojnih razmerah), bojno iskanje in reševanje; protiteroristično in specialno delovanje, ofenzivno in defenzivno delovanje.

9. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval izplačilo razlike v višini dodatka za nevarne naloge, ki mu pripada glede na dejansko opravljeno delo, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za čisto denarno terjatev, saj se zahtevek nanaša na plačilo za dejansko opravljeno delo, za katerega je skladno z določbami četrtega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) dopustno direktno sodno varstvo.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo številne priče in tožnika, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je bil tožnik z ukazom z dne 13. 10. 2010 za čas od 16. 10. 2010 do 15. 4. 2011 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovni operaciji F. v D. (tujina); - z odločbo z dne 25. 10. 2010 je tožena stranka določila tožniku pravico do izplačila dodatka za nevarne naloge v višini 500,00 EUR, zoper katero je tožnik vložil ugovor, ki ga je tožena stranka zavrnila in z odločbo z dne 18. 4. 2011 je toženka spremenila odločbo z dne 25. 10. 2010 tako, da se od 24. 3. 2011 spremeni dodatek za nevarne naloge v višini 750,00 EUR na mesec. Tožnik je zoper to odločbo vložil ugovor, ki ga je tožena stranka kot neutemeljenega zavrnila; - da je tožnik vložil tožbo z zahtevkom plačila višjega dodatka za nevarne naloge od dejansko priznanega iz naslova dejanskega opravljanja dela; - da se je ... mirovna misija Slovenske vojske v D. (tujina) razlikovala od prejšnjih tako po vrsti delovanja in nalog, kot posledično nevarnosti nalog pripadnikov (prvič doslej brez omejitev, edino omejitev so predstavljala Pravila bojevanja - izpoved majorja A.A. in podpolkovnika G.G.); - da je tožnik varoval A.A., poveljnika mentorskega tima, ki je mentoriral pripadnike H. vojske; - da je tožnik v spornem času dejansko opravljal naloge: - razdvajanje sprtih strani, to je na eni strani enota C., ki jih je Slovenska vojska inštruirala in na drugi strani talibanov in je bil izpostavljen ne samo nasprotni strani upornikom ampak tudi enotam C., saj so bili njihovi pripadniki nepredvidljivi; - da je izvajal naloge taktičnih premikov na območju bojevanja (v popolni bojni opremi in popolni oborožitvi), vsak premik iz baze je bil skrbno načrtovan, samo v konvoju, saj se je velikokrat zgodilo, da je bilo pred premikom pri pregledu ceste najdeno eksplozivno telo, obstajala je možnost raketnega napada, vsi premiki in konvoji izven baze so bili vedno podprti z zaščito iz zraka ter zdravstvenim kadrom, ker so bili pripadniki Slovenske vojske stalna tarča druge strani; - glede nalog bojnega iskanja in reševanja so bili pripadniki zato opremljeni in usposobljeni in so morali biti na to vseskozi pripravljeni (24 ur na dan); - naloge tožnika na misiji so bile namenjene protiterorističnemu delovanju (mentoriranje in s tem pomoč C. v boju proti talibanom), saj so bili tarča napadov nasprotne strani (raketni napadi, stalna obstreljevanja, oborožene zasede, podstavljena minska eksplozivna sredstva, prišlo pa je tudi do neposrednega napada na mentorski tim); - opravljal je tudi naloge, ki spadajo v okvir defenzivnega delovanja, saj le-to pomeni zaščito lastnih sil; - opravljal je tudi izvajanje letenja v bojnih razmerah, kar pa ne pomeni, da bi moral kot pripadnik sam pilotirati, saj je v primeru napada stopnja nevarnosti povsem enaka za vse prisotne v zrakoplovu.

11. Glede na skladno izpovedbo vseh zaslišanih prič (A.A., E.E., G.G., I.I., J.J., K.K. in L.L.) ter tožnika, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so vse zaslišane priče razen L.L. (ki pa na misiji ni bil in tako ni vedel izpovedati o nevarnosti nalog, ki so se tam izvajale) skladno izpovedale, da je tožnik opravljal naloge, ki jih določa 4. točka prvega odstavka 9. člena Uredbe. Pri tem so vse priče povedale, da se je prav ... mirovna misija Slovenske vojske v D. (tujina) razlikovala od prejšnjih v delovanju in nevarnosti nalog pripadnikov, saj je bilo prvič doslej delovanje pripadnikov SV brez omejitev (le Pravila bojevanja). Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsa tako izkazana dejstva potrjujejo, da je tožnik v spornem času na misiji v D. (tujina) dejansko izvajal tako nevarne naloge, zaradi katerih je upravičen do zahtevanega dodatka, skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe.

12. Zmotno je zavzemanje pritožbe, da je bil tožnik v spornem času upravičen zgolj do višine dodatka za nevarne naloge, ki mu je bil določen v odločbi z dne 25. 10. 2010 in 18. 4. 2011 o napotitvi na misijo v D. (tujina). Minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske določi višino dodatka za nevarne naloge glede na okoliščine, nastale med izvajanjem na mednarodnih operacijah in misijah, vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča to pomeni, da se v odločitvi o napotitvi pripadnika na misijo zgolj predvidi, kakšne naloge bo opravljal na misiji, zaradi česar se kasneje v času delovanja misije glede na spremenjene okoliščine predvidena višina dodatka lahko poviša ali zniža. Zato je za presojo tožnikovega dodatka pravilno stališče sodišča prve stopnje, da pripada tožniku dodatek za nevarne naloge za dejansko opravljanje nalog na misiji.

13. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe na konkretne delovne spore iz sodne prakse. Gre za delovne spore v zadevah VIII Ips 293/2007, VIII Ips 421/2007 in Pdp 886/2009. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je šlo v navedenih sporih za obravnavanje zahtevka iz naslova dodatkov na plače, povezanih z vrednotenjem delovnih mest, izvolitev v naziv, utemeljenosti plačnega razreda in količnika plače oziroma, da je določitev delovnih mest, na katerih so zaposleni upravičeni do dodatka, v pristojnosti delodajalca. Navedene zadeve tako z vidika dejanskega stanja kot pravne podlage niso primerljive z zadevo v tem sporu, ko tožnik uveljavlja dodatek po dejanskem delu za opravljanje nevarnih nalog na misiji v tujini. Zato glede takšnih razlogov pritožba tožene stranke ni utemeljena.

14. Pritožbeno zatrjevanje, da so priče izpovedale le o nevarnih razmerah in ne o nevarnem delu je protispisno in izkazuje podcenjujoče obravnavanje zaslišanih prič. Gre za kvalificirane priče, ki so najvišje usposobljene (major, podpolkovnik), ki so dejansko opravljale nevarno delo in v nevarnih razmerah, poznajo vojaško doktrino in zagotovo ločijo med nevarnimi nalogami in nevarnimi razmerami, kar izhaja tudi iz njihovih izpovedi. Neutemeljene in nekorektne so pritožbene navedbe, da sodišče ne razlikuje dodatka za nevarne naloge in dodatka za nevarnost, saj takšno stališče nima podlage v obrazložitvi sodbe. Sodišče prve stopnje je izčrpno obrazložilo okoliščine, ki potrjujejo, da je tožnik dejansko opravljal delo za katerega je vtoževal dodatek za nevarne naloge, pri čemer je svojo odločitev natančno obrazložilo in podkrepilo tudi z izjavami prič in opisom konkretnih dogodkov.

15. Glede na naloge, ki jih je tožnik dejansko opravljal v času od 16. 10. 2010 do 15. 4. 2011, ko je bil na misiji v D. (tujina), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mu mora tožena stranka izplačati dodatek za nevarne naloge po 4. točki prvega odstavka 9. člena Uredbe, torej v višini 1.500,00 EUR. Glede nato, da je tožena stranka tožniku za čas od 16. 10. 2010 do 23. 3. 2011 izplačala dodatek v višini 500,00 EUR mesečno in za čas od 24. 3. 2011 do 15. 4. 2011 v višini 750,00 EUR, je tožnik upravičen do razlike dodatka do višine 1.500,00 EUR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka izračunu višine tožbenega zahtevka ni nasprotovala. Pritožbeno zatrjevanje, da je tožena stranka podala ugovor zoper višino postavljenega zahtevka, je protispisen. Tožena stranka je s pripravljalno vlogo z dne 17. 1. 2014 podala pavšalen ugovor, da ugovarja zahtevku tudi po višini in sicer, da tožnik ni pojasnil na kakšen način je obračunal višino dodatka za delovno dobo in stalnost, torej za zahtevke, ki jih je tožnik tekom postopka umaknil, medtem ko ugovora glede višine dodatka za nevarno delo tožena stranka ni podala.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo tudi o stroških postopka, saj je upoštevalo umik tožnika za plačilo dodatka za delovno dobo v višini 748,20 EUR in dodatka za stalnost v višini 191,16 EUR, kar pomeni, da tožnik s tem zahtevkom ni uspel in je tožena stranka v tej višini uspela (14 %), medtem ko je tožnik v pravdi uspel s 86 % zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka, jih medsebojno pobotalo in upoštevajoč uspeh toženi stranki pravilno naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 748,13 EUR, zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani del sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z načelom v uspeha v pravdi, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno doprinesel k rešitvi tega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).